Jedro

Če je bila oseba mladoletna, torej takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbijala domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbija domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje osebe, ki je skrbela za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevno nelojalnosti. Mladoletnost sama po sebi po mnenju revizijskega sodišča ne zadošča. Revidentka tudi po presoji revizijskega sodišča domneve nelojalnosti ni uspela ovreči, čeprav je bila k temu v upravnem postopku pozvana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka zavrnila tožničino pritožbo in potrdila prvostopno odločbo Oddelka za upravnonotranje zadeve Upravne enote Kočevje z dne 16.5.2005, z 2. točko izreka pa je še dopolnila navedeno prvostopno odločbo z ugotovitvijo, da se tožnica od dne 25.6.1991 dalje ne šteje za državljanko Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporna presoja tožene stranke oziroma že prej prvostopnega organa, po kateri se tožnica ni štela za jugoslovansko državljanko zato, ker je glede državljanstva po takratnih predpisih sledila svojim staršem, za te pa je bilo dokončno oziroma pravnomočno ugotovljeno, da se niso šteli za državljane FLR Jugoslavije. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki jih v njej navaja že tožena stranka, in so povzeti v uvodnem delu te obrazložitve. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče prve stopnje na te razloge sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS.

Po 1. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ so za državljane FLRJ veljale tiste osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po takrat veljavnih predpisih državljani FLRJ. Po rodu so pridobili državljanstvo FLRJ otroci, če so bili izpolnjeni pogoji po 4. členu Zakona o državljanstvu FLRJ, kar pomeni, da je vsaj eden izmed staršev moral biti državljan FLRJ. Tožnica po mnenju sodišča prve stopnje ne prereka ključne ugotovitve tožene stranke (in že prej prvostopnega organa), da je bilo v njenem primeru z že dokončnimi odločbami ugotovljeno, da nobeden izmed njenih staršev ni dobil državljanstva FLRJ oziroma se na dan 28.8.1945 ni štel za državljana FLRJ. Ker je bila namreč tožnica na dan 28.8.1945 še mladoletna (stara okoli 8 let), iz razlogov, ki jih podrobno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, ni mogla samostojno pridobiti državljanstva FLRJ. Lahko bi ga pridobila le, če bi ga pridobil vsaj eden izmed staršev. Tožnica pa ne zanika, da je bilo v upravnem postopku že dokončno ugotovljeno, da nobeden izmed njenih staršev ni pridobil državljanstva FLRJ, zato ga tudi ona ni mogla pridobiti. