Jedro

ZVis določa neposredno pedagoško obveznost, pri čemer se le-ta lahko poveča. Ta dodatna pedagoška obveznost pa se obračuna enako, kot neposredna pedagoška obveznost in prekoračitev neposredne pedagoške obveznosti ne pomeni nadurnega dela.

Po stališču VS RS se nadure priznavajo glede na prekoračitev rednega delovnega časa (40 ur tedensko) in ne na podlagi prekoračitve pedagoške obveznosti v okviru siceršnje tedenske delovne obveznosti, razen kolikor pooblaščeno vodstvo tožene stranke hkrati ne ugotovi, da pomenijo dodatne pedagoške obveznosti tudi delo preko polnega delovnega časa (40 ur tedensko) oziroma kolikor je tako delo izrecno odrejeno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožnice na dan 1. 3. 2011 v višini 4.567,64 EUR neto (I. točka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke na dan 1. 3. 2011 v višini 4.567,64 EUR neto (II. točka). Terjatvi iz I. in II. točke izreka je sodišče pobotalo (III. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 4.567,64 EUR ter za plačilo 30.614,44 EUR s pp ter obračun ustreznega bruto zneska ter plačilo davkov in prispevkov (IV. a, b točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto znesek razlike v plači 2.925,48 EUR in od tega zneska plačati ustrezne davke in prispevke, v 8 dneh, pod izvršbo (V. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 10.399,93 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (VI. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo, kot navaja zoper sodbo, razen kolikor v postopku ni uspela, sicer pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov v smislu določil ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v korist tožnice, hkrati pa toženi stranki naloži v plačilo tudi stroške predhodnega in pritožbenega postopka, podredno pa, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da ni sporno, da je sodišče prve stopnje samo pravilno ugotovilo, da je konkretno tožnica opravljala delo v bistveno večjem obsegu, kot je določeno v normativih, pri čemer pa tožnica vztraja, da je tak obseg dela bila prisiljena oziroma je to morala opraviti in da je v okviru tega morala opravljati tudi vaje. Pri organizaciji dela bi moral sodelovati tudi A.A., dekan fakultete s strokovnimi službami, tožnica pa vztraja, da gre za „nadure“, čeprav se očitno to osnovno vsebino sedaj spreobrne tožnici v škodo. Tožnica je navajala, da je šlo za prekomerno in nezakonito obremenitev. Delo preko nekega osnovno dogovorjenega obsega je po vsebini prav gotovo nadurno delo, v konkretnem primeru pa je bil poudarek še na prekomerni in nezakoniti obremenitvi s pedagoškimi obveznosti. Tožena stranka je pri organizaciji dela grobo kršila vse normative, tožnica pa je večji obseg bila dolžna izvesti. Nad obremenitve bi se morale izplačati v obliki nadur. Navedeno je ugotavljalo tudi računsko sodišče RS, kar izhaja tudi iz poročila k poročilu računskega sodišča v reviziji dodeljevanja sredstev Ministrstva za šolstvo in šport za izvajanje Visokošolskih programov v letu 1996. Iz razpredelnic izhaja, da je tožena stranka tožnici obračunavala obremenitve nezakonito. Zagovor, da je tožena stranka delala po navodilih ... ne vzdrži, saj sta bila tako rektor kot dekan odgovorna za zakonitost delovanja univerze oziroma fakultete. Težnja za maksimalno obremenitvijo je sprožila neravnotežje, saj so bili nekateri posamezniki obremenjeni pretežno s predavanji, nekaterim pa so bile prekomerno dodeljene vaje (z normativom in koeficientom asistenta) z namenom zapolniti vrzel do maksimalnega možnega količnika. Iz razpredelnice je tudi razvidno, da je tožena stranka namenoma prekomerno obremenila tožnico, saj je za koeficient 4,70 lahko tožnico obremenila s 5,50 urami predavanj in 0,98 ure vaj tedensko oziroma skupaj 6,68 ur, kar bi povečalo obremenitev za 8 %. Navedeno tudi omaja trditev, da je tožnica opravljala vaje preko povečanega količnika za eno tretjino obremenitve na lastno željo in ne po odredbi tožene stranke. To tudi zanika trditev tožene stranke, da je tožnici v obdobju od leta 2002 obračunavala nad obremenitev do 50 %. Sodišče sicer pravilno navede pričanje dekana tožene stranke dr. A.A., po katerem je organizacija dela dolžnost delodajalca, ne pa delavca. Ne ustreza resnici, da je tožena stranka omogočila tožnici po izvolitvi v naziv docenta, da postane nosilka štirih predmetov. Profesor dr. A.A. v obdobju od leta 1995 – 1998 ni bil habilitiran na Univerzi v .... Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 – ZVŠ) z dopolnitvami v svojem 63. členu določa neposredne pedagoške obveznosti za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja 9 ur tedensko in za asistente 10 ur tedensko. Te obremenitve so dodatno razčlenjene in obrazložene v sklepu, normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 39/92), ki se ga uporabljajo kot podlago za sistemizacijo delovnih mest in namenskega vsakoletnega določanja plač posameznim visokošolskim učiteljem. Dopolnitev Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 99/99) določa, da je neposredna tedenska pedagoška obveznost za docenta 6 ur tedensko, ki se jo dodatno poveča za največ 2 uri tedensko. Za asistenta je določena pedagoška obveznost 10 ur tedensko in se jo dodatno lahko poveča največ do 4 ure tedensko. Tožnica je sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas dne 14. 4. 1995 na delovnem mestu višjega predavatelja. Tožnica ni prostovoljno privolila v izvajanje asistentskega dela (vaj), izjemne okoliščine niso obstajale, kakor tudi ne sklep o prerazporeditvi zaradi pomanjkanja znanja, zmožnosti ali slabših rezultatov. Postavlja se vprašanje, kaj pomeni opravljanje pedagoškega dela znotraj 40 urnega delovnega tedna. Sodišče v obrazložitvi navaja oziroma zmotno zaključuje, da naj bi tožena stranka dokazala in da so priče to potrdile, da je tožnica imela na voljo asistentko B.B. pa demonstratorja C.C. ter da so ji postavili za asistentko D.D., vendar se z njo ni strinjala (zaradi neustrezne usposobljenosti). Navedeno ne drži, če bi B.B. imela pogoje za asistenta, bi tožena stranka posredovala dokaz o njeni habilitaciji. C.C. je sodelovala v študijskem letu 2002/2003 pri pripravi obilnega delovnega gradiva za vaje iz področja podjetništva na osnovi pobude okvirnega programa EU. Urniki bi služili v dokaz tudi v primeru angažiranja D.D. za izvajanje vaj. Pomembno je izpostaviti okoliščine, ki so vplivale na odločitev tožnice in ki so bile podane v sporu opr. št. I Pd 716/2006. Tožnici je prenehala veljavnost habilitacije 18. 4. 1998. Postopki ponovne izvolitve so potekali celo preko upravnega spora do 29. 5. 2002 (4 leta, namesto 6 mesecev). Tožnica je bila začasno zadržana z dela zaradi bolezni od 23. 5. 2001 do 31. 12. 2001 zaradi depresivnega doživljanja in reagiranja. Po koriščenju letnega dopusta za leto 2001 se je vrnila na delo z štiriurnim delovnim časom do 25. 2. 2002. Tožnico so lečeče zdravnice (tri psihiatrinje in splošna zdravnica) resno opozorile, da utegne biti prevelika obremenitev zanjo usodna. Tožnica je po vrnitvi nazaj na delo delala lahko samo doma, ker so jo izselili iz kabineta. Aneks k pogodbi o zaposlitvi je bil sklenjen šele 1. 10. 2002 in podpisan 30. 10. 2002, le – ta je nekoliko stabiliziral delovno razmerje tožnice pri toženi stranki. Vzporedno z omenjenim je namreč potekal postopek pred Komisijo za delovna razmerja univerze v ..., kjer je tožnici bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 18. 1. 2001. Ta sklep ni bil nikdar preklican. Postavlja se tudi vprašanje, ali je dva dodatna obračuna plač tožene stranke tožnici šteti kot prisiljeno plačilo na podlagi pravnomočne sodbe ali sta ti dve dodatni plačilni listi s svojo izvedbo in izpisom pridobili samostojen pomen. Edino kar je tožnica toženi stranki priznavala, je bilo izplačilo stroškov po pravnomočni sodbi. Zgolj ta znesek je z odločitvijo Vrhovnega sodišča torej izgubil temelj za plačilo, ta del pa za tožnico tudi ni bil sporen. Ni se mogoče strinjati, da bi zaradi odločitve Vrhovnega sodišča avtomatično prišlo do neupravičene obogatitve. Pretežni del nasprotnega zahtevka bo sicer res še predmet samostojnega izločenega postopka, vendar pa je v predmetni zadevi popolnoma nesprejemljivo in neustrezno toženi stranki sodišče priznalo kot nasprotno terjatev 4.567,64 EUR, čeprav je bila ta s strani tožnice izrecno prerekana, razen v delčku glede plačila sodnih stroškov, ki so bili plačani. Tožnica je torej pojasnila, da je prišlo do izpolnitve in je iz tega razloga v izhodišču podala tudi umik in to zaradi izpolnitve zahtevka. Tožnica se protivi tudi načinu obračuna obrestovanja do 1. 