Jedro

Po stališču sodne prakse so zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita, kar pomeni, da za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti.

Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je preverjanje resničnosti in verodostojnosti izpovedbe priče mogoče le, če je pri zaslišanju priče obtožencu in senatu omogočena neposredna zaznava njenega obnašanja, njenih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov, saj bi sprejetje takšnega stališča uporabo v določbi prvega odstavka 240. člena ZKP določenih zaščitnih ukrepov dejansko izključilo.

ESČP možnosti uporabe zaščitnih ukrepov pri "priči - policistu" ni izključilo, temveč jim priznava legitimnost zaradi zaščite priče same ali njene družine.

Zaščitni ukrepi iz prvega odstavka 240.a člena ZKP v konkretnem primeru niso namenjeni zakritju vloge prič, temveč zakritju njune identitete in fizične podobe.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega B. B. in zagovornika obtoženega C. C. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom, na podlagi drugega in osmega odstavka 240.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), po uradni dolžnosti odločilo, da se odredijo zaščitni ukrepi za zaščito prič A.10 in A.11 za ves čas trajanja kazenskega postopka, in sicer: 1. določitev psevdonimov pričam (4. točka prvega odstavka 240.a člena ZKP) tako, da se priči A.10 določi psevdonim „A.10“ in priči A.11 določi psevdonim „A.11“; 2. zaslišanje prič A.10 in A.11 s pomočjo tehničnih sredstev - s prenosom zvoka in slike iz posebnega prostora z napravo za popačenje zvoka in zaščitno steno (5. točka prvega odstavka 240.a člena ZKP).

2. Zoper sklep sta se pritožila: - zagovornik obtoženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 370. člen ZKP), kršitve pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in pravice do obrambe iz 29. člena Ustave ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep predsednika senata XX K 25329/2021 z dne 11. 4. 2023 razveljavi ter pritožniku omogoči, da obe priči zasliši neposredno brez zaščitnih ukrepov, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje predsedniku senata; - zagovornik obtoženega C. C., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

**K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.**

5. Po stališču sodne prakse so zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP smiselni le, če identiteta priče v konkretnem kazenskem postopku še ni razkrita, kar pomeni, da za že znano pričo (ki je bila že zaslišana ali pa so njeni podatki razvidni iz drugih podatkov spisa) ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti.1 Iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa je razvidno, da uslužbenca policije z delovnima imenoma in sedaj psevdonimoma A.10 in A.11 tekom preiskave nista bila zaslišana kot priči, temveč so bili z uporabo zaščitnih ukrepov iz 4. in 5. točke prvega odstavka 240.a člena ZKP zaslišani koordinatorja operativnih kombinacij A.4 in A.5 ter tajna delavca TD 3 in TD 6 (sklep preiskovalne sodnice X Kpr 25329/2021-1033 z dne 22. 9. 2021).

6. Predsednik razpravljajočega senata je priči A.10 in A.11 dne 24. 3. 2023 zaslišal na posebnih narokih (četrti odstavek 240.a člena ZKP) ter ocenil, da obstaja resna nevarnost za njuno življenje ali telo ali njunih bližnjih sorodnikov, da je njuna izpovedba pomembna za kazenski postopek, da priči izkazujeta zadostno stopnjo verodostojnosti ter da interes pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka pretehtata nad interesom obrambe, da se seznani z identiteto navedenih prič (točka 4 sklepa).

7. Pritožnik pravilno ugotavlja, da se v pridruženem spisu Pp 3/2020 na list. št. 614 in 197 (hrbtni strani) nahajata listini Uradni zaznamek o prvih ugotovitvah tajnega delavca št. 1, št. 01/2020 z dne 20. 6. 2020 z identično vsebino, pri čemer je kot avtor prve listine naveden višji kriminalistični inšpektor - preiskovalec I D. D. (priloga 1 pritožbe), kot avtor druge pa A.10 (priloga 2 pritožbe), kar po oceni pritožnika potrjuje, da naj bi bila oseba z delovnim imenom A.10 dejansko višji kriminalistični inšpektor (v nadaljevanju: kriminalist) D. D. Pritožbenega zatrjevanja, da sta policija in državno tožilstvo z vložitvijo tudi drugih listin z enakimi signaturnimi številkami in datumi ter identičnimi vsebinami, na katerih so bili kot avtorji navedeni kriminalisti z imenom in priimkom, na njihovih dvojnikih pa z delovnim imenom A. z dodano številko, sama razkrila identiteto vseh oseb z oznako A., pritožnik ni utemeljil s konkretnimi primeri, zato sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ne more preizkusiti in se zato do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. Enako velja za povsem posplošene pritožbene navedbe glede priče s psevdonimom A.11, saj zagovornik v pritožbi zatrjuje zgolj, da je kriminalistka.

