Jedro

Splošno izhodišče je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja (odtujitev stvari je pojmovno blizu uničenju ali poškodovanju) bremeni tistega, ki ima gospodarsko korist od stvari, tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča. Leasingojemalec po izročitvi predmeta leasinga prevzame rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da nosi tudi rizik izgube ali kraje predmeta leasinga, celo če mu ni mogoče očitati odgovornosti v zvezi s tem.

V obravnavanem primeru ni razloga za to, da bi bil leasingojemalec zaradi uničenja oziroma odtujitve predmeta leasinga (katerega rizik, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, nosi on), prost svojih obveznosti - nasprotno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da obresti od prisojene glavnice tečejo od 28.11. 2007, v presežku pa se sklep o izvršbi razveljavi in se zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas od 20.12.2005 do 27.11.2007 zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženec sam krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 21.3.2006 za plačilo glavnice 30.476,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2005; v presežku pa sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici plačati 2.642,91 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obsežni pritožbi toženec: izpostavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje o vprašanju posledic sklenjene pogodbe o finančnem leasingu na razmerja iz jamčevanja za pravne in stvarne napake stvari napačni oz. da iz določbe tretjega odstavka 2. člena Splošnih pogojev ni mogoče izpeljati sklepa, da jemalec leasinga nosi vse rizike, tudi rizik uničenja predmeta leasinga, poudarja, da je toženec vozilo, ki je bilo predmet leasinga, res našel sam na sejmu, a pri izbiri dobavitelja je sodelovala tožeča stranka in ga celo sama določila – pri tem izpostavlja prepletanje vlog podjetja F. (prodajalca vozila) in tožeče stranke, meni, da je nesprejemljivo in tudi neobrazloženo sklepanje sodišča, da je pogodba po prvem odstavku 17. člena Splošnih pogojev prenehala, poudarja, da je nerazumljivo oz. očitno napačno stališče sodišča prve stopnje, da za uporabo prvega odstavka 17. člena Splošnih pogojev ni treba ugotoviti odgovornosti jemalca leasinga, izpostavlja, da bi sodišče, če bi bilo pravilno stališče, da je pogodba ostala v veljavi, lahko zahtevku ugodilo le v skladu s Pogodbo o finančnem leasingu z dne 28.11.2002 torej po priloženem planu plačil, meni, da tožeča stranka zahtevek temelji le na odškodninski podlagi, zgolj podrejeno je podala trditve za primer, da bi sodišče štelo, da je pogodba ostala v veljavi, a takšno zatrjevanje ne ustreza zahtevam 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP); tak zahtevek pa bi že tudi skoraj v celoti zastaral, pojasnjuje, da je sodišče samo nadomestilo pomanjkljive tožbene trditve o višini zahtevka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Oris zadeve: Pravdni stranki sta 28.11.2002 sklenili pogodbo o finančnem leasingu za osebni avtomobil BMW 330. Sestavni del pogodbe so tudi Splošni pogoji za pogodbe o leasingu opreme in motornih vozil. Avtomobil je bil 7.6.2003 ukraden, toženec pa je obroke leasinga prenehal plačevati.

Med pravdnima strankama je bilo sporno predvsem, kakšne so posledice tega, da je bilo vozilo ukradeno, nato pa še, kakšne so posledice tega, da zavarovalnica ni izplačala zavarovalnine, ali je katera od pravdnih strank odgovorna za to, da zavarovalnina ni bila plačana, in v čigavo breme gre to dejstvo.

Nekatere odločilne posebnosti pogodbe o indirektnem finančnem leasingu: Pritožbeno sodišče še enkrat pojasnjuje, da je za pogodbe o indirektnem (posrednem) leasingu značilno, da leasingodajalec ne sodeluje niti pri izbiri predmeta leasinga, niti pri izbiri proizvajalca oziroma prodajalca predmeta. Zato je razumljivo, da se v pogodbi zavaruje tako, da prevali rizike, ki izvirajo iz dobave in dobavljenega predmeta na leasingojemalca. Ker je leasingojemalec sam izbral dobavitelja, je tudi razumljivo, da sam poskrbi za uveljavljanje izpolnitvenih in drugih zahtevkov proti njemu. Leasingojemalec po izročitvi predmeta leasinga prevzame rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da nosi tudi rizik izgube ali kraje predmeta leasinga, celo če mu ni mogoče očitati odgovornosti v zvezi s tem.

