Jedro

V sporu zaradi vznemirjanja lastninske pravice se vrednost spora ne določa po vrednosti dela nepremičnine, ki je med strankama sporen, saj predmet spora ni lastništvo (dela) nepremičnine. Če izraženo v denarju to vznemirjanje tožeči stranki predstavlja v tožbi označeno vrednost, sodišče ne vidi tehtnega razloga, ne ponudi pa ga niti tožena stranka, zakaj naj bi bila v tožbi označena vrednost spornega predmeta nerealna.

Neizvedeni dokazi so bili utemeljeno zavrnjeni, saj se nanašajo na ugotavljanje za to pravdo irelevantnih dejstev. Ni odločilno, do kje se razraščajo korenine trt, saj same korenine ne predstavljajo izvrševanja posesti, temveč je upoštevana le posest, ki se izvršuje na ali vzporedno s površino nepremičnine (okopavanje, gnojenje, košnja...).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. ... k.o. ..., zlasti je dolžna odstraniti lesene kole in žičnato ograjo, ki se nahajajo vzdolž parc. št. ... in št. ... na parc. št. ..., vse k.o. ..., pod 2. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.376,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede bistvenih kršitev določb postopka navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala vrednost spornega predmeta, označenega v tožbi, saj po njeni presoji svet, ki je med strankama sporen, ne velja več kot 300,00 EUR. Res navedena vrednost spornega predmeta ne odpira vprašanja stvarne pristojnosti sodišč, je pa zelo pomembna glede stroškov postopka. Ker sodišče prve stopnje ni z ustreznimi argumenti zavrnilo ugovora tožene stranke v tem delu, je bistveno kršilo postopek. Neutemeljeno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem kmetijske stroke, saj bi ta lahko ugotovil starost trt, vrednost spornega predmeta in tudi, kako daleč segajo korenine trt. Ni obrazložitve, zakaj sodišče ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke. Ni izvedlo dokaza z izvedencem kmetijske stroke glede vrednosti spornega predmeta in starosti trt, ni opravilo ogleda, da bi preverilo, do kje segajo korenine in kakšen je sploh sporni svet, in ni izvedlo dokaza z aerofotogramatričnim posnetkom zemljišča. Na naroku dne 1.4.2004 je tožnica spremenila tožbeni zahtevek, vendar sodišče o spremembi ni odločilo. Glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba navaja, da je iz skice št. 2 izvedenca M. Ž. ugotoviti, da so trte posajene tik ob sporni meji in ker korenine trt segajo pod ograjo, bi sodišče moralo o tožbenem zahtevku odločiti drugače. Vinograd je star 30 let in ker se trte okopavajo tudi okoli korenin, je tožena stranka imela v posesti tudi sporni del zemljišča več kot 20 let. Tožnik je posegal po zemljišču izven ograje toliko, da je pognojil korenine trt, ki so segale izpod ograje, in jih je tam tudi okopaval. Medtem ko tožeča stranka ni ničesar delala okoli korenin in okoli ograje vinograda. Pritožba nadalje napada odločitev o stroških postopka. Ti so preveč priznani že glede na nerealno vrednost spornega predmeta. Poleg tega je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča pod opr. št. Pdp ... z dne ...), da stroški prihoda pooblaščenca na sodišče, ki nima pisarne niti na sedežu sodišča, niti v kraju bivanja stranke, ne spadajo med stroške, ki bi bili potrebni za pravdo. Glede na takšno sodno prakso sodišče ne bi smelo šteti priglašene stroške pooblaščenke tožnice, stroške kilometrine in odsotnosti iz pisarne, kar ni zanemarljiv strošek. Tožeča stranka bi lahko najela pooblaščenca bodisi v Posavju ali v bližini Trebnjega, ne pa, da ga je iskala v Ljubljani. Zakaj je odstopilo od sodne prakse, sodišče tudi ni obrazložilo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Poleg razlogov sodišča prve stopnje o vrednosti spornega predmeta (glej 2. odst. na 2. strani izpodbijane sodbe) je toženi stranki pojasniti le še, da predmet spora v tej pravdi ni lastništvo nepremičnine, torej ni sporni predmet del nepremičnine, ampak je to očitek vznemirjanja tožeče stranke s strani tožene stranke v njeni lastninski pravici. Če izraženo v denarju to vznemirjanje tožeči stranki predstavlja v tožbi označeno vrednost, pritožbeno sodišče ne vidi tehtnega razloga, ne ponudi pa ga niti tožena stranka, zakaj naj bi bila v tožbi označena vrednost spornega predmeta v višini 6.200,00 EUR nerealna. Zgolj dejstvo višine stroškov postopka zaradi vrednosti spora pa ni podlaga, na podlagi katere bi lahko sodišče preverjalo označeno vrednost spora in jo po potrebi spreminjalo.