8. Pritožbena teza zagovornika, da naj bi bila priča s psevdonimom A.10 dejansko kriminalist D. D., ki temelji zgolj na ugotovitvi, da se v spisu Pp 3/2020 nahajata dva identična uradna zaznamka in je na enem kot avtor z imenom in priimkom naveden kriminalist, na drugem pa A.10, po oceni sodišča druge stopnje ni prepričljiva, saj temelji zgolj na domnevi, kar pa samo po sebi še ne zadošča za nedvomen zaključek o njeni utemeljenosti in pravilnosti.

9. Iz nadaljnjih pritožbenih navedb sicer izhaja, da je priča A.10, ki je bila z uporabo zaščitnih ukrepov iz 4. in 5. točke prvega odstavka 240.a člena ZKP zaslišana na naroku za glavno obravnavo 19. 4. 2023,2 na vprašanje obrambe, ali ji je znana akcija _„E.“_ odgovorila, da ji o tej zadevi ni nič znanega. Pritožnik ocenjuje, da je „_ob predpostavki, da se pod psevdonimom A.10 skriva kriminalist D. D.,_“ priča A.10 izpovedala neresnično, saj fotografija v prilogi B 647 potrjuje navzočnost kriminalista na konferenci za medije v Madridu 27. 9. 2021 prav v zadevi _„E.“_ Tudi sam zagovornik torej pritožbene trditve o znani identiteti priče A.10 gradi zgolj na _predpostavki,_3 da naj bi bil to kriminalist D. D., poleg tega v zvezi z odgovorom priče A.10, da mu akcija _„E.“_ ni znana, ni mogoča zgolj enoznačna ocena o neverodostojnosti njene izpovedbe, kot jo ponuja pritožnik, saj dopušča tudi nasprotni zaključek in sicer, da priča A.10 dejansko ni kriminalist D. D. Po pojasnjenem je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bila identiteta priče A.10 razkrita, neprepričljivo in neutemeljeno. Navsezadnje se sodišču druge stopnje načeloma postavlja tudi vprašanje dopustnosti postavitve vprašanja obrambe priči A.10 o tem, ali ji je znana akcija _„E.,“_ saj gre za (prepovedano) vprašanje v smeri možnega razkritja zaščitenih podatkov (sedmi odstavek 240.a člena ZKP).

10. Glede na navedena izhodišča pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je s tem, ko je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, „da sta osebi A.10 in A.11 v listinah spisa navedeni s takšnim psevdonimom, torej brez osebnega imena“ (točka 3), zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo o odločilnem dejstvu, da gre pri osebi A.10 za nerazkrito osebo, podano precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sklepa navaja o vsebini listin in samo listino. Prav tako nimajo posebne teže pritožbene navedbe, da se ob predpostavki, da so obtoženci „člani krvoločne ... hudodelske združbe, ki se zateka k nasilju in umorom v zvezi s prometom prepovedane droge,“ kriminalist D. D. ne bi sprehajal po ulicah F., da se na identična uradna zaznamka ne bi enkrat podpisal z imenom in priimkom, drugič pa z imenom A.10, niti ne bi nastopil na tiskovni konferenci v Madridu v zvezi s policijsko akcijo _„E.“_ Vse navedene okoliščine naj bi namreč po oceni pritožnika potrjevale, da „kriminalista D. D.“ in drugih kriminalistov očitno ni strah pred obtoženci, niti pred združbo G., temveč naj bi bili izključni razlogi za zakritje njihove identitete in uporabo zaščitnih ukrepov po 240.a členu ZKP, da obrambi in obtožencem onemogočajo oziroma vsaj otežujejo postavljanje kontrolnih vprašanj, se na tak način lažje izogibajo zanje neprijetnim vprašanjem in tudi izpovedujejo neresnično. Vendar pa je takšna pritožbena ocena neutemeljena, saj temelji izključno na pritožnikovi tezi o domnevnem razkritju identitete vseh kriminalistov, ki so v v predkazenskem postopku zbranem spisovnem gradivu označeni z delovnimi imeni „A. s pripadajočo številko,“ ki pa se je izkazala kot neprepričljiva.

