Jedro

Iz izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 385/2012 z dne 30. 4. 2012 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva in Uredbe komisije (ES) št. 868/2008 z dne 3. 9. 2008 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva, ki se uporablja za določanje dohodkov in analizo gospodarskega delovanja kmetijskih gospodarstev, ki določa pravila o zbiranju računovodskih podatkov, izhaja, da morajo biti podatki, podani v poročilu kmetijskega gospodarstva, vzeti iz poslovnih knjig, kjer so vpisi sistematični in redni skozi vse obračunsko leto. Organ bi torej podatek, dohodek, katerega višine B.B. ni zatrjeval v smislu dejansko doseženega na kmetiji, lahko tudi preveril v poslovnih knjigah B.B. kmetijskega gospodarstva, glede na nasprotni dokaz.

Stališče drugostopnega organa, da je potrebno za pridelke šteti pridelke, ki so dejansko pridelani na kmetiji, in ne tiste, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja po ekspertni presoji lahko bili pridelani, je sicer na splošni ravni pravilno, vendar pa bi se ob tako visoki razliki med podatkoma organ moral določno opredeliti, katerega od podatkov iz izvedeniškega mnenja izvedenka ni pravilno uporabila, torej ali je bila to cena oz. višina prihodka. S tem, ko je ostal nepresojen dokaz, s katerim je tožnik izpodbijal s strani organa ugotovljeno dejansko stanje, je organ ne samo odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa tudi kršil pravila postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 330-2322/2012-46 z dne 26. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odobril zahtevek za odobritev kupoprodajne pogodbe, sklenjene med A.A. kot prodajalko ter B.B. kot kupcem, katere predmet je nepremičnina parc. št. 1485/1 k.o. …; ter v 2. točki izreka zavrnil odobritev prodajne pogodbe, sklenjene med A.A. in C.C. V obrazložitvi je navedel, da sta B.B. in C.C. vložila vlogo za odobritev pravnega posla, C.C. pa je priložil tudi sklenjeno pogodbo z dne 18. 9. 2012. V postopku sta oba uveljavljala status kmeta in mejaša. V skladu s stališčem drugostopnega organa meni, da je B.B. izkazal status kmeta. Iz odločbe Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33114/92/2008/10 z dne 10. 3. 2009 in podatkovnega modela FADN knjigovodskih podatkov za leto 2011 izhaja, da je že z bruto prihodkom od rastlinske pridelave dosegel znesek 16.680,20 EUR, kar zneskovno bistveno presega znesek 2/3 povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. V zvezi s statusom kmeta tožnika pa navaja, da ta ne izpolnjuje statusa kmeta na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Iz orto foto posnetkov ni sledov o intenzivni pridelavi vrtnin na površini 0,72 ha, kot je zapisano v izvedeniškem mnenju, razen manjšega vrta površine 350 m2, ki skoraj v celoti leži na parceli 1496/1 in v manjšem delu na parceli 1474/2 ter manjšega števila sadnih dreves na parceli 1497. Ostala kmetijska zemljišča so zatravljena. Leto 2012 je bilo na območju Republike Slovenije drugo najtoplejše poletje v zadnjih 160 letih, zato je tožnika pozval, da mu sporoči, kakšen namakalni sistem uporablja. Glede na odgovor, da so na posesti trije zbiralniki in zalogovniki vode, s skupno prostornino več kot 100 m3, ugotavlja, da bi bilo potrebno za obseg kmetijske pridelave na kmetiji, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, več kot 1000 m3 vode za namakanje kmetijskih rastlin. B.B. pa je poslal organu dopis, da v vseh letih, kar obdeluje svoja zemljišča na … in se redno vozi ob luksuznem posestvu tožnika, ni videl, da bi tam potekala intenzivna pridelava zelenjave. Vrtnine prideluje na vrtu velikosti cca. 340 m2 in ne na njivi velikosti 7200 m2, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja. Organ izvedeniškega mnenja D.D., iz katerega izhaja obseg kmetijske pridelave na domačiji tožnika, ni upošteval, ker je potrebno v postopku šteti dejansko pridelane pridelke. Iz uradne evidence MKGP-RKG ni razvidno, da bi se v obdobju od leta 2009 do vključno leta 2012 na domačiji tožnika ukvarjali z intenzivno kmetijsko pridelavo. Zato ugotavlja, da se tožnik ukvarja s kmetijstvom ljubiteljsko in na kmetijskih zemljiščih, ki ga obdeluje, ne dosega pridelka za leto 2012 oziroma jih ni dosegel niti v letu 2011, kot je bilo izjavljeno na zapisnik pred upravnim organom. Tožnik v letu 2011 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev statusa kmeta, kar izhaja iz orto foto posnetka za leto 2009 in 2012 in potrjujejo fotografije iz leta 2012, ki jih je v spis vložil B.B.. Ker je B.B. v letu 2011 izpolnjeval pogoje za pridobitev statusa kmeta, ima prednostno pravico do nakupa zemljišča. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V razlogih se strinja z odločitvijo organa, ker pritožnik tudi v pritožbenem postopku nikjer ne navede dejstev o prihodkih iz kmetijske pridelave in nikjer ne predloži finančne slike, da navedeno zadošča prihodku v višini najmanj 12.187,33 EUR.

