Jedro

Vzajemnost je institucija, ki jo država uporabi in predpiše v svojih aktih ali izgovori z mednarodno pogodbo, ko želi zaščititi svoje nacionalne interese, tako da vzpostavi medsebojno odvisnost ravnanja. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, je možnost in ne obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da se dedni dogovor, sklenjen med pravdnimi strankami v zapuščinskem postopku po pokojni A. P. pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoto Litija dne 17. 11. 1993, opr. št. D 170/93 v delu, ki se nanaša na 1/2 nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k. o. ..., razveljavi. Toženca sta dolžna dedičema po pokojnem drugem tožniku P. P. in D. A. vsakemu do 1/2 izročiti v last in posest 1/2 nepremičnine, pripisane pri vl. št. ... k. o. ... ter izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice ter pravice uporabe pri navedenih nepremičninah na ime vsakega od navedenih zakonitih dedičev, za vsakega do 1/4 navedene nepremičnine. V preostalem delu je tožbeni zahtevek glede veljavnosti dednega dogovor in izročitve nepremičnin v obsegu, ki se nanaša na prvega tožnika, zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da se odločitev o njih pridrži za končno odločbo. Stališče prvostopenjskega sodišča je bilo, da so zahtevki drugega tožnika utemeljeni, ker je bil ob sklepanju dednega dogovora v opravičljivi zmoti in ker ni zadržkov, da kot hrvaški državljan deduje po hrvaški državljanki. Zahtevek prvega tožnika je zavrnilo zato, ker je bil v času smrti zapustnice državljan Zvezne republike Jugoslavije (v nadaljevanju ZRJ) in takrat med Republiko Hrvaško (v nadaljevanju RH) in ZRJ ni obstajala vzajemnost glede dedovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo P. P. in D. A. zavrglo, pritožbi prvega tožnika in tožencev pa zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Sodbo pritožbenega sodišča prvi tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da je že samo dojemanje sodišč o osnovnih principih vzajemnosti v nasprotju z materialnim pravom. Ugotovitev sodišča, da med RH in ZRJ v kritičnem času ni obstajala vzajemnost, v spisu nima podlage. Dopis Zveznega ministrstva za pravosodje ZRJ, na katerega se nižji sodišči sklicujeta, predstavlja namreč le mnenje tega ministrstva, ki pa tudi navaja, da to ne pomeni, da v sodni praksi tudi v tem obdobju ni bilo priznavanja nasledstvenih pravic na nepremičninah državljanov obeh držav.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnika sta s tožbo med drugim zahtevala razveljavitev dednega dogovora ter izročitev vsakemu 1/2 spornih nepremičnin v "last in posest". Zatrjevala sta, da sta oporočna dediča po pokojni A. P., vendar pa sta sklenila dedni dogovor s tožencema, ker ju je zapuščinski sodnik v L. spravil v zmoto, da na podlagi dedovanja ne bosta mogla postati lastnika nepremičnin v k. o. ..., saj sta tujca. Z razveljavitvijo dednega dogovora bi zato nastopilo oporočno dedovanje, toženca pa bi jima moralo izročiti celotno dediščino.

Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je bilo, ali je v letu 1993 glede dedovanja obstajala vzajemnost med RH in ZRJ. Po določbi 30. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 43/82) je bilo namreč treba za dedovanje uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik v času smrti, v konkretnem primeru hrvaško pravo, ker je bila zapustnica A. P. ob smrti hrvaška državljanka, prvi tožnik pa je bil ob njeni smrti državljan ZRJ. V RH je bilo v zapuščinskih postopkih vprašanje vzajemnosti urejeno v 5. členu bivšega zveznega Zakona o dedovanju, ki je tujim državljanom na Hrvaškem pod pogojem vzajemnosti zagotavljal enake dedne pravice kot domačim državljanom. Vzajemnost je institucija, ki jo država uporabi in predpiše v svojih aktih ali izgovori z mednarodno pogodbo, ko želi zaščiti svoje nacionalne interese, tako da vzpostavi medsebojno odvisnost ravnanja. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, je možnost in ne obveznost. Revizijske navedbe, da je zaključek nižjih sodišč, da med RH in ZRJ v kritičnem času glede dedovanja ni obstajala vzajemnost, brez podlage v spisu, niso utemeljene, saj sta se pri tem oprli na mnenje Zveznega ministrstva za pravosodje ZRJ, ki je pojasnilo, da dejanske vzajemnosti (pogodbena vzajemnost je bila vzpostavljena šele v letu 1997) takrat ni bilo. Res je, da je v svojem dopisu zapisalo tudi, da takšno stališče še ne pomeni, da v sodni praksi v tem obdobju ni bilo primerov priznavanja nasledstvenih pravic hrvaškim državljanom na nepremičninah v SFRJ, vendar pa navedeno ni mogoče razumeti, da je bilo to splošno sprejeto oziroma večinsko stališče sodne prakse v ZRJ, temveč kot možno izjemo, ki bi se lahko pojavila v sodni praksi, kar sta nižji sodišči tudi pravilno interpretirali.

Ker vzajemnosti glede dedovanja med ZRJ in RH v kritičnem času ni bilo, kar sta nižji sodišči prepričljivo obrazložili, prvi tožnik ob sklepanju dednega dogovora ni bil v opravičljivi zmoti, zato je odločitev glede njega materialnopravno pravilna. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.