Jedro

Tožnik vlaga tožbo zoper sklep, s katerim je Ustavno sodišče odločilo, da ne sprejme njegove ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS, in da se zavrže ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ker niso izčrpana pravna sredstva. Navedeni akt, ki ga izpodbija tožnik, pa ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Upravni spor pod opr. št. I U 298/2014 se razdruži zaradi ločenega obravnavanja zahtevkov, tako da se tožba tožnika zoper sklep tožene stranke: - št. Up-650/13-6 z dne 18. 11. 2013 v nadaljevanju vodi kot samostojen upravni spor pod opr. št. I U 298/2014, - št. Up-651/13-6 z dne 15. 11. 2013 v nadaljevanju vodi kot samostojen upravni spor pod opr. št. I U 517/2014, - št. Up-652/13-6 z dne 18. 11. 2013 v nadaljevanju vodi kot samostojen upravni spor pod opr. št. I U 518/2014, - št. Up 748/13-4 z dne 5. 11. 2013 v nadaljevanju vodi kot samostojen upravni spor pod opr. št. I U 519/2014. Tožba zoper sklep tožene stranke št. Up-650/13-6 z dne 18. 11. 2013 se zavrže.

Obrazložitev

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožnik z eno tožbo z dne 12. 2. 2014 izpodbija štiri različne pravne akte tožene stranke zaradi varstva človekovih pravic. Po določbi 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče lahko odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba ni dopustna.

Tožnik v tožbi izpodbija sklep Ustavnega sodišča št. Up-650/13-6 z dne 18. 11. 2013, s katerim je Ustavno sodišče odločilo, da ne sprejme ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII DoR 44/2013 z dne 21. 5. 2013, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču, in da se zavrže ustavna pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 99/2013 z dne 11. 4. 2013 v zvezi z sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Pd 106/2011 z dne 22. 11. 2012, ker niso izčrpana pravna sredstva.

Tožnik zoper ta sklep vlaga tožbo zaradi notranjega nasprotja v odločbi Ustavnega sodišča oziroma ker Ustavno sodišče ni obrazložilo, zakaj je v tej zadevi odločilo drugače, kot v primerljivi ustavno-sodni praksi. Zaradi tega meni, da so mu kršene pravice iz 22., 23. in 49. člena Ustave. Predlaga, da sodišče ugotovi kršitev, odpravi posledice in razveljavi sklepe Ustavnega sodišča ter da Upravno sodišče naloži Ustavnemu sodišču izdajo materialno pravilnih sklepov.

Določilo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Vendar pa 3. člen ZUS-1 določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Med strankama ni sporno, da je ustavno sodišče z izpodbijanim aktom odločalo o ustavni pritožbi, ki je v pristojnosti Ustavnega sodišča. To pomeni, da že iz samega ZUS-1 izhaja, da izpodbijani akt ni upravni akt, zato sodišču ni treba dodatno utemeljevati, da izpodbijani akt ni upravni akt. Vendar pa je po določbi drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 možen upravni spor tudi zoper pravni akt, ki ni upravni akt, vendar je to možno samo, če tako določa zakon. Zakon o ustavnem sodišču ne določa, da je zoper predmetno odločitev Ustavnega sodišča dopusten upravni spor; iz določbe 35. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa izhaja, da je zoper odločitve Ustavnega sodišča države podpisnice te konvencije možno vložiti pravno sredstvo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), če so za to izpolnjeni tako vsebinski kot procesni pogoji, opredeljeni v tej mednarodni konvenciji. Ima pa Ustava RS določbo 2. odstavka 157. člena Ustave, ki pravi: „če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.“ To ustavno določilo se nadalje odraža v 1. odstavku 4. člena ZUS-1, ki pravi, da „v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.“ Vendar tudi na tej podlagi Upravno sodišče ni moglo sprejeti tožbe v vsebinsko obravnavo, kajti če so v predmetni zadevi izpolnjeni določeni pogoji, ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo pred ESČP; poleg tega pa tožnik ne izpodbija dejanja Ustavnega sodišča, ki ne bi bila del sodnega postopka odločanja o ustavni pritožbi, ampak izpodbija sodno odločitev. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker akt, ki ga tožnik izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).