Jedro

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer pobija izpodbijano sodbo, češ da dosoja v obrestnem delu obresti, ki presegajo dopustno višino. Če tožena stranka meri s tem na prepoved ultra alterum tantum, to je, da obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice, kar velja tudi za zamudne obresti, je potrebno le pripomniti, da se to vprašanje, ali so obresti dosegle višino glavnice ali ne, rešuje v izvršilnem postopku in ne že pri izdaji sodbe v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki dosojeni znesek solidarno z M. d.o.o. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za priznanje stroškov pritožbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 1.122.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.04.2002 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 198.144,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.10.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bil namen tožene stranke pri sklepanju pogodbe o pristopu k dolgu z dne 14.03.2003 v zvezi s cesijsko pogodbo iz istega dne odstop terjatve in naj bi z odstopom terjatve obveznost tožene stranke do tožeče prenehala. V konkretnem primeru je šlo pri cesiji za neodplačen razpolagalen posel, pri katerem odstopnik ne odgovarja prevzemniku za obstoj terjatve. Zato tožena stranka tožeči za cedirano terjatev ne odgovarja solidarno. Sicer pa je po sedanjem stanju tožeča stranka pridobila dve sodni odločbi, ki sta neodvisni od dejanske in pravne podlage in iz katerih ni razvidno, da gre le za eno obveznost, za katero dve stranki solidarno odgovarjata. Tožeča stranka bi lahko neupravičeno realizirala terjatev dvakrat. Nesprejemljiva pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi v obrestnem delu, saj je priznana tožeči stranki terjatev iz naslova obresti, ki presega dopustno višino.

Pritožba tožeče stranke je le delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem primeru glede bistvenih okoliščin dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa razen v enem pogledu tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih kršitev, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obe bistveni listini za presojo zadeve, to je cesijsko pogodbo z dne 14.03.2003 in pogodbo o pristopu k dolgu z istim datumom. Iz cesijske pogodbe z dne 14.03.2003 nikakor ni razvidno to, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi, to je, da naj bi že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko prenehala. V 3. tč. omenjene pogodbe je namreč izrecno zapisano, da obveznost odstopnika do prevzemnika na podlagi navedene pogodbe ugasne z dnem prejetega plačila po dolžniku na račun prevzemnika. Tudi trditev tožene stranke, da gre pri cesiji za neodplačen pravni posel, ni sprejemljiva. Celo če bi šlo za neodplačno cesijo, je v cesijski pogodbi z dne 14.03.2003 izrecno zapisano, da odstopnik jamči za obstoj in izterljivost terjatve. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer pobija izpodbijano sodbo, češ da dosoja v obrestnem delu obresti, ki presegajo dopustno višino. Če tožena stranka meri s tem na prepoved ultra alterum tantum, to je, da obresti nehajo teči, ko dosežejo višino glavnice, kar velja tudi za zamudne obresti, je potrebno le pripomniti, da se to vprašanje, ali so obresti dosegle višino glavnice ali ne rešuje, v izvršilnem postopku in ne že pri izdaji sodbe v pravdnem postopku.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 1.122.000,00 SIT s pripadki, pri tem pa iz sodbe ni razvidno, da je tožena stranka dolžna ta znesek plačati tožeči stranki solidarno z M. d.o.o., ki je bila na isto plačilo obsojena z delno zamudno sodbo istega sodišča z dne 08.06.2006, opr. št. Pg. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v toliko, da se v izreku izrecno navede, da je dolžna prisojeni znesek tožena stranka plačati solidarno z M. d.o.o., sicer pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pri tem pa je zavrnilo predlog tožene stranke na priznanje stroškov pritožbenega postopka, ker je tožena stranka uspela s pritožbo le v neznatnem delu, zaradi katerega niso nastali neki posebni stroški.