Jedro

Sodišči sta pravilno ravnali, ko sta ob prisoji odškodnine za telesne bolečine upoštevali tudi bodoče bolečine. Če se namreč izkaže, kot se je v obravnavanem primeru, da se bodo te gotovo pojavljale tudi v prihodnosti (izvedenec je bil povsem določen, da ne bodo nikoli izginile), je potrebno takšne bolečine upoštevati pri odmeri odškodnine za bodoče telesne bolečine, se pravi, za bodočo negmotno škodo (203. člen ZOR). Z uveljavitvijo ZOR je bila namreč opuščena poprejšnja praksa delitve odškodnine za prestane bolečine do dneva sojenja in za bodoče bolečine od takrat naprej. Takšne telesne bolečine se lahko sicer v nekaterih primerih upoštevajo tudi kot trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in v povezavi s tem tudi pri duševnih bolečinah za takšne prikrajšave.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je tožniku kot kolesarju povzročil toženec z avtomobilom, zavarovanim odgovornostno pri toženki, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 600.000,00 SIT od zahtevanih 735.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahtevanih 1,500.000,000 SIT, za skaženost 100.000,00 SIT od zahtevanih 200.000,00 SIT in za strah 80.000,00 SIT od zahtevanih 100.000,00 SIT - vse z zamudnimi obrestmi od dneva sodbe 26.5.1993 dalje.

Pritožbi obeh strank proti tej sodbi je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo (le delno je spremenilo stroškovni izrek). Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi samo odmero odškodnine za posamezne postavke kot pravilne.

Proti tej odločbi vlagata revizijo obe pravdni stranki iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, in sicer tožeča stranka proti zavrnilnemu delu sodbe, tožena pa proti obsodilnemu delu v obsegu, ki presega 980.000,00 SIT prisojene odškodnine. Tožeča stranka smiselno predlaga spremembo sodbe tako, da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno, tožena pa tako, da bo zahtevek nad 980.000,00 SIT s pripadki zavrnjen, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb v izpodbijanem delu in ponovno odločanje na prvi stopnji.

Tožena stranka navaja, da prisojeni odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bistveno presegata pravično denarno odškodnino po 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zlasti sta v nasprotju z drugim odstavkom tega člena. Tožnik se je strinjal z izvedenčevim mnenjem o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin. Iz tega naslova je primerna odškodnina 200.000,00 SIT za vsega 19 dni trajajoče telesne bolečine in še občasne nadaljnje, ki jih je potrebno po končanem zdravljenju šteti v sklop duševnih bolečin. Z obrestmi bi se realna vrednost odškodnine bistveno povečala. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je izvedenec tudi ugotovil, da ni nobenega takšnega dela ali aktivnosti, ki jih tožnik ne bi mogel več opravljati. Ob dveh nasprotujočih si prognozah sodišče zdaj morebitnega poslabšanja ne sme upoštevati. Ni prav, da se sodišče opre na izvedenčevo oceno invalidnosti, upoštevaje tabele zavarovalnice. Že plačana odškodnina iz tega naslova je povsem ustrezna. Temeljno sodišče v Murski Soboti in sploh vsa sodišča z območja Višjega sodišča v Mariboru prednjačijo v zviševanju odškodnin. Zaradi visokih "zakonitih zamudnih obresti" se odškodnine realno še bistveno povečajo.

Tožeča stranka pa v svoji reviziji oziroma v odgovoru na revizijo tožene stranke poudarja, da jo vlaga za primer, če bi tožena stranka uspela z revizijo in bi bili sodbi razveljavljeni, da bi lahko prilagodila svoj zahtevek novim razmeram. Po posameznih primerih ni mogoče sklepati, da omenjena sodišča prisojajo višje odškodnine. Centralni pravosodni organ ne sme sodiščem dajati podrobnih navodil, kako naj sodijo. Splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti bolj prizadene oškodovance z manjšimi dohodki in v socialno ogroženih predelih Slovenije. Tožena stranka omalovažuje tožnikovo poškodbo, ki mu bo povzročala trajne fizične in psihične bolečine; zaradi toženkine nerednosti pri plačevanju preživnin prihaja do zamudnih obresti.