3. 2011. Tak izračun je v nasprotju z Ustavo in predstavlja neenakost strank oziroma je uporaba takšnega stališča v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča samega. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, sodišče ni vodilo spora preko vrednosti 30.000,00 EUR, na kar sodišče priznava toženi stranki stroške. Šlo je za tekoče spreminjanje nasprotnih in pobotnih zahtevkov. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo in jo deloma izpodbija in sicer v V. točki izreka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer iz 2. odstavka 339. člena ZPP – 14. točka. Sodišče je v ponovljenem postopku na podlagi dopolnjenega izvedeniškega mnenja izvedenca E.E. z dne 27. 12. 2011, odločilo, da je od postavljenega tožbenega zahtevka v višini 32.056,89 EUR utemeljena terjatev tožnice v neto znesku izračuna plače v višini 1.442,45 EUR neto, oziroma bruto 2.925,48 EUR. Od oktobra 2002 do decembra 2003 je tožnica opravila svojo pedagoško obveznost tudi nad določenim normativom, vendar je že z Zakonom o visokem šolstvu (spremembe v letu 1999 – v nadaljevanju ZVis) določa, da se osnovna pedagoška obveznost lahko poveča, pri čemer se dodatna pedagoška obremenitev določa po načelu kot za redno pedagoško obveznost, pri čemer pa ne sme presegati ene tretjine osnovnega količnika. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede prikrajšanja tožnice in izplačila prispevkov in davkov. Tožena stranka je podala ugovor pobota, pri čemer je možen ugovor pobota samo zoper tožnico kot delavko tožene stranke in v višini zneska, ki jih je dejansko tožnica prejela na podlagi prejšnjih razveljavljenih sodnih odločb. Tožena stranka je za tožnico vložila tudi nasprotno tožbo v višini 35.460,80 EUR, o čemer pa sodišče še ni odločalo. V kolikor je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede neto plačila 30.614,44 EUR je s tem zavrnilo tudi bruto znesek za plačilo celotnega prispevka, ugovor pobota pa vsekakor ne more naštevati na bruto znesek razlike v plači, kajti za navedeni znesek tožena stranka nima neposredne terjatve napram tožnici, ampak bo lahko zahtevala vračilo izplačila ustreznih prispevkov in davkov, ko bo tožnica toženi stranki vrnila preveč izplačane neto zneske oziroma glede na to, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen glede na že plačane zneske tudi zahtevala razliko vrnitve plačila davkov in prispevkov s strani pristojnih državnih ustanov, ne pa neposredno od tožnice. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnice in v celoti prereka pritožbene navedbe in navaja, da je pritožba tožnice nerazumljiva, nesistematična in tudi v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi. Tožnica ni vtoževala nadurno delo, ampak je navajala, da gre za prekomerno in nezakonito obremenitev, ker je navedeno morala opravljati, vendar očitno pozablja, da je šele v ponovljenem postopku ure uveljavljala kot nadure. Tožnica na kršitve glede opravljanja večjega števila ur delodajalca nikoli ni opozorila. Tožnica v pritožbi izpostavlja tudi določene novosti, ki jih ni v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli navajala in so le-te nedopustne. Tožnica tudi prvič v pritožbi navaja svoje pravne pomisleke glede obračuna zakonitih zamudnih obresti v zvezi z obligacijskim zakonikom in sicer s spornimi določbami, ki so bile glede teka zamudnih obresti, ko dosežejo glavnico tudi razveljavljeni in kasneje ponovno navedene v letu 2007. Tožnica tudi nasprotuje odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Nepravilne so tudi pritožbene navedbe glede stroškov postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka za odgovor na pritožbo.