Protispisna je trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo v pritožbi naštetih dokazov, sicer predlaganih s strani tožene stranke. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 12.12.2008 (glej 1. odst. na 3. strani) je izrecno pojasnjeno, da se vsi ostali predlagani, a ne izvedeni dokazi zavrnejo kot nepotrebni. Poleg tega je zavrnitev teh dokazov posredno pojasnjena tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje poda razloge o pravnopomembnih dejstvih za odločitev o tožbenem zahtevku. Iz njih izhaja, da se zavrnjeni dokazi nanašajo na ugotavljanje za to pravdo irelevantnih dejstev. Nenazadnje je bil dokaz po aerofotogramatričnem posnetku tudi izveden (glej dokazni sklep na glavni obravnavi dne 1.4.2008, kjer je označen kot „mapna kopija oziroma grafična podlaga Agenicije za kmetijske trge RS“, in v izpodbijani sodbi, enako označen in dodatno še se priloga A4 in A13). Da dokaz z izvedencem kmetijske stroke ni bil neutemeljeno opuščen, bo dodatno obrazloženo v nadaljevanju, ko se bo pritožbeno sodišče opredelilo o pritožbenih očitkih glede dejanskega stanja.

Tožeča stranka na glavni obravnavi dne 1.4.2008 s preoblikovanjem tožbenega zahtevka le tega ni spremenila v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za kar bi bil potreben pristanek tožene stranke ali odločitev sodišča. S svojim posegom v obstoječi tožbeni zahtevek je namreč le natančneja določila lokacijo vzroka očitanega in vtoževanega vznemirjanja, to je lesenih kolov z žičnato ograjo. Poleg tega, četudi bi navedeni poseg šteli za spremembo tožbe, kot izhaja iz podatkov v spisu, tožena stranka takšni spremembi tožbe ni nasprotovala in zato sodišču o dovoljenosti spremembe ni bilo potrebno odločati (185. čl. ZPP).

Da bi tožena stranka trto okopavala tudi tam, kjer stojijo tu obravnavani koli z žičnato ograjo, je neupoštevna pritožbena novota (1. odst. 337. čl. ZPP), saj ni izkazano, da teh dejstev ne bi bilo možno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega sodišče prve stopnje pravilno ugotovi in to s prepričljivimi razlogi utemelji, da zemljišča, kjer stoji ograja, toženec pred postavitvijo te ograje leta 1999 ni imel v posesti. Dodati je še, da je pri tem irelevantno, do kje se razraščajo korenine posejanih trt, ker same korenine ne predstavljajo izvrševanja posesti. Upoštevana posest je tista, ki se izvršuje na ali vzporedno s površino nepremičnine, v obravnavanem primeru so to sadike trte, okopavanje, gnojenje le te, košnja in podobno. Pri tem je pritožbenemu sodišču življenjsko nesprejemljivo in nelogično, kar zatrjuje pritožba, da naj bi toženec korenine trte okopaval še naprej od obravnavane ograje. Če bi to bilo res, zakaj bi si s postavitvijo te ograje v bodoče takšno okopavanje sam sebi preprečil. Ker pritožbeno sodišče ne posega v po tožeči stranki navedeno vrednost spora, je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo vrednost spora. Utemeljeno pa je tožeči stranki priznalo tudi stroške, katerim pritožba oporeka zaradi pooblaščenca tožeče stranke iz Ljubljane. Le ena odločba sodišča, na katero se pritožba sklicuje, še ne predstavlja veljavne sodne prakse, zlasti ne, ker je splošno znano, da se o stroških postopka odloča skoraj v vseh pravdah in ni neredko, da imajo pri tem stranke pooblaščenca izven sedeža sodišča ali prebivališča stranke. Poleg tega oddaljenost Ljubljane od sedeža sodišča prve stopnje ali bivališča tožeče stranke ni tolikšna, da bi jo šteli za tako veliko, da bi jo morali izvzeti iz za pravdo potrebnih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.