Jedro

Tožnik je podal nova dejstva, nastala po ustavitvi prvotnega postopka, in sicer smrt brata 3-4 dni pred izvedbo osebnega razgovora s tožnikom. Vendar pa toženka navedenega ni presojala z vidika, ali to dejstvo pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj o tem tožnika ni izprašala, četudi je sama na zapisnik osebnega razgovora s tožnikom zabeležila, da je bil tožnik konkretnega dne vznemirjen in odsoten pri podajanju odgovorov na vprašanja.

Naloga toženke ni navajati dejstva namesto tožnika, če pa jih tožnik (nepopolno) navede, pa ga mora pozvati, da nepopolne trditve navede oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice.

Izrek

Tožbi se ugodu in se izpodbijani sklep št. 2142-1028/2018/6 (1312-03) z dne 10. 6. 2019 odpravi ter zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 23. 5. 2018, toženka pa je 8. 6. 2018 s sklepom ustavila navedeni postopek zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma.1 Tožnik je nato po vrnitvi v Slovenijo 7. 6. 2019 v prostorih azilnega doma na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da utemeljuje tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z istimi razlogi kot pri podaji prošnje z dne 23. 5. 2018 (spor v zvezi z dedovanjem zemljišča). Čeprav ni predložil nobenih originalnih dokumentov s fotografijo in čeprav je v upravnem postopku navajal osebne podatke, ki jih z ničemer ni dokazal in njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, pa toženka ne dvomi, da prihaja iz Pakistana in da je državljan Pakistana. Ker je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku, toženka presoja, da ponovno zaslišanje ni potrebno. Po presoji vseh izjav tožnika, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, toženka ugotavlja, da se nanašajo na dogodke, ki se dogajajo v času njegove odsotnosti iz Pakistana. Izjave tožnika v zvezi z gornjimi razlogi so precej pavšalne, saj jih je opisal skopo. Predložil ni nobenih listinskih dokazil, ki bi izkazovale sodne postopke, morebitno ukrepanje policije, tožnikovo dejansko ogroženost in uboj njegovega brata. Ne gre prezreti dejstva, da je tožnik streljal na strica z namenom, da ga ubije in je zaradi strahu pred maščevanjem zapustil državo. Izkazanost preganjanja tujca oz. njegove ogroženosti v izvorni državi je namreč osnovna predpostavka za ugoditev predlogu za uvedbo ponovnega postopka, skladno s 64. členom ZMZ-1. Toženka meni, da zatrjevana smrt tožnikovega brata sama za sebe sploh ne povečuje verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Ob tem toženka ugotavlja, da tožnik v postopku sploh ne sodeluje, saj je navedel, da so določene stvari take, da jih ne more povedati in jih ne bo. Prav tako je navedel, da problema zaradi lastništva zemlje več ni.

3. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 je dolžan tujec sam navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, brez navedbe pravno relevantnih dejstev pa se dokazi ne izvajajo. Toženka ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tujcem in stricem, ki ga je nameraval ubiti, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, institut priznanja mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju zasebnih sporov, ampak izključno preganjanju, ki ga ima tujec v svoji državi. Toženka ugotavlja, da v primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka nima dolžnosti, da kakorkoli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko opravičeval uvedbo ponovnega postopka. Meni, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka s pavšalnimi, nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati, da pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar je toženka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1-UPB-1 s sklepom zavrgla.