Ekonomsko gledano predstavlja leasing metodo financiranja (namen je torej podoben kot pri posojilni pogodbi), pravno pa gre pri pogodbi o leasingu za pogodbo z elementi zakupne pogodbe. Ker pa pogodbe o leasingu večinoma (tako je tudi v konkretnem primeru, prim. 18. člen Splošnih pogojev), vsebujejo opcijo odkupa predmeta leasinga po poteku leasinga, v tem delu leasing pogodba prevzema tudi značilnosti prodajne pogodbe (o prodaji na obroke). Tudi pri slednji je nevarnost naključnega uničenja stvari na kupcu (četudi gre za prodajo s pridržkom lastninske pravice). Splošno izhodišče namreč je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja (odtujitev stvari je pojmovno blizu uničenju ali poškodovanju) bremeni tistega, ki ima gospodarsko korist od stvari, tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča(2).

Konkretno:

Specifika obravnavane zadeve je odtujitev predmeta leasinga, nato pa še okoliščina, da zavarovalnina za primer tatvine ni bila izplačana. Sodišče prve stopnje je zaključilo (četudi je obrazložilo, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, kar pa ne drži), da zavarovalnina ni bila izplačana iz razlogov, ki jih ni mogoče očitati nobeni od pravdnih strank, kar pritožbeno sodišče sprejema. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka sodelovala pri izbiri dobavitelja (ki tudi sicer nasprotujejo same sebi, ko toženec po drugi strani pojasni, da je sam izbral avtomobil), so glede na določbi 286. člena ZPP in 337. člena ZPP nedopustne novote, saj toženec ni niti pojasnil, zakaj jih ni mogel navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki oziroma splošni pogoji tožeče stranke, ki so sestavni del le-te za primer odtujitve predmeta leasinga določajo, da pogodba preneha veljati le: če v primeru odtujitve predmeta leasinga nastala škoda ni povrnjena iz naslova kasko zavarovanja zaradi dejanj ali opustitev leasingojemalca; v tem primeru je leasingodajalec prost vseh svojih nadaljnjih obveznosti, leasingojemalec pa je dolžan plačati vse preostale nezapadle obroke in znesek odkupa v zneskih in rokih, kot je to določeno v pogodbi, če zavarovalnica v primeru odtujitve predmeta leasinga nastalo škodo povrne.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je v tem delu sodišče prve stopnje materialnopravne določbe 17. člena Splošnih pogojev uporabilo napačno – pogodba bi zaradi odtujitve prenehala veljati le, če bi zavarovalnica nastalo škodo povrnila ali če je ne bi povrnila, pa bi bili razlogi za to na strani toženca. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničesar od pravkar naštetega. Splošni pogoji niti pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, v drugih primerih ne določajo posledic odtujitve predmeta leasinga. To pomeni, da v drugih situacijah pogodba ostane v veljavi. Ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da bi pogodba prenehala zaradi česa drugega, pritožbeno sodišče zaključuje, da je ostala v veljavi.

Glede na vse opisano ni razloga za to, da bi bil leasingojemalec zaradi uničenja oziroma odtujitve predmeta leasinga (katerega rizik, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, nosi on), prost svojih obveznosti - nasprotno.

Leasingojemalec je zato dolžan plačati vse preostale nezapadle obroke v zneskih in rokih, kot je to določeno v pogodbi, to je torej po planu plačil, ki je sestavni del pogodbe - v obrokih, ki so zapadali mesečno do 28.11.2007 (prim. plan plačil, spet s prilogo B2). Vtoževana glavnica je od seštevka vseh neplačanih mesečnih obrokov po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik ne nasprotuje, celo manjša. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da vsi obroki niso zapadli že 20.12.2005. Posamezni obroki so zapadali mesečno, zadnji pa 28.11.2007. Tožnica trditev o tem, kdaj so zapadli predhodni obroki, še posebej pa, kakšna je bila višina posameznih mesečnih obrokov, ni podala. Pravočasno (po tem, ko je bilo opravljeno materialno pravdno vodstvo) in dovolj določno (nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene) pa je pojasnila, kdaj je zapadel zadnji obrok. Višje sodišče je zato pritožbi v obrestnem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da mora toženec obresti od prisojene glavnice plačati od zapadlosti zadnjega obroka dalje (kar je ob pomanjkljivih trditvah tožeče stranke o višini prej zapadlih obrokov v korist toženca). Takšna odločitev temelji na določbi šeste alineje 358. člena ZPP.

V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Neutemeljene so tudi (sicer povsem splošne) pritožbene trditve, da je terjatev zastarala. Sodišče prve stopnje je jasno in pravilno obrazložilo, zakaj ni, posplošene pritožbene trditve pa dodatne obrazložitve ne terjajo. Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Toženec je s pritožbo sicer delno uspel, vendar le v manjšem delu in glede akcesorne obveznosti. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008. (2) Prim. 521. in 436. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001) ter Ilovar Gradišar, S. v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, 3 knjiga, str. 364.