11. Varovanje tajnosti virov in tajnih policijskih delavcev ter njihovo prikritje obrambi (in posledično javnosti) je primeren ukrep za dosego cilja - tj. varovanje priče, če bi bila njena življenje ali varnost ogrožena. Ukrep nerazkritja identitete je nujen in sorazmeren, če je podana resna nevarnost za življenje ali telo priče ali če obstajajo drugi tehtni razlogi v javnem interesu in je hkrati zagotovljena možnost zaslišanja te priče ob uporabi zaščitnih ukrepov (če so zaradi zaščitnih ukrepov zmanjšane možnosti obrambe za preizkus verodostojnosti priče, sodišče to upošteva pri vrednotenju tega dokaza). Sorazmernost ni podana takrat, kadar se ob tehtanju nasprotujočih si interesov (pravice do obrambe na eni strani ter pravice do varnosti in interesov javnega reda na drugi strani) izkaže, da bi bile škodljive posledice, ki bi utegnile nastati obtožencu zaradi nerazkritja identitete priče, hujše od tistih, ki bi utegnile nastati tej priči. Člen 240.a ZKP zagotavlja anonimnost tistim pričam, pri katerih bi zaradi njihovega pričanja in istočasnega razkritja identitete lahko nastala resna nevarnost za njihovo življenje ali telo oziroma življenje ali telo drugih oseb. Gre zlasti za primere pričanj v zvezi s storitvijo težjih kaznivih dejanj ali dejanj organiziranega kriminala. Ko sodišče v teh primerih presoja upravičenost uporabe zaščitnih ukrepov, ocenjuje, ali je lahko življenje ali zdravje priče ali njenega bližnjega zaradi razkritja identitete priče resno ogroženo. Če to ugotovi, se identifikacijski podatki ne smejo razkriti.4

12. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o obstoju resne nevarnosti za življenje in telo prič A.10 in A.11 ali njunih bližnjih s konkretnimi okoliščinami (uporaba zaščitnih ukrepov za priči A.4 in A.5 v preiskavi, da sta obremenilni priči H. H. in I. I. zaščiteni priči na podlagi Zakona o zaščiti prič, narava, teža in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi bilo glede na vsebino pravnomočne obtožnice storjeno v hudodelski združbi z mednarodnim elementom in v daljšem časovnem obdobju, povezanost določenih obtožencev s ... hudodelsko združbo „G.“, katere člani po podatkih policije v zvezi s prometom prepovedane droge izvajajo nasilje in izvršujejo umore, dogodki povezani z odtujitvijo droge v J. 26. 10. 2019, dostop do orožja, da sta priči A.10 in A.11 obremenilni priči) izčrpno utemeljilo v točkah 3 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, tem razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Predsednik razpravljajočega senata je priči A.10 in A.11 pred odreditvijo zaščitnih ukrepov na narokih 24. 3. 2023 (četrti odstavek 240.a člena ZKP) zaslišal ter na podlagi njunih izpovedb in v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedenih okoliščin ocenil, da bi lahko prišlo do maščevanja navedenima obremenilnima pričama ali njunim bližnjim sorodnikom, kar bi bilo omogočeno z razkritjem njune identitete.

13. Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da iz vsebine uradnih zaznamkov policije z dne 8. 6. 2022 (list. št. 576), z dne 30. 11. 2022 (priloga A 7513) in z dne 7. 2. 2023 (priloga A 7520), ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, ni razvidno, da bi se člani kriminalne združbe (do sedaj) maščevali policistom ter da v izpodbijanem sklepu ni izrecno izpostavljena konkretna ogroženost katerega koli kriminalista. Vendar pa te pritožbene navedbe, glede na ugotovitve policije o po številu izstopajočih ter izrazito agresivnih, surovih, brutalnih in brezkompromisnih, maščevalnih nasilnih ravnanjih članov „G.“ (ugrabitve, mučenja, umori s strelnim orožjem in razstrelitvijo vozil, rop), v katera naj bi bili vpleteni tudi člani t. i. „slovenske celice“, nimajo posebne teže in ne morejo omajati pravilne presoje izpodbijanega sklepa, da bi zaradi razkritja identitete lahko nastala resna nevarnost za življenje ali telo prič A.10 in A.11 ali njunih bližnjih sorodnikov. Upoštevaje vsa v predmetni kazenski zadevi ugotovljena dejstva in okoliščine gre za potencialno resno ogroženost navedenih prič, ki pa povsem logično konkretno ni izkazana, saj njuna identiteta in fizična podoba obtožencem ter tudi drugim domnevnim članom „G.“, ki so na begu ali neodkriti, še ni bila razkrita.

14. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem zagovornika, da po ustaljeni ustavno sodni praksi iz pravice do obrambe (29. člen Ustave RS) posredno izhaja tudi pravica do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič, tudi kriminalistov. Vendar pa je Ustavno sodišče v odločbah Up-487/04 z dne 22. 6. 2006, Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 in Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, ki jih izpostavlja v pritožbi, ugotovilo kršitev pravice do obrambe in pravice do zaslišanja obremenilnih prič (točka d. tretjega odstavka 6. člena EKČP), ker sodišče obtožencem sploh ni omogočilo zaslišanja obremenilnih prič, kar pa ni primerljivo s procesnim dejanskim stanjem v predmetni kazenski zadevi. Sodišče prve stopnje namreč dokaznega predloga obrambe za zaslišanje izvajalcev operativnih nalog policije A.10 (v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 26. 8. 2020 - list. št. 584) in A.11 (v zvezi z uradnim zaznamkom z dne 28. 1. 2021 - list. št. 7533 do 7536), ni zavrnilo, temveč je obtožencu in njegovemu zagovorniku, sicer z uporabo zaščitnih ukrepov iz 4. in 5. točke prvega odstavka 240.a člena ZKP, omogočilo neposredno zaslišanje avtorjev navedenih uradnih zaznamkov, zato sklicevanje pritožbe na stališča v citiranih odločbah Ustavnega sodišča ne more biti uspešno.

15. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je preverjanje resničnosti in verodostojnosti izpovedbe priče mogoče le, če je pri zaslišanju priče obtožencu in senatu omogočena neposredna zaznava njenega obnašanja, njenih obraznih potez in ostalih telesnih izrazov, saj bi sprejetje takšnega stališča uporabo v določbi prvega odstavka 240. člena ZKP določenih zaščitnih ukrepov dejansko izključilo. Ustavno sodišče je v odločbah Up-518/03 z dne 19. 1. 2006 (točka 17), Up-754/04 z dne 14. 9. 2006 (točka 19) in Up-483/05 z dne 3. 7. 2008 (točka 17) glede zaščite identitete in varnosti tajnih delavcev policije izrecno opozorilo na določbe 240.a člena ZKP ter izpostavilo, da bo moralo takšne možnosti zaradi zagotovitve varnosti tajnih policijskih delavcev upoštevati tudi okrožno sodišče. Tudi v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) na katere se sklicuje zagovornik in v utemeljitev pritožbenih navedb povzema le določene dele njihove obrazložitve, ni bilo sprejeto stališče, kot ga zatrjuje v pritožbi. ESČP je namreč v sodbah v zadevah _Kostovski proti Nizozemski_ z dne 20. 11. 1989 in _Hulki Gunes proti Turčiji_ z dne 19. 9. 2003 ugotovilo kršitev obsojenčeve pravice do poštenega sojenja, ker obsojencu in njegovemu zagovorniku (sploh) ni bila dana možnost neposrednega zaslišanja anonimnih prič, niti se o njihovi istovetnosti in verodostojnosti (z zaslišanjem) ni prepričalo sodišče samo. V sodbi v zadevi _Van Mechelen in drugi proti Nizozemski_ z dne 23. 4. 1997 pa je ESČP določilo kriterije, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev zaščitnih ukrepov obremenilni priči, predvsem spoštovanje nujnosti in sorazmernosti ukrepa v primerjavi z interesom obrambe, da se seznani z identiteto priče. Držijo pritožbene navedbe, da je ESČP v delu zadnje navedene sodbe v zvezi s tehtanjem interesov obrambe na eni in argumentov za ohranjanje anonimnosti prič na drugi strani, izpostavilo problematičnost zaščite prič, če gre za policiste, in sicer zaradi njihove splošne dolžnosti „poslušnosti do izvršilnih oblasti države in povezav s tožilstvom.“ Vendar pa navedeno stališče samo po sebi ne potrjuje pritožbenih trditev, da naj bi bila priča kriminalist posebej naučena, kako mora pričati, in da naj bi aktivno delovala proti obtožencu, saj naj bi imela določen interes za njegovo obsodbo in naj bi bila posledično pristranska. ESČP namreč možnosti uporabe zaščitnih ukrepov pri „priči - policistu“ ni izključilo, temveč jim priznava legitimnost zaradi zaščite priče same ali njene družine.