4. Tožnik vlaga zoper navedeni sklep tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pri podaji zahtevka za ponovni postopek za mednarodno zaščito je povedal, da se v Pakistan ne more vrniti, da so določene stvari take, da jih ne more povedati. Povedal je, da problema zaradi lastništva sicer ni več. Pojasnil je tudi, da je bil njegov brat pred 3 do 4 dnevi ubit. V ponovljenem postopku je tožnik poleg prejšnjih navajal tudi nove razloge. Res jih je navajal skopo, zaradi vznemirjenosti in odsotnosti, kar je zaznala tudi uradna oseba (to je tudi zavedeno v zapisniku na 2. strani), zaradi česar bi razgovor morala preložiti oz. tožniku dati še en termin, kjer bi lahko zbrano odgovarjal na vprašanja in navedel vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je menil, da je potrebno uvesti nov postopek za priznanje mednarodne zaščite, ne pa, da je upravni organ brez nadaljnjega njegov zahtevek zavrgel. Tožnik nikoli ni trdil, da naj bi streljal na strica z namenom, da ga ubije in da je iz strahu pred maščevanjem zapustil državo, kar navaja toženka in kar je protispisno. Nasprotuje ugotovitvi toženke, da naj smrt tožnikovega brata ne bi povečevala verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Uboj bližnje osebe tožnika nedvomno kaže na povečanje verjetnosti izpolnjevanja teh pogojev. Nadalje toženka tudi protispisno zaključuje, da naj tožnik ne bi sodeloval v postopku, ker je navedel, da so nekatere stvari take narave, da jih ne more in jih ne bo navedel v postopku ter ker je navedel, da problema zaradi lastništva zemlje ni več. Tožnik ponovno poudarja, da je bil konkretnega dne vznemirjen in odsoten pri podajanju odgovorov na vprašanja, kar je bilo navzven vidno. Njegov brat je bil namreč pred 3 do 4 dnevi ubit, zato tudi sploh ni bil sposoben povedati pravno relevantnih okoliščin. Ob podajanju zahtevka so to opazili vsi in tudi uradna oseba, zaradi česar je nedopustno, da toženka sedaj zaključuje, da tožnik ni hotel sodelovati v postopku, ko očitno ni mogel podati vseh dejstev in okoliščin, zaradi katerih je menil, da je potrebno uvesti ponoven postopek za priznanje mednarodne zaščite. Zato bi uradna oseba morala tožniku dati drugo možnost. Tožnik opozarja, da v postopku nikakor ni izpostavljal zgolj zasebnih sporov, kot to skuša prikazati toženka, temveč ogroženost svojega življenja s strani strica, glede zaščite katerega pa organi oblasti niso učinkoviti oz. se nanje tožnik ne more zanesti. Navedeno dodatno podkrepljuje tudi dejstvo, da so 3 do 4 dni pred zadnjim razgovorom ubili tudi tožnikovega brata. Toženka bi tožniku ob pravilnem postopanju morala omogočiti, da predloži dokaze v svojo korist, s tem da bi mu glede na tožnikovo očitno nezmožnost sodelovanja v postopku morala dati določen rok za navedbo dejstev ter predložitev listin oz. dokazov glede upravičenosti uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ne pa, da je od tožnika zahtevala vse že ob samem razgovoru, pa še je bila pripravljena upoštevati le nova dejstva in sprejeti le nove dokaze, ki bi bistveno povečevali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, in so nastali po izdaji predhodne odločitve oz. so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih tožnik iz upravičenih razlogov tedaj ni mogel uveljavljati. Kar pa je napačno, glede na to, da tožnik v prvotnem postopku s svojimi pravicami niti ni bil ustrezno seznanjen in v enakopravnem položaju kot drugi, saj ni prejel brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite, glede na to, da brošure v Urdu jeziku ni. Dolžnost toženke v konkretnem primeru bi bila, da ob tožnikovi odsotnosti in vznemirjenosti tožniku pomaga oz. mu vsaj omogoči udeležbo ob drugem terminu, ko bi lahko sodeloval, ne pa da tožnika enostavno pusti, da v takem stanju odgovarja. Pri mednarodni zaščiti gre namreč za tako pomembna vprašanja, zaradi katerih je ogroženo človekovo življenje, tudi tožnikovo, da toženka tega enostavno ne bi smela dopustiti. Z navedenim ravnanjem je toženka tudi bistveno kršila pravila upravnega postopka, ki so vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, dejansko stanje pa je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno oz. nepojasnjeno, v zvezi s tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za uvedbo ponovnega mednarodne zaščite ali ne. Tudi od podaji prve prošnje za mednarodno zaščito tožniku ni bila omogočena podaja podrobnejših izjav, saj naj bi bil temu namenjen naslednji osebni razgovor. Tudi tedaj tožniku ni bilo dopuščeno postavljanje vprašanj s strani pooblaščenca. Jasno je, da na tak način niti ni moč primerjati izjav ob prošnji in ob razgovoru v zvezi z ugotavljanjem dejstev izpolnjevanja pogojev za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite, namreč kaj je novega glede na prej, kar bistveno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v novem postopku glede na prej, če prej ob prošnji zaradi ekonomičnosti postopka sploh ni bilo moč navesti vseh izjav in okoliščin primera oz. je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno vse šteti za pravočasne, tudi če bi jih tožnik lahko uveljavljal v prvotnem postopku. Odločitev je posledično napačna in tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Jasno je, da je zavrženje zahtevka v takih okoliščinah pretiran in nesorazmeren ukrep, saj se bo postopek za tožnika tako končal brez vsebinskega odločanja o njegovi zadevi, pri čemer tožnik tudi v postopku ni imel dejanske možnosti sodelovanja (ob prošnji mu natančno podajanje razlogov iz razloga ekonomičnosti postopka ni bilo omogočeno, ob sprejemu zahtevka z uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito pa je bil tožnik vidno vznemirjen in odsoten, zaradi česar dejansko ni mogel ustrezno sodelovati v postopku, prejel pa je tudi napačen pravni pouk, niti ni bil ustrezno poučen, glede na ostale prosilce, o svojih pravicah s prejetjem brošure). S postopanjem toženke je bila tožniku tudi kršena pravica do izjave v postopku, s tem pa tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive št. 2005/85/ES. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