3. Tožnik s tožbo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in materialno podlago. V postopku je zgolj iz vabila na obravnavo sklepal, da si tožnik in B.B. konkurirata, saj v vlogi za odobritev ni aktivno uveljavljal prednosti pred tožnikom. Upravni organ je mimo zahtevkov stranke izvedel postopek ter dajal prednost eni stranki. Za upravna organa obeh stopenj je odločba B.B. z dne 28. 6. 2004 o statusu kmeta dokončna in pravnomočna in jo povzemata z učinki razsojene zadeve. Tožnik pa je ostal brez presoje očitka, ki izhaja iz izvedenskega mnenja D.D. za kmetijo B.B:, da ta na svoji kmetiji pridobiva največ 5.420,00 EUR dohodka in ne dosega minimuma, 12.187,33 EUR, za status kmeta. Upravni organi njegovega ugovora, da B.B. ni kmet, ki bi pridobival pomemben del prihodkov, ne obravnavajo. Tožnik je v postopku dokazoval status kmeta, B.B. o tem ni dvomil, zato je prvostopni organ mimo obravnavanja tožnikove vloge napačno ugotavljal vprašanje statusa kmeta kot predhodno vprašanje. Ker dvom ni bil izkazan, je ves postopek okoli tožnika procesno napačen in nepotreben. Kršena je določba 165. člena ZUP, kajti tožnik je usposobljenost za kmeta dokazal s potrdilom, podatki o obsegu kmetijske dejavnosti in pridelkih, ki so razvidni iz javnih podatkov in v spis predloženega izvedenskega mnenja z dne 15. 9. 2012. S tem so pridelki izkazani. Če je upravni organ o tem dvomil, bi moral opraviti ogled. Pridelki, pobrani pred štirimi sezonami, so pojedeni, izkazuje pa se lahko tekoči obseg. Organ z lastnimi neobrazloženimi ugotovitvami izpodbija izvedeniško mnenje, ki ugotavlja obseg prihodkov in pridelkov. Za neupoštevanje ne pove argumentov in zavračanja listinsko ne podpre. Organ je favoriziral B.B. in ni obravnaval tožnikovih ugovorov in dokazil, zato je kršena njegova ustavna pravica do pravnega varstva, zlasti pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ter pravica sodnega varstva po 23. členu Ustave ter pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Organ ni zavzel nobenega stališča o navedbah tožnika o statusu kmeta B.B., ter se ni opredelil do več izjav tožnika, katerih odgovor pomembno vpliva na odločitev o sporni odobritvi pravnega posla. Ničesar ni izjavil o ugovorih, da B.B. nikakor ne more imeti statusa kmeta, saj mu kmetijska dejavnost ne predstavlja glavne dejavnosti. S preprostim izračunom je mogoče ugotoviti, da B.B. ne izpolnjuje vseh pogojev po 24. členu ZKZ, saj v letu 2012 ni dosegel dohodka iz kmetijske dejavnosti, ki bi znašal 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS. Prav tako se ni opredelil do vprašanja, da ne prebiva na …, temveč v …, torej nepremičnino kupuje za vikend. Opredelil se tudi ni do navedb, da kupuje zemljišče z namenom preprodaje. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka, ker se je upravni organ naslonil na vlogi B.B. z dne 13. 1. 2015 in 16. 1. 2015, ki tožniku nista bili vročeni in mu nista poznani. Organ izpostavlja, da so pridelki sadja v sadovnjaku in travinja vprašljivi, ker naj bi tožnikovo posestvo ležalo na peščeni podlagi ter da tožnik zavestno zavaja organ in z lažmi povzroča gospodarsko škodo B.B.. Za takšne zaključke ni dokaza v spisu. Trditev, da bi bilo potrebno več m3 vode za namakanje in sklicevanje na nacionalni program namakanja RS iz junija 1994 je splošna trditev, in ne pove, kakšno zvezo ima to z odločitvijo. Tožnik ima obsežen obseg proizvodnje na kmetiji, kar dokazni postopek ni ovrgel. Organ pravi, da je treba šteti zgolj dejansko pridelane kmetijske pridelke in ne tiste, ki bi lahko bili pridelani po ekspertni presoji glede na kmetijsko površino in pogoje kmetovanja. Če organa dvomita v obseg proizvodnje, potem bi morala postaviti izvedenca ali opraviti ogled na kraju samem. Organ samo ugotavlja, da se tožnik ukvarja s kmetijstvom ljubiteljsko in na kmetijskih zemljiščih ne dosega pridelka, kot izkazuje. Ne pove pa, kako je to ugotovil in kakšna je potem po njegovem bila proizvodnja, če je bila manjša. Organ se sklicuje na orto foto posnetek za leto 2011, ne pove pa, kaj se iz njega relevantnega vidi. Izpostavlja orto foto posnetke, ki na mestu, kjer naj bi bile njive, kažejo dejansko travnik. Pri tem zaključkov ne naredi. Nasloni se na fotografije iz leta 2012, ki jih je v spis vložil B.B., o obsegu pridelave vrtnin, gre pa za dokumente, ki tožniku niso bili poslani. Zato se ne more izjaviti ne o avtorju, kraju in času fotografij, ali zajemajo celotno njegovo posestvo ali pa le del. Takšni dokazi se ne bi smeli uporabiti. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku A.A. je na tožbo odgovorila. Navaja, da zemljišča ne namerava prodati in je od ponudbe odstopila.