16. Sicer pa je pritožnik spregledal, da se je pred izdajo izpodbijanega sklepa predsednik senata na posebnem naroku (četrti odstavek 240.a člena ZKP) ne le seznanil z identiteto prič z delovnima imenoma A.10 in A.11, ampak se je z njunim zaslišanjem tudi prepričal, da priči izkazujeta zadostno stopnjo verodostojnosti, kar je eden izmed kumulativno zakonsko določenih pogojev za uporabo zaščitnih ukrepov (3. točka četrtega odstavka 240.a člena ZKP). Pritožnik te presoje predsednika senata niti ne izpodbija, zato tudi ne more uspeti s posplošenimi pritožbenimi trditvami o neverodostojnosti prič, izključno iz razloga, ker sta policista, ki sta v predkazenskem postopku izvajala operativne naloge policije. Sodišče druge stopnje se načeloma strinja s pritožbenimi navedbami, da se verodostojnost izpovedbe priče kaže tudi z njeno govorico telesa oziroma neverbalno komunikacijo, vendar pa ta za presojo ni odločilna, niti ni izjemno pomemben faktor, kot to skuša prikazati zagovornik. Za presojo (ne)verodostojnosti izpovedb sicer že zaslišanih prič A.10 in A.11 je namreč odločilna (ne)prepričljivost, (ne)konsistentnost in (ne)skladnost vsebine njunih izpovedb, tako samih zase kot tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ter odgovorov prič na postavljena vprašanja, kar je bilo obtožencu in zagovorniku z njuno navzočnostjo pri zaslišanju prič A.10 in A.11 ter možnostjo postavljanja vprašanj, omogočeno. Glede na navedeno in ob dejstvu, da je predsednik senata ocenil, da priči A.10 in A.11 izkazujeta zadostno stopnjo verodostojnosti za uporabo zaščitnih ukrepov, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je obrambi in sodišču prve stopnje ustrezno ocenjevanje verodostojnosti izpovedbe teh prič, ker tekom zaslišanja ni moglo spremljati njune neverbalne komunikacije oziroma govorice telesa in obraza, praktično onemogočeno. Drugih okoliščin, ki bi izkazovale, da je bila z uporabo zaščitnih ukrepov za navedeni priči kršena obtoženčeva pravica do obrambe, pa pritožnik ne navaja. Pritožbeno stališče, da vsakršen poseg v neposredno zaslišanje obremenilne priče hkrati pomeni poseg oziroma omejitev pravice obtoženca do obrambe, je torej zmotno.