5. V vlogi z dne 25. 6. 2019 tožnik še dodatno navaja, da bi morala toženka tožnikovo prošnjo skladno z 28. in 42. členom Procesne direktive2 obravnavati kot drugo prošnjo (oz. ponovno uvedbo njegove (ustavljenega) postopka) in ne kot predlog za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite, saj o njegovi prvotni prošnji še ni bilo vsebinsko odločeno. Poleg tega je do spora s stricem prišlo, ker je imel tožnik intimno razmerje s stričevo hčerko, s svojo sestrično, kar je v islamski veri strogo prepovedano. O tem je izvedel njegov stric in njegova družina, zato spori. Kregali so se tudi zaradi zemlje, vendar je bila to bolj krinka opisani problematiki, saj nihče ne sme o tem govoriti, da se taka sramota ne bi izvedela in tega se drži tudi stričeva družina. Zaradi tega spora je tožnik tudi streljal na strica. Zato so tudi ubili njegovega brata in dokler ne bodo ubiti vsi, ne bo miru. Ko je bil tožnik v Italiji, je dobil informacijo, da so v stričevi družini izvedeli, kje je in da je nekdo, ki ga hoče ubiti tudi v Italiji, zato je prišel nazaj v Slovenijo. Če se ga vrne v Pakistan, ga bodo sigurno ubili, kot so ubili njegovega brata. Na državne organe pa se tožnik ne more obrniti, saj ne funkcionirajo, razen če se podkupi policijo (tožnik pa ni bogat) bi morda kaj pomagali, sicer pa so popolnoma neuspešni. Nad tožnikom se izvaja preganjanje zaradi krvnega maščevanja. Ne drži, da bi bile tožnikove izjave neprepričljive in malo verjetne, saj jih toženka ni mogla preizkusiti, ker jih tožnik še ni smel podati (ob prvi prošnji). Sedaj pa navaja nova dejstva, in sicer smrt brata in njegovo ogroženost v Italiji. Zahteva razpis glavne obravnave, ker do sedaj pravice izjaviti se še ni imel. V zvezi s tem, ker mu toženka ni omogočila preložitve zaslišanja, opozarja na člene 14., 15/3., 16., 24., 29., 30. Procesne direktive. Očita ji tudi, da ga ni pozvala na predložitev dokazov, kar naj bi bilo v nasprotju s tretjim odstavkom 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Dolžnost toženke bi tudi bila, skladno z 8., 67. in 138. členom ZUP, da tožnika pozove na dopolnitev dejstev, tudi v zvezi z navedbo smrti tožnikovega brata. Zato so ugotovitve toženke, da tožnik ni predložil novih dejstev in dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost izpolnitve pogojev za mednarodno zaščito, napačni in se jih ne da preizkusiti.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, zato pri njem vztraja. Toženka ugotavlja, da tožnik uveljavlja iste razloge kot že v prejšnjem postopku, in sicer spor v zvezi z dedovanjem zemljišč ter strah pred smrtjo zaradi tega. Drugih razlogov ni uveljavljal oz. ni predložil novih dokazil. Toženka nima dolžnosti, da kakorkoli sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko upravičeval uvedbo ponovnega postopka. Dokazno breme je v tem postopku izključno na strani vlagatelja. Nove dokaze ali nova dejstva pa mora predložiti oz. navesti že ob podaji zahtevka, kasneje pa ne več. S tožnikom je bila 23. 5. 2018 opravljena priprava na osebni razgovor, pri čemer je imel možnost seznanitve s pravicami in dolžnostmi v postopku, tožnik sam pa ni zahteval dodatnih pojasnil v zvezi z mednarodno zaščito. Tožniku postopki mednarodne zaščite niso neznanka, saj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil tudi v Italiji. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1 in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 9. Sodišče ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1, ker tožnik ni navedel novih dejstev in ni predložil novih dokazov.