Pritožba nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče je v ponovljenem postopku upoštevaje napotila Vrhovnega sodišča izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledom v C priloge ter v soglasju s strankama prečitalo izpovedbe F.F., G.G., A.A., H.H. in izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke E.E., ter vpogledalo v njegova izvedenska mnenja in dopolnitve z dne 14. 8. 2007, 11. 3. 2008, 2. 4. 2008 in 27. 12. 2011, ter dodatno zaslišalo pričo H.H. in izvedenca E.E. ter tožnice.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica opravljala nadure, katere bi tudi mogla dobiti plačane in se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila upravičena do plačila nadurnega dela, v kolikor je pedagoško delo opravljala znotraj 40 urnega delovnega tedna oziroma kolikor ji nadurno delo ni bilo izrecno odrejeno in ustrezno evidentirano in je tudi sicer izjema in ne pravilo. Ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da je tožnica opravljala delo tudi iz razloga, ker po njeni oceni asistenti oziroma demonstratorji niso bili usposobljeni, oziroma ker ona sama z njimi ni bila zadovoljna in je opravljala delo tudi namesto njih. Opravljanje nadur ji ni bilo odrejeno s strani predpostavljenih, v kolikor je delala več, kot sama zatrjuje, tožena stranka ni bila dolžna izplačati nadurnega dela, pač pa le tistega, ki je bilo tožnici odrejeno. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 99/99 – ZVis) določa neposredno pedagoško obveznost, pri čemer se le-ta lahko poveča. Ta dodatna pedagoška obveznost pa se obračuna enako, kot neposredna pedagoška obveznost in prekoračitev neposredne pedagoške obveznosti ne pomeni nadurnega dela. Tudi Sklep o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 39/1992 – normativi) določa elemente za sistemiziranje delovnih mest pedagoških delavcev, pa tudi njihovo tedensko obveznost. Ob navedenem sklep določa elemente za sistemiziranje delovnih mest in določa, da visokošolska dejavnost vključuje in obsega vse oblike in vsebine dela (tako pedagoškega) kot tudi temeljnega znanstveno-raziskovalnega oziroma umetniškega, potrebnega za spremljanje razvoja stroke in vzdrževanje osebne strokovne kontuinitete, ki jih opravljajo visokošolski zavod oziroma pedagoški delavci v polnem delovnem času. Tako je element za sistemizacijo delovnih mest učiteljev tedensko število predavanj in seminarjev v času trajanja organiziranega pouka v skladu z zakonom v naslednjem obsegu in sicer za redne profesorje, izredne profesorje in docente 6 ur predavanj tedensko, kjer je v letniku oziroma pri predmetu do 120 študentov, za višje predavatelje 8 ur predavanj tedensko, kjer je v letniku oziroma pri predmetu do 120 študentov, pri čemer pa je poudariti, da so to elementi za sistemiziranje delovnih mest pedagoških delavcev. Elementi za sistemizacijo delovnih mest drugih pedagoških delavcev je tedensko število ur v času trajanja organiziranega pouka v obsegu za asistente 10 ur vaj, pri čemer za višjega predavatelja oziroma docenta izvajanje vaj ni predvideno, njihov obseg je normiran le za asistente.