17. Po pojasnjenem sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da naj bi sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič A.10 in A.11 z uporabo zaščitnih ukrepov prekomerno poseglo v obtoženčevo pravico do obrambe in pravico do zaslišanja obremenilnih prič. Do neutemeljenosti pritožbenih navedb, da naj bi takšno oceno utemeljevalo dejstvo, da naj bi bila identiteta priče A.10 že razkrita, se je sodišče druge stopnje že opredelilo. Neprepričljivo je tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bila varnost prič zagotovljena že z njuno usposobljenostjo za lastno obrambo, ki vključuje tudi posedovanje in nošenje orožja. V kolikor bi obveljalo stališče pritožnika, resna nevarnost za njihovo življenje ali telo pri pričah policistih (kriminalisti, ki izvajajo operativne naloge policije, policijski tajni delavci) pravzaprav nikoli ne bi bila izkazana ter bi bila uporaba zaščitnih ukrepov po prvem odstavku 240.a člena ZKP pri teh pričah izključena. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da predsednik senata ni preveril, ali sta priči v okviru policije že zahtevali zaščitne ukrepe zaradi ogrožene varnosti, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta priči s psevdonimoma A.10 in A.11 isti delovni imeni uporabljali že pri svojem delovanju v okviru predkazenskega postopka, torej sta že bila uporabljena zaščitna ukrepa prikritja njune identitete, kar izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa.

**K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.:**

18. Glede pritožbenih navedb, da iz izpodbijanega sklepa naj ne bi izhajala potrebna povezava oziroma tveganje, da bi zaradi razkritja posameznih osebnih podatkov ali celotne identitete določene priče nastala resna nevarnost za njeno življenje in telo ali njenega bližnjega (prvi odstavek 240.a člena ZKP), saj naj bi prihajalo do nasilja in umorov v zvezi s prometom prepovedane droge in ne v povezavi z izvajanjem uradnih nalog in pooblastil varnostnih organov, se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge v točkah 10 do 12 obrazložitve tega sklepa, v katerih se je že opredelilo do v bistvenem enakih pritožbenih očitkov zagovornika obtoženega B. B. Pritožnik pravilno ugotavlja, da ugotovitve policije v uradnem zaznamku o nasilnih ravnanjih _„G.“_ (priloga A 7513) izvirajo iz medijskih objav, vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da gre za neverodostojne zapise, česar ne zatrjuje niti pritožba, saj je iz vsebine uradnega zaznamka razvidno, da temeljijo na konkretnih izpovedbah prič (npr. L. L.), na razkritju podatkov iz SKY ECC (kriptirana aplikacija za komunikacijo) ter na spremljanju sojenj in obtožnic v R Srbiji in R Sloveniji.

19. Pritožnik nadalje neutemeljeno zatrjuje, da pričanje uslužbenca varnostnih organov, ki zgolj opravlja svojo službo v okviru zakonskih pooblastil ter ni bil neposredni udeleženec prometa prepovedane droge, ampak je zgolj sestavljal uradne zaznamke in zbrana obvestila, nima niti takšne dokazne vrednosti niti ne predstavlja takšnega neposrednega dokaza o očitkih zoper obtožence v predmetnem kazenskem postopku, da bi nastala resna nevarnost za njegovo življenje in telo ali njegovega bližnjega, saj je že splošno znana njegova vloga in delovanje preganjanje kaznivih dejanj. Zaščitni ukrepi iz prvega odstavka 240.a člena ZKP namreč v konkretnem primeru niso namenjeni zakritju vloge prič A.10 in A.11, ki izhaja tudi iz obrazložitve v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa (kriminalista, ki sta izvajala operativne naloge policije), temveč zakritju njune identitete in fizične podobe. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je izpovedba navedenih prič pomembna za kazenski postopek zaradi razjasnitve okoliščin, ki izhajajo iz uradnih zaznamkov (list. št. 584 in 7533 do 7536) in izjavami priče H. H. o tem, kdo so bili udeleženci sestanka v Španiji5 (priča A.10) in kdo naj bi pripeljal prepovedano drogo v J.6 (priča A.11). Posledično posplošene pritožbene navedbe, da izpovedbi prič naj ne bi imeli takšne dokazne vrednosti in da nista neposredno povezani z očitki obtožencem, da bi lahko nastala resna nevarnost za njuno življenje ali telo, ne le da razlogov prvostopenjskega sodišča konkretno niti ne izpodbijajo, temveč so upoštevaje vsebino uradnih zaznamkov, v katerih je izrecno izpostavljeno (domnevno) ravnanje obtoženih B. B., M. M. in N. N., tudi neprepričljive.