6. Stranka z interesom v tem postopku B.B. na tožbo ni odgovoril. 7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi, odločitvi o odobritvi in zavrnitvi pravnega posla, je sporen ugotovljen status kmeta za B.B. in neugotovljen za tožnika.

9. O vprašanju statusa kmeta sprejemnikov ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča odloča upravna enota kot o predhodnem vprašanju. Oba sprejemnika ponudbe sta uveljavljala status kmeta v smislu 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki določa, da je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik oz. drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih, ter je za to obdelovanje ustrezno usposobljen in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Pri obeh strankah postopka je sporno izkazovanje, ali iz kmetijske dejavnosti pridobivata pomemben del dohodka. Drugi odstavek 24. člena ZKZ določa, da se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj dve tretjini letne povprečne plače na zaposlenega v RS v istem obdobju. Za obravnavano zadevo je relevantno leto 2011 in dohodek v višini 12.187,33 EUR. Na podlagi uveljavljene sodne prakse je treba za pridelke, ki se štejejo v dohodek, šteti le dejansko pridelane na kmetiji in ne tiste, ki bi lahko bili pridelani. Doseganje dohodka iz kmetijske dejavnosti v upoštevni višini pa sta vlagatelja vloge za odobritev pravnega posla drug drugemu oporekala. Tožnik napačno meni, da B.B. tožniku status kmeta pripoznava, saj vsebina izjav v postopku in preložene listine kažejo nasprotno.

10. Za tožnikovega konkurenta B.B. se je organ, glede na stališče, ki ga je izrazil drugostopni organ v odločbi z dne 2. 9. 2014, kot dokaz o višini pridobljenega dohodka oprl na odločbo Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33114/92/2008/10 z dne 10. 3. 2009 in podatkovni model FADN knjigovodskih podatkov za leto 2011, iz katerega izhaja, da že z bruto prihodkom od rastlinske pridelave dosega znesek 16.680,20 EUR, kar zneskovno bistveno presega dve tretjine letne povprečne plače na zaposlenega v RS. Tožnik je stališču organa nasprotoval in ga izpodbijal z izvedenskim mnenjem D.D. z dne 22. 11. 2012, ki je višino dohodka izračunala v višini zgolj 8.186,00 EUR, od tega za vino 7.698,00 EUR, za žito in seno, torej znesek, nižji od 500,00 EUR, glede na pridelke, ki jih je B.B., po vrsti in višini, opredelil na obravnavi dne 5. 9. 2012, v svoji izjavi. Glede na naveden nasprotni dokaz bi se moral upravni organ opredeliti do zatrjevanja tožnika, ki je dokazoval, da je B.B. pridobil mnogo nižji dejanski prihodek na svojem posestvu iz pridelanih kmetijskih pridelkov. Iz izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 385/2012 z dne 30. 4. 2012 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva in Uredbe komisije (ES) št. 868/2008 z dne 3. 9. 2008 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva, ki se uporablja za določanje dohodkov in analizo gospodarskega delovanja kmetijskih gospodarstev, ki določa pravila o zbiranju računovodskih podatkov (ki urejata obliko predstavitve knjigovodskih podatkov po FADN knjigovodstvu), izhaja, da morajo biti podatki, podani v poročilu kmetijskega gospodarstva, vzeti iz poslovnih knjig, kjer so vpisi sistematični in redni skozi vse obračunsko leto. Organ bi torej podatek, dohodek, katerega višine B.B. ni zatrjeval v smislu dejansko doseženega na kmetiji, lahko tudi preveril v poslovnih knjigah B.B. kmetijskega gospodarstva, glede na nasprotni dokaz (B.B. je na obravnavi 5. 9. 2012 povedal, da je pridelal 6000 litrov vina, 5 ton žita in 10 ton sena). Stališče drugostopnega organa, da je potrebno za pridelke šteti pridelke, ki so dejansko pridelani na kmetiji, in ne tiste, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja po ekspertni presoji lahko bili pridelani, je sicer na splošni ravni pravilno, vendar pa bi se ob tako visoki razliki med podatkoma organ moral določno opredeliti, katerega od podatkov iz izvedeniškega mnenja izvedenka ni pravilno uporabila (količine, navedene v izvedeniškem mnenju, se namreč skladajo s količinami, ki jih je B.B. navedel na obravnavi 5. 9. 2012 – za vino so celo višje), torej ali je bila to cena oz. višina prihodka. S tem, ko je ostal nepresojen dokaz, s katerim je tožnik izpodbijal s strani organa ugotovljeno dejansko stanje, je organ ne samo odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa tudi kršil pravila postopka.