Sodišče prve stopnje je skladno z napotili Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pravilno ugotavljalo, koliko je bila tožnici plača sploh dejansko obračunana, glede na opravljene pedagoške ure in koliko bi morala znašati plača, glede na utemeljeno opravljene pedagoške ure v rednem delovnem času ter ali so bile na podlagi sklepa z dne 25. 9. 1998 nadure sploh opravljene in koliko jih je bilo in ali so bile tudi ustrezno evidentirane, pri čemer je bilo potrebno upoštevati, ali je tožnica spoštovala pravila in smernice za izvajanje vaj tožene stranke. Tožnica je v predmetnem postopku uveljavljala dodatne pedagoške obveznosti v skladu z njeno najavo, pri čemer se je količnik lahko povečal za eno tretjino obremenitve, tožena stranka pa je podala pobotni ugovor za plačila, ki jih je tožnici plačala na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodnih odločb. Tožena stranka je podala navedbe, da je tožnici obračunala najprej 25.396,58 EUR, nato pa še 5.331,54 EUR bruto, od obeh obračunov odvedla davke in prispevke in plačala neto znesek. Na podlagi navedenega je tožnica umaknila tožbo, tožena stranka pa z vlogo z dne 14. 9. 2011 k umiku ni podala soglasja, zato je sodišče s postopkom nadaljevalo. Tožena stranka je tako postavila pobotni ugovor in vložila nasprotno tožbo. Pojasnila je, da je na podlagi pravnomočnih sodb še pred sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije plačala tožnici skupaj 40.028,44 EUR. V ponovljenem postopku je izvedenec ugotovil, da je bila tožnica prikrajšana, tako je tožena stranka postavila ugovor pobota za znesek 4.567,64 EUR za znesek 35.460,80 EUR pa vložila nasprotno tožbo, ki jo sodišče obravnava pod opr. št. I Pd 79/2012. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bila tožnica v obdobju od 1. 2. 1995 do 31. 12. 1998 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu višjega predavatelja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 1995 in ji je bila tudi izdana odločba z dne 15. 2. 1995 o plači in določen osnovni količnik 4,20 ter dodatki. V pogodbi o zaposlitvi je bilo tudi določeno, da se osnovni količnik lahko poveča ali zmanjša za dodatne obremenitve največ za eno tretjino. Tožnica do septembra 2002 ni imela habilitacije in zato ni opravljala pedagoškega procesa po pridobitvi habilitacije je bil dne 30. 10. 2002 sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi in je tožnica pridobila naslov docenta, pri čemer je bila tudi izdana odločba o plači z dne 24. 10. 2002 in določen osnovni količnik 4,70 in dodatki po kolektivni pogodbi za vzgojo in izobraževanje, pri čemer je bilo določeno, da se osnovni količnik lahko poveča ali zmanjša za nad obremenitev največ do eno tretjino obveznosti. Na podlagi dopolnitev Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 99/99) se je neposredna pedagoška obveznost lahko povečala in je v letu 1999 lahko znašala za docenta, izrednega in rednega profesorja 6 do 8 ur tedensko oziroma 180 – 240 ur letno, za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja 9 do 12 ur tedensko oziroma 240 – 320 letno, za asistenta 10 – 14 ur tedensko oziroma 300 – 400 ur letno. Po tej spremembi je tudi določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost. Kot izhaja iz izvedenih dokazov z zaslišanjem dr. A.A., dekana fakultete je v programu prihajalo do nad obremenjenosti, včasih pa tudi do pod obremenjenosti, kar se sicer načelno v določenih obdobjih poravna. Tožnica je sicer opravljala nad obremenitve po normativih, pri čemer je sodišče v ponovljenem postopku na podlagi materialnega procesnega vodstva toženi stranki izrecno naložilo, da predloži svoje urnike glede dejansko opravljenih predavanj, pri čemer pa tožena stranka tega do konca postopka ni storila. Tako je sodišče prve stopnje upoštevaje pri tem trditveno podlago in dokazna pravila, tožničine podatke vzelo kot dejansko pravilne in izvedencu naložilo, da pri izračunu upošteva te podatke.