20. Okoliščine, ali bi bilo pri določeni priči z razkritjem njene identitete in fizične podobe lahko resno ogroženo njeno življenje ali telo, se ugotavljajo individualno za vsako pričo. Kot je bilo že pojasnjeno, je predsednik senata pred odreditvijo zaščitnih ukrepov priči A.10 in A.11 zaslišal na posebnih narokih ter na podlagi njunih izpovedb ocenil, da so izpolnjeni vsi v četrtem odstavku 240.a člena ZKP navedeni kriteriji za izdajo sklepa o uporabi zaščitnih ukrepov, torej tudi, da obstaja resna nevarnost za življenje ali telo priče ali njenega bližnjega sorodnika ter svoje zaključke, ki jih pritožnik konkretno ne napada, izčrpno utemeljil v točki 6 obrazložitve sklepa. Posledično so brezpredmetne pritožbene trditve, da je kriminalist, ki je sodeloval pri dveh hišnih preiskavah zoper isto združbo, v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (I K 10935/2021) izjavil da ni potrebe po zakritju njegove identitete oziroma, da je v predmetnem kazenskem postopku kriminalist O. O., ki je imel prvi kontakt s tajnim delavcem TD 1, na sodišče prišel osebno.

21. Pritožnik pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more omajati s ponujanjem lastne posplošene ocene, da naj bi uresničitev pravice do učinkovite obrambe in neposrednega zaslišanja kriminalistov na enak način celo zmanjševala resno nevarnost za življenje, ker bi na ta način obtoženci imeli možnost preveriti zakonitost delovanja varnostnih organov, podajati pripombe zoper zbrano gradivo ter preverjati delo v postopkih. Obtožencem te pravice z uporabo zaščitnih ukrepov za priči A.10 in A.11 niso bile v ničemer odvzete, niti tega s konkretnimi razlogi ne zatrjuje zagovornik v pritožbi. Predsednik in člani senata ter državni tožilec v kazenskem postopku nimajo (ne smejo imeti) vloge obremenilnih prič, zato so pritožbene navedbe o tem, da je njihova identiteta razkrita, brezpredmetne, saj jih ni mogoče enačiti s pričami - kriminalisti.

22. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je ob ugotovljenih okoliščinah potrebno dati prednost varovanju življenja in telesne celovitosti prič A.10 in A.11, pred pravico obrambe do soočenja s pričama tudi z razkritjem njune identitete in fizičnega izgleda oziroma da interes pravičnosti in uspešne izvedbe kazenskega postopka pretehtata nad interesom obrambe, da se seznani z identiteto priče, zato je pritožbi zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. zavrnilo kot neutemeljeni.

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS Kp 7/2010 z dne 13. 1. 2011 in I Kp 4/2011 z dne 1. 3. 2011. 2 Po pregledu podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 19. 4. 2023 tudi v času odločanja v predmetnem pritožbenem postopku še ni izdelan. 3 Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ): *predpostavka: 1. mnenje, trditev, ki se v danem primeru sprejme za izhodišče ne glede na resničnost; 2. publ. domneva, hipoteza: to ni dejstvo, le predpostavka (vir: https://fran.si). 4 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točki 26 in 27 obrazložitve). 5 V uradnem zaznamku z dne 28. 6. 2020 (list. št. 584) je navedeno, da naj bi bila na sestanku v sredini avgusta 2019 v Lloret de Maru, ko naj bi organizirali transport 800 kg kokaina iz Portugalske v Barcelono, med drugimi navzoča tudi obtožena B. B. in P. P. 6 V uradnem zaznamku z dne 28. 1. 2021 (list. št. 7533 do 7536) je navedeno, da naj bi se okvirno v dneh med 22. 10. 2019 in 24. 10. 2019 odvijal prevoz prepovedane droge - 25 kg kokaina iz Španije, ki naj bi ga po navodilu obtoženega B. B. in s posredovanjem H. H. opravil obtoženi M. M. in naj bi ga v J. predal obtoženemu N. N., ki naj bi prepovedano drogo hranil v skrivališču na naslovu ... v J.