Jedro

Z opustitvijo opozorila na nevarnost poškodovane stopnice je zavarovanka tožene stranke ustvarila neposredno škodno nevarnost, s čimer je izkazano njeno protipravno ravnanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 3.762,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 7. 2008 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je na glavni obravnavi sodišče sprejelo sklep, da se ugodi predlogu tožene stranke glede izdaje vmesne sodbe in da vmesna sodba izide pisno. Sodišče je svoj procesni sklep kršilo, saj v predmetni zadevi ni izdalo vmesne sodbe, temveč je izdalo dokončno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Izpodbijana sodba ima tudi takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. V oči bode dejstvo, da je sodišče na osnovi izpovedb prič P. Č. M. in V. D. zaključilo, da ne obstaja protipravnost kot eden izmed predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti. Pritožnica izpostavlja dejstvo, da je P. Č. M. direktorica C. g., D. V. pa vodja oddelka družbenih dejavnosti M. o. C. Oba sta vsled tega v subjektivnem odnosu do zavarovanke tožene stranke in v ekonomski odvisnosti od nje. Zato je logično, da sta izpovedovala v korist tožene stranke oz. njene zavarovanke, ki je nedvomno več kot zainteresirana za izid te pravde. Tožeča stranka je prepričana, da navedeni izpovedbi že iz tega razloga nikakor ne moreta biti osnova dokazni oceni sodišča in posledično temu sprejeti odločitvi. Da je takšno stališče tožeče stranke pravilno, kaže tudi to, da priči dejansko nista vedeli izpovedati ničesar relevantnega za predmetno pravdno zadevo, temveč celo prihajata v svojih izpovedbah v nasprotja same s sabo. Izpovedba priče P. Č. M. je splošna in nekonsistentna in kot taka nikakor ne more biti zanesljiva opora materialnopravni presoji sodišča. Pri dokazni oceni izpovedbe priče V. D. je sodišče povsem spregledalo in ni ocenilo dejstva, da priča ni vedela povedati, kje se nahaja opozorilo iz drugega lista pod ... dokazov. Priča se natančno spominja stanja pred in v času škodnega dogodka, sedanje stanje pa ji ni znano. Tožeča stranka se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe, zlasti na navedbe v prvem pripravljalnem spisu z dne 1. 6. 2010 ter ponovno eksponira dejstvo, da table ne opozarjajo na nevarnost spornih stopnic, celo nasprotno le-te napotujejo na uporabo poti, ki jo je uporabila tudi tožnica. Nenazadnje meni, da je bistveno, da tožnica te poti tudi ni zapustila ter ni z ničemer soprispevala k obravnavanemu škodnemu dogodku. Končno pa tudi fotografije, predložene na zadnji glavni obravnavi, jasno in nedvoumno izkazujejo, da je sedaj stopnišče sanirano in se tudi pometa ter vzdržuje, kar še dodatno kaže, da dejansko zavarovanka tožene stranke v času škodnega dogodka tega ni počel ter da je bila stopnica, na kateri se je poškodovala tožnica tudi poškodovana ter v posledici tega tudi na tej osnovi obstaja odškodninska odgovornost zavarovanke tožene stranke in s tem tudi tožene stranke. Tožeča stranka, ki meni, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini, predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnici je glede njenih navedb v pritožbi, da se v celoti sklicuje na vse dotedanje navedbe, potrebno uvodoma pojasniti, da vsebino pritožbe sestavljajo le navedbe v pritožbi. Pritožbeno sodišče je dolžno presojati le navedbe v pritožbi in v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker kljub sprejetemu sklepu na glavni obravnavi, da bo izdalo vmesno sodbo, le-te ni izdalo, pač pa je o tožbenem zahtevku meritorno odločilo, saj sodišče ni vezano na svoj sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave (tretji odstavek 298. člena ZPP). Sploh pa mora senat oziroma sodnik posameznik, ko misli, da je zadeva obravnavana tako, da se lahko izda odločba, v skladu z določbo prvega odstavka 291. člena ZPP naznaniti (le), da je glavna obravnava končana in mu ZPP ne nalaga naznanitve vrste sodne odločbe, ki jo bo izdal. Tudi 315. člen ZPP v prvem odstavku določa, da sodišče lahko (in ne, da mora) izda vmesno sodbo. Očitek, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, ni konkretiziran, zato nanj ni moč odgovoriti. Pa tudi sicer ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, saj je izpodbijano sodbo moč preizkusiti.

Utemeljeno pa tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru poškodovane stopnice niso predstavljale povečane nevarnosti in nepričakovane in neopazne ovire, ki bi zahtevale objektivno odgovornost imetnika, ne pa tudi z zaključkom, da ni podan element protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke.