Za odločitev je tako potrebno upoštevati, da nad obremenitve ni mogoče šteti kot nadure, saj nadurno delo ni bilo evidentirano, sama tožnica pa je tudi zapisala, da ni „najavljala“ nadur, temveč le prekomerno in nezakonito obremenitev s pedagoškimi urami. Glede vrednotenja nad obremenitve ZViš določa, da se povečan obseg neposredne pedagoške obveznosti obračuna kot redno obveznost. Tožena stranka je pri tem dokazala, da je imela tožnica na voljo asistentko B.B., demonstratorja C.C., prav tako pa so ji postavili asistentko D.D., pri čemer se tožnica z njo ni strinjala. Poudariti je tudi, da je tožena stranka že sama tožnici v obdobju od leta 2002 obračunavala do 50 % koeficienta iz naslova nad obremenitve, ker je bilo to za tožnico ugodneje.

Glede zahtevka iz naslova uspešnosti v višini 20 % je tožena stranka tožnici sama izplačevala od 25 % do 2 % uspešnosti. Tožnica je navajala, da ji pripada nadpovprečna delovna uspešnost, pri čemer je sodišče pravilno štelo, da iz naslova delovne uspešnosti izplača na podlagi sklepa dekana. Tožnica sklepov ni izpodbijala, zato ni upravičena do izplačil. Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede obresti. Ugotoviti je, da je sodišče odločalo o pobotnem ugovoru, pri čemer je izvedencu naložilo izračun plače, le-ta pa je pri izračunu obresti pravilno upošteval odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, ki je razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnice. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da bodo morala mora sodišča pri odločanju o teku zamudnih obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo, ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Gre za uporabo 376. člena OZ, za katerega je Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-267/2006-41 z dne 15. 3. 2007, ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo. Obresti torej prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Upoštevaje navedeno je izvedenec finančne stroke E.E. izračunal, da znaša na dan 1. 3. 2011 tožničino neto prikrajšanje pri plače z zamudnimi obrestmi 4.567,64 EUR in je sodišče takšno terjatev tožnici tudi priznalo. Glede na postavljen pobotni ugovor do višine 4.567,64 EUR ob sicer vloženi nasprotni tožbi je sodišče tožnici priznalo znesek 4.567,64 EUR, v posledici utemeljenosti pobotnega ugovora pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča o stroških postopka in navaja, da sodišče ni vodilo spora preko vrednosti 30.000,00 EUR, kar pa ne drži. V navedenem postopku je tožnica spreminjala tožbeni zahtevek, pri čemer je dejansko vodila spor zaradi neto plačila 7.038.645,45 SIT in 2.685,14 EUR, pri čemer ji je sodišče priznalo le terjatev v višini 1.442,45 EUR, pri čemer obresti znašajo 3.125,19 EUR in je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 30.614,44 EUR, torej je posledično navedenemu tožnica uspela s tožbenim zahtevkom v višini 4,50 % in tožena stranka v višini 95,50 %. Tako je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 10.399,93 EUR.

Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke glede 14. točke 2. odstavka 399. člena, saj je sodišče jasno navedlo, zakaj je odločilo tako, kot izhaja iz izreka, pri tem pa je poudariti tudi, da je sodišče sprejelo odločitev glede na način pravdanja obeh pravdnih strank, in glede na izvedeniško mnenje izvedenca E.E.. Tožena stranka sama pravilno navaja, da je vložila nasprotno tožbo, o kateri bo sodišče še odločalo, pri čemer pa tudi navaja, da bo zahtevala vrnitev plačila davkov in prispevkov s strani pristojnih državnih ustanov, ne pa neposredno od tožnice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svojega stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.