Tožena stranka na vročeno ji revizijo tožeče stranke ni odgovorila, javni tožilec pa se o vročenih mu revizijah ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Vrhovno sodišče, v revizijskem postopku vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, je ugotovilo, da je bilo materialno pravo, tudi kar zadeva višino odškodnin, prisojenih za posamezne vrste negmotne škode, pravilno uporabljeno tako glede prvega odstavka 200. člena in 203. člena ZOR, kakor tudi glede drugega odstavka 200. člena tega zakona. Tako sta pravilno ravnali, ko sta ob prisoji odškodnine za telesne bolečine upoštevali tudi takšne bodoče bolečine. Če se namreč izkaže, kot se je v obravnavanem primeru, da se bodo te gotovo pojavljale tudi v prihodnosti (izvedenec je bil povsem določen, da ne bodo nikoli izginile), je potrebno takšne bolečine upoštevati pri odmeri odškodnine za bodoče telesne bolečine, se pravi, za bodočo negmotno škodo (203. člen ZOR). Z uveljavitvijo ZOR je bila namreč opuščena poprejšnja praksa delitve odškodnine za prestane bolečine do dneva sojenja in za bodoče bolečine od takrat naprej. Takšne telesne bolečine se lahko sicer v nekaterih primerih upoštevajo tudi kot trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in v povezavi s tem tudi pri duševnih bolečinah za takšne prikrajšave. Vendar v tej zadevi sodišči tega nista storili. Pomislek tožene stranke v zvezi s tem vprašanjem torej nima podlage v materialnem pravu. Spričo pogostnosti primerov, ko se bodo pojavljale telesne bolečine (vremenske spremembe, hoja po stopnicah, hoja navkreber), in ob dejstvu, da je bil tožnik ob sojenju star 45 let, po drugi strani pa upoštevaje prestane bolečine, prisojeni znesek kot zadoščenje za takšno trpljenje nikakor ni takšen, da bi lahko govorili pri tem o težnjah, ki niso združljive z naravo takšne odškodnine in z njenim družbenim namenom.

Neutemeljeno je tudi revizijsko razglabljanje o tem, kako močno se poveča glavnica zaradi obresti od prisojenega zneska odškodnine do plačila. Tožena stranka očitno pozablja, da tu ne gre za obresti, ki bi tekle od zapadlosti odškodninske obveznosti, gledano načelno, se pravi, od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), marveč šele od izdaje sodne odločbe naprej, ko ni nobenih razlogov, da tožena stranka ne bi izpolnila tistega, kar ji je naložilo sodišče. Obseg teh obresti je torej izključno stvar nje same in s plačilom, kot ji ga nalaga sodba, bi se jih sploh lahko otresla.

V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je izvedenec res ugotovil, da ni nobenega dela ali aktivnosti, ki je tožnik zaradi poškodb ne bi mogel več opravljati. Toda sodišči sta to upoštevali, saj bi bila sicer prisojena višja odškodnina. Ne drži, da bi izvedenec podal nasprotujoči si prognozi. Enkrat je namreč govoril o izboljšanju stanja po končanem zdravljenju, drugič pa o pričakovanih degenerativnih spremembah, ki seveda po naravi reakcije telesa samega nastopijo kasneje. Ob tem, da se je izvedenec izrazil, da bodo te spremembe nastopile "zelo verjetno" in ob izkušnjah, ki jih pridobi sodnik ob podobnih primerih, sta sodišči pravilno sklepali, da bodo gotovo po normalnem teku stvari nastopile takšne spremembe in temu ustrezne telesne in duševne težave. Zato je odškodnina tudi na tej podlagi upravičena (203. člen ZOR). Neutemeljena je nadalje graja v zvezi z izvedenčevo ocenitvijo stopnje tožnikove invalidnosti po merilih druge zavarovalnice. Sodišči tega nista upoštevali kot edine merodajne podlage za odmero odškodnine, marveč le kot pomagalo pri ugotavljanju obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki sta ga tako tožnik kot stranka kakor tudi izvedenec opredelila s številnimi drugimi kazalci. Neutemeljen je še zadnji očitek revizije tožene stranke o pretirano visokih odškodninah, ki jih prisojajo sodišča z mariborskega območja. Primerjava z odškodninami v podobnih primerih, ki so jih prisodila druga sodišča v naši državi, ne razkrivajo, da bi bila prisojena odškodnina odsev očitanega ravnanja.

Tudi reviziji tožeče stranke, vloženi očitno kot "protiutež" reviziji tožene stranke, ni mogoče ugoditi. Na splošno trditev, da je tožbeni zahtevek glede na hudo poškodbo in trajne posledice v celoti utemeljen, pač ne gre drugače odgovarjati, kot da to ne drži. Zavrniti je potrebno nadaljnje stališče te revizije, češ da morajo biti odškodnine na območju, na katerem živi tožnik, višje zaradi tamkajšnjih razmer. Tožeča stranka očitno meša gmotno ali premoženjsko (189. in naslednji členi ZOR) in negmotno škodo (199. in naslednji členi ZOR). Prvo je mogoče reparirati bodisi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, bodisi z denarno odškodnino, medtem ko je pri drugi pravna sankcija, ko gre za škode, kakršne je trpel in trpi tožnik, le v zadoščenju, in to v obliki denarne odškodnine, ki takšnih škod ne odstrani, pomeni pa za oškodovanca neko zadovoljstvo, ki mu omili trpljenje zaradi telesnih in duševnih bolečin. Pri prisoji denarne odškodnine za negmotno škodo zakon sodišča tudi ne pooblašča, da bi upoštevalo premoženjsko stanje oškodovanca in gospodarske razmere okolja, v katerem živi.

Razlog, ki ga uveljavljata reviziji, torej ni podan, prav tako pa tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno reviziji zavrniti kot neutemeljeni (393. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 254. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP), medtem ko stroškov odgovora na revizijo ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, saj ta ni v ničemer prispeval k odločitvi o reviziji.