Protipravnost oziroma škodljivo dejstvo izvira iz sfere odgovorne osebe. Princip protipravnosti izhaja iz prepovedi ustvarjanja bližnje in neposredne škodne nevarnosti, ki jo prinaša neko ravnanje. Nevarnost (ogrožanje) je tako razlog, ki upravičuje prepoved ravnanja, s katerim bi utegnili drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika – OZ; tako: D. Jadek Pensa v OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 670). V obravnavanem primeru je moralo sodišče prve stopnje poleg ostalih pravnopomembnih dejstev ugotoviti tudi, ali je obstajala možnost drugačnega ravnanja, s katerim bi se zavarovanka tožene stranke povzročitvi škode lahko izognila, pa tudi predvidljivost nastanka škode. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je zavarovanka tožene stranke opustila dolžnostno ravnanje, saj ni poskrbela, da bi bile poti na gradu varne in urejene in pravilno vzdrževane. Oziroma, kot je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je opustila nadzor nad C. g. ter pri rednih pregledih lokacije gradu ni ugotovila nevarnosti in pomanjkljivosti ter ni reagirala tako, da bi stopnišče, kjer je tožnica padla, sanirala oziroma ni zaprla stopnišča in poti kot nevarnega odseka za uporabo in ni opozorila na nevarnost, ki jo stopnice predstavljajo. Toženka pa se je v odgovoru na tožbo branila, da gre za specifično historično lokacijo, ki se je prenavljala, na kar je bilo ustrezno opozorjeno, in da ob primerni povprečni pazljivosti (obiskovalca) ni možno govoriti o krivdni odgovornosti zavarovanke. Po oceni pritožbenega sodišča je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo v zadostni meri poskrbljeno za opozorila, kot izhajajo iz priloge B4 in o katerih sta vedeli izpovedati zaslišani priči ter tudi sama tožnica, ki je izpovedala, da se je videlo na območju gradu, da se dela, in da zato sodišče ne more očitati zavarovanki tožene stranke, da bi opustila dolžnost za varnost obiskovalcev tega gradu. Zavarovanka tožene stranke, ki je dopustila oglede gradu v času njegove obnove, se je glede na vsebino opozorila na opozorilni tabli (priloga ...), da naj obiskovalci uporabljajo le urejene komunikacijske poti, očitno z namenom zadostitve varnosti obiskovalcev gradu zavezala poskrbeti za urejene komunikacijske poti v območju obnavljanja ruševin. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da stopnice, na katerih je padla tožnica, niso bile v brezhibnem stanju, saj je del stopnic manjkal (kot je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi iz fotokopij fotografij - priloga ...). Stopnice, ki jim manjka del pohodne ploskve, pa vsekakor ne predstavljajo urejene poti. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnico, da zavarovanka tožene stranke z opozorilnimi tablami, ki jih je postavila v območju gradu, ni opozorila na nevarnost sporne, torej poškodovane stopnice. Na tako mesto, na katerem je bilo tudi glede na samo mesto poškodovane stopnice (osrednji del in ne robni del pohodne ploskve) pričakovati večjo možnost nastanka škode, bi zavarovanka tožene stranke, ki je kot rečeno obiskovalce napotila na uporabo urejenih poti, lahko in ob zahtevani večji skrbnosti, ki zanjo velja, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, morala opozoriti obiskovalce gradu. Zavarovanka tožene stranke tako po oceni pritožbenega sodišča ni ukrenila vsega za preprečitev nastanka škode. Kot je že tekom postopka navedla tožeča stranka, bi lahko obiskovalce opozorila na nevarnost, ki jo odkrušene stopnice predstavljajo, s čimer bi se lahko izognila nastanku škode. Obstajala je torej možnost drugačnega ravnanja, s katerim bi se zavarovanka tožene stranke povzročitvi škode lahko izognila, pa tudi predvidljivost nastanka škode. Z opustitvijo tega možnega drugačnega ravnanja pa je zavarovanka tožene stranke vsekakor ustvarila neposredno škodno nevarnost in je zato izkazano njeno protipravno ravnanje in s tem eden od elementov krivdne odškodninske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane zavrnilne sodbe, tako da bi samo z vmesno sodbo odločilo o temelju odškodninske odgovornosti, ker sodišče prve stopnje, potem ko ni ugotovilo protipravnosti ravnanja zavarovanke tožene stranke, ni presojalo ostalih elementov krivdne odškodninske odgovornosti. Zato je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na gornje ugotovitve se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati še do ostalih navedb v pritožbi. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali so podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti in ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.