11. Tožnik je vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji izkazoval z izvedeniškim mnenjem D.D., iz katerega izhaja količina pridelkov, pridelanih na njivi površine 0,72 ha. Organ izvedeniškemu mnenju ne sledi, opre se na ortofoto posnetke, ki naj bi izkazovali, da dokazovan obseg kmetijske proizvodnje na kmetiji ni bil realiziran. Po presoji organa je po ortofoto posnetkih le manjša površina na parceli št. 1496/1 k.o. … zelenjavni vrt na površini 350 m2, kar naj bi potrjevale tudi fotografije iz leta 2012, ki jih je v spis vložil B.B.. Sodišče stališču organa ne more slediti. Iz izvedeniškega mnenja namreč ne izhaja trditev, da je njivska površina na parcelah 1474/2 in 1496/1, pač pa obseg njiv na kmetijskem gospodarstvu, s površino 0,72 ha. Razen tega pa se tožnik v zvezi z dokazom – ortofoto posnetki, na katerih temelji stališče organa, da se na posestvu ne odvija intenzivna kmetijska proizvodnja, ni imel možnost izjaviti, ravno tako ne v zvezi s fotografijami, ki jih je v spis vložil B.B., ki naj bi potrjevale stališče organa o obsegu pridelave vrtnin oz. kmetijski pridelavi na domačiji tožnika. Tudi izračun v zvezi z namakanjem ni prepričljiv.

12. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je v spis predložil izvedensko mnenje z dne 15. 9. 2012 ter da so s tem pridelki izkazani. Njegovemu stališču sodišče ne sledi. Pravilno je organ ob uporabi 24. člena ZKZ ugotavljal dejansko pridelavo kmetijskih pridelkov v relevantnem letu 2011. Ustrezen dokaz o obsegu njivskih površin bi bil ortofoto posnetek iz tega leta, vendar bi bilo potrebno predhodno ugotoviti, na katerih površinah tožnik zatrjuje, da je imel njivske površine v obsegu 0,72 ha ter tožnika v zvezi s ortofoto posnetki zaslišati. Enako, kolikor bi organ uporabil fotografije, ki jih je predložil B.B., kot dokaz, da se na kmetiji tožnika ni izvajala v letu 2011 kmetijska proizvodnja, z zaslišanjem obeh najprej ugotoviti, kdaj so bile posnete in katero od tožnikovih parcel prikazujejo. Primeren dokaz bi bil tudi ogled in zaslišanje izvedenke, ki je opravila ogled v letu 2012, ki bi lahko izpovedala o videnem (kot priča), na katerega podlagi je izdelala svoje izvedeniško mnenje. Nerelevantno v zadevi pa je prebivališče B.B., ker prebivališče glede na določbo 24. člena ZKZ ni del zakonskega dejanskega stanja te določbe.

13. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ tožniku tudi vroči vlogi z dne 13. 1. 2015 in 16. 1. 2015, ki mu nista bili vročeni, in se o njiju ni mogel izjaviti.

14. V obravnavani zadevi je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, storjena pa je bila tudi bistvena kršitev določb postopka. Odločba tožene stranke je iz navedenih razlogov nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

15. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.