Jedro

Pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo imajo tako zakoniti kot oporočni dediči pokojnega upravičenca ter tudi zakoniti dediči pokojnega oporočnega dediča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru, št. U 407/2000-12 z dne 18.6.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi proti odločbi tožene stranke z dne 22.9.2000, in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila 1. in 2. točko izreka odločbe Upravne enote M.S. z dne 21.8.2000, in ju nadomestila z novo 1. točko, ki se glasi."1. Zav-rne se zahteva T. M. za denacionalizacijo nepremičnine, parc. št. 79/1 in parc. št. 79/2, ki je bila podržavljena K.K. in v času podržavljenja vpisana pri vl. št. 22, k.o. B." Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo določil, da pripada upravičencu K.K., roj. 20.11.1873, umrlem 1.1.1951, v času podržavljenja državljanu LR Slovenije oziroma jugoslovanskemu državljanu, odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 106.35-3,06 DEM za podržavljeno parc. št. 79, vpisano v vl. št. 22, k.o. B. (1. točka izreka), da je zavezanec dolžan v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice SOD skrbnici za posebni primer T.M. (2. točka izreka) in zavrgel zahtevek za denacionalizacijo premičnin (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali tožnica kot zakonita dedinja oporočnega dediča pokojnega denacionalizacijskega upravičenca izkazuje pravno nasledstvo in s tem pravico do vložitve zahteve za vračilo podržavljenega premoženja v smislu 1. odstavka 15. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije, je treba glede pravnega nasledstva fizičnih oseb upoštevati uredite-v, ki jo določa Zakon o dedovanju in tudi ZDen. Sklicuje se na 15. člen in 1. odstavka 78. člena ZDen. Po presoji sodišča pobude za uvedbo denacionalizacijskega postopka ni mogoče dopustiti le oporočnemu dediču denacionalizacijskega upravičenca, temveč tudi tistim osebam, na katere preidejo pravice in obveznosti tega pravnega prednika (oporočnega dediča). Navaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je denacionalizacijski upravičenec še za časa življenja z oporoko (9.8.1945) vse svoje premože-nje (tud-i kasneje podržavljeno) zapustil tožničinemu očetu I.W., ki je oporočitelja, ki je bil razglašen za mrtvega z dnem 1.1.1951, sicer preživel, vendar ob uveljavitvi ZDen ni bil več živ. Zato tožnica ob predpostavki, da bi prišlo do dedovanja nacionaliziranega premoženja na podlagi oporoke, pravno nasledstvo do denacionalizacijskega upravičenca verjetno izkazuje že z izkazanim sorodstvenim razmerjem do pokojnega oporočnega dediča (tožničinega očeta). To pa po presoji prvostopnega sodišča pomeni, da je k-ot zakonita dedinja oporočnega dediča denacionalizacijskega upravičenca bila upravičena za vložitev spornega denacionalizacijskega zahtevka. Tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, ko je presodila, da tožnica ni verjetno izkazala pravnega nasledstva, ker kot zakoniti dedič oporočnega dediča ne sodi niti v krog zakonitih niti v krog oporočnih dedičev. Zato je sodišče prve stopnje odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

V pritožbi proti izpodbijani sodbi prizadeta stranka navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Po njenem mnenju bi bila vlagateljica zahteve za denacionalizacijo kot pravna naslednica oporočnega dediča denacionalizacijskega upravičenca lahko aktivno legitimirana za vložitev zahteve za denacionalizacijo le v primeru, če bi oporočni dedič (njen oče) dedoval po denacionalizacijskem upravičencu, do česar pa ni prišlo, ker je vse premoženje denacionalizacijskega upravičenca pred njegov-o smrtjo prešlo v splošno ljudsko premoženje (z zaplembeno odločbo 1947). Iz listin v spisu tudi ni razvidno, da bi obstajal sklep o dedovanju po pok.

denacionalizacijskem upravičencu, prav tako pa v postopku ni bilo dokazano, da ne obstaja še kakšna kasnejša oporoka denacionalizacijskega upravičenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da vztraja pri navedbah, ki jih je podala v dosedanjem postopku.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke ter podatki in listinami v upravnih spisih in imajo tudi podlago v določbah ZDen, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja.

ZDen z določbo 15. člena dopušča uveljavljanje pravic po ZDen tudi pravnim naslednikom upravičencev, če so ti mrtvi ali so razglašeni za mrtve. Pravni naslednik je po Zakonu o dedovanju oseba, na katero so prešle pravice in obveznosti njegovega pravnega prednika, kar pomeni, da so pravni nasledniki umrle fizične osebe zakoniti in oporočni dediči. To pa glede na določbe ZDen tudi pomeni, da imajo pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo tako zakoniti kot oporočni dediči pokojnega upravičenca, ter tudi zakoniti dediči pokojnega oporočnega dediča. ZDen je kot trenutek za določitev kroga dedičev in za presojo dedne sposobnosti določil trenutek pravnomočnosti odločbe o dedovanju. V 1. odstavku 78. člena je namreč določil, da se dedovanje po umrlem v postopku denacionalizacije uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo leta 1947 zaplenjeno denacionalizacijskemu upravičencu, vložila pravna naslednica oporočnega dediča denacionalizacij-skega upravičenca. Glede na navedeno pravno podlago, na katero je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba dediča oporočnega dediča v postopku uveljavljanja pravic iz V. poglavja ZDen šteti kot pravnega naslednika po 15. členu navedenega zakona.

Po presoji pritožbenega sodišča za presojo, ali je tožnica aktivno ligitimirana za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ni relevantno, ali je njen oče (oporočni dedič) po denacionalizacijskem upravičencu dedoval. Glede na določbo 3. odstavka 60. člena ZDen (v zvezi s 15. členom ZDen), ki določa, da za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano, tožnica pravno nasledstvo do denacionalizacijskega upravičenca verjetno izkazuje že z izkazanim sorodstvenim razmerjem do pokojnega oporočnega dediča, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker prizadeta stranka ne navaja razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.