10. Med strankama je nesporno, da je toženka že predhodno ustavila postopek o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Sklep o tem je bil izdan 8. 6. 2018. Nesporno med strankama je tudi, da je tožnik vložil novo prošnjo že po preteku 9 mesečnega roka od izdaje navedenega slepa o ustavitvi postopka (tj. 7. 6. 2019).

11. Sodišče pa sledi tožbenim navedbam tožnika, da je tožnik podal nova dejstva, nastala po ustavitvi prvotnega postopka, in sicer smrt brata 3-4 dni pred izvedbo osebnega razgovora s tožnikom. Vendar pa toženka navedenega ni presojala z vidika, ali to dejstvo pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj o tem tožnika ni izprašala, četudi je sama na zapisnik osebnega razgovora s tožnikom zabeležila, da je bil tožnik konkretnega dne vznemirjen in odsoten pri podajanju odgovorov na vprašanja. V tej luči ni niti razčistila, kaj pomeni, da je tožnik navedel, da so nekatere stvari take narave, da jih ne more in jih ne bo navedel v postopku ter da problema zaradi lastništva zemlje ni več in da je bil ubit njegov brat 3-4 dni pred razgovorom. Nasprotno je sama pavšalno zaključila, da tožnik ne sodeluje v postopku in da smrt tožnikovega brata ne bi povečevala verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Sodišče se v tem delu strinja s tožnikom, da bi morala toženka skladno z 8. in 138. členom ZUP s postavljanjem vprašanj razčistiti dejstva, ki jih je na razgovoru omenil tožnik o smrti brata, o tem, da se v Pakistan ne more vrniti, ker so določene stvari take, da jih ne more povedati in da ni več spora v zvezi z zemljo. Toženka je napačno uporabila prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, češ da je v tovrstnih zadevah dokazno breme izključno na tožniku in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)3. Naloga toženke ni navajati dejstva namesto tožnika, če pa jih tožnik (nepopolno) navede, pa ga mora pozvati, da nepopolne trditve navede oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. Zato se njene ugotovitve, da tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi lahko pomembno povečevali verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, ne da preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 12. Sodišče se tudi strinja s tožnikom, da bi morala toženka v primeru, ko je celo sama prepoznala vznemirjenost in odsotnost tožnika, pri odgovarjanju na vprašanja sama predlagati, da se mu omogoči udeležbo ob drugem terminu, ko bi lahko sodeloval, ne pa da tožnika enostavno pusti, da v takem stanju odgovarja. S tem je bila tudi kršena pravica tožnika do izjave v postopku in s tem do učinkovitega pravnega sredstva, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 13. Ker je tako tožnik navedel nova dejstva v predlogu za uvedbo ponovnega postopka, skladno s 64. členom ZMZ-1, toženka pa navedenega ni vsebinsko presojala, ker je menila, da navedena dejstva niso nova dejstva v smislu 64. člena ZMZ-1 (oz. je pavšalno ocenila, da ne bodo bistveno prispevala k verjetnosti priznanja mednarodne zaščite), ter je tožnikov zahtevek skladno s 65. člena ZMZ-1 zavrgla, je sodišče posledično tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Toženka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)

15. Ker je sodišče že na podlagi navedenih ugovorov tožnika tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, se sodišče ni opredeljevalo še do preostalih ugovorov tožnika, saj že v tej obrazložitvi citirani ugovori tožnika zadoščajo za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta.

1 Toženka v izpodbijanem sklepu napačno navaja letnico 2019 pri obeh datumih, iz upravnega spisa pa je razvidno, da gre pravilno za leto 2018. 2 Direktiva 2013/33/EU z dne 26. 6. 2013. 3 Glej sodbo ESČP v zadevi MD et MA c. Belgique, odst. 66; glej tudi: Asylum Procedures and the Principle of Non-Refoulement: Judicial Analysis, EASO Professional Development Series for Members of Courts and Tribunals, produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, razdelka 5.2.2.4. in 6.4.2.3.