Jedro

Na zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva okoliščina, da je članica pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pred tem sodelovala kot članica senata pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 35087/2021 z dne 25. 11. 2021 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen eno leto in sedem mesecev zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas pridržanja in čas, ki ga je prestal v priporu. Sodišče prve stopnje je obsojencu izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega leta in šestih mesecev. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 35087/2021 z dne 9. 2. 2021 obsojenčevo pritožbo zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 35087/2021 z dne 15. 3. 2022 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da očitano mu kaznivo dejanje po 300. členu KZ-1 ni kaznivo dejanje, da sodnica sodišča prve stopnje ne bi smela sodelovati na glavni obravnavi, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje pri izvajanju obremenilnih dokazov, da mu je bila kršena pravica do pregleda spisa, da ni bil vabljen na sejo pritožbenega senata in da članica pritožbenega senata Barbara Debevec ne bi smela sodelovati v senatu pritožbenega sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in "izpodbijani sodbi ne dopusti" oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je trditev zahteve, da bi morala biti sodnica, ki je sodila na sodišču prve stopnje, izločena, materialno neizčrpana, da je neutemeljen očitek zahteve, da bi moralo pritožbeno sodišče obsojenca povabiti na sejo senata in da pri višji sodnici Barbari Debevec ni podan razlog za njeno izločitev.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva je bil obsojenec seznanjen. V izjavi se je skliceval na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, izrazil nasprotovanje mnenju vrhovnega državnega tožilca in poudaril, da bi morala biti prvostopenjska sodnica, "zaradi seznanitve z vsebino kazenskega spisa oziroma preiskovalnimi dejanji", izločena, da bi moral imeti kot stranka v postopku vselej pravico sodelovanja, zato bi moral biti povabljen na sejo pritožbenega sodišča in da je sodnica Barbara Debevec, zaradi sodelovanja pri podaljšanju pripora, "že določila merilo krivde".

B.

5. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je v zvezi z razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP razvidno, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora konkretizirati. Vložnik mora kršitve zakona, ki jih uveljavlja razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav to je nujni pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo to izredno pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve uveljavljajo le kršitve zakona. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti v tolikšni meri razumljive, da je mogoče ugotoviti njihov pomen.

6. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti s trditvijo, da očitano mu kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1, ni kaznivo dejanje, nakazuje na kršitev 1. točke 358. člena ZKP. Uveljavljanje kršitve pa ne konkretizira, zato je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

7. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljeno kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti2. 8. V obravnavani zadevi je formalni pogoj izpolnjen. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo3, zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitev, ki jih uveljavlja vložnik, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožbe in razlogov sodbe višjega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik v obrazložitvi pritožbe trdil, da je bilo dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 300. člena KZ-1 nepravilno in nepopolno ugotovljeno, da niso podani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, da ni dokazano, da je obsojenec skozi naselje vozil s hitrostjo 120 km/h, da iz kazenskega spisa ni razvidno, da vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim in da ni dokazano bi ogrožal življenja drugih oseb. V pritožbi vložnik ni uveljavljal, da bi morala biti sodnica sodišča prve stopnje izločena, ker so obstajale okoliščine, ki so vzbujale dvom v njeno nepristranskost in da sta bili obsojencu kršeni pravici do pregleda spisa in sodelovanja pri izvajanju obremenilnih dokazov, za kar ni bilo nobenih ovir. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem vložnik trdi, da so bile pri sodnici sodišča prve stopnje podane okoliščine, ki so vzbujale dvom v njeno nepristranskost in da sta mu bili kršeni pravici do pregleda spisa in navzočnosti pri izvajanju obremenilnih dokazov, ni izpolnjen.

9. Obsojenec v zahtevi trdi, da ni prejel vabila na sejo pritožbenega sodišča, na kateri bi lahko prisluhnil obravnavi in na njej sodeloval. 10. Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP, v zvezi s katerim je Ustavno sodišče v odločbi U-I-123/19-18, Up-1550/18-17 z dne 28. 5. 2020, presodilo, da ni v neskladju z ustavo, dopustil, da pritožbeno sodišče opravi sejo senata brez obdolženčeve navzočnosti in s tem poseže v ustavno pravico do sojenja v nenavzočnosti, vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega posega temeljiti na prepričljivih razlogih. Obdolženčeva prisotnost se ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja, kadar pritožnik zgolj ponavlja očitka, na katere je v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje oziroma kadar je pritožba očitno neutemeljena.

11. Po pregledu pritožbe4 Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik pritožbenemu sodišču predlagal ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe. Predlagal je tudi, da sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, ni pa predlagal, da sodišče njega oziroma obsojenca obvesti o seji pritožbenega senata. Ker torej obsojenčeva obramba v pritožbi ni izrazila želje po navzočnosti na seji pritožbenega senata, pritožbeno sodišče upoštevaje predmet presoje in vsebine vložene pritožbe, z neseznanitvijo obsojenca o seji pritožbenega senata, ni kršilo določbe 445. člena ZKP.

12. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še, da višja sodnica Barbara Debevec ne bi smela sodelovati v senatu, ki je odločal o pritožbi njegovega zagovornika. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je višja sodnica Barbara Debevec sodelovala v senatu, ki je odločal o več njegovih pritožbah, npr. o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, s čimer je že "določila merila njegove krivde".

13. Pritrditi je treba vložniku zahteve, da je višja sodnica Barbara Debevec, prvič kot predsednica pritožbenega senata, drugič kot njegova članica, sodelovala pri odločanju o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora5. Ni pa mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je zaradi tega podana kršitev iz 39. člena ZKP.

14. Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je namreč razvidno stališče, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem6. Upoštevaje navedeno ni izključena možnost, da sodnik v isti zadevi sodeluje pri izdaji različnih odločb na istem sodišču. Na zakonitost izpodbijane sodbe tako nima vpliva okoliščina, da je članica pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pred tem sodelovala kot članica senata pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora.

C.

15. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Vrhovno sodišče je, upoštevaje življenjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in premoženja ter prejemnik denarne socialne pomoči, obsojenca na podlagi določb 98a. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj npr. odločbe I Ips 30046/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 58174/2012 z dne 21. 12. 2017 in I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022. 2 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 18668/2013 z dne 20. 10. 2016, I Ips 42687/2015 z dne 1. 3. 2018 in številne druge. 3 Listovne št. 359 - 364 spisa. 4 Listovne št. od 359 - 364 spisa. 5 Sklep I Kp 35087/2021 z dne 14. 10. 2021 na list. št. od 229 do 231 spisa in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kp 35087/2021 z dne 8. 12. 2021 na list. št. od 326 do 330 spisa. 6 Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-604/20-13, Up-601/20-14 z dne 6. 3. 2003 in sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 191/2004 z dne 30. 9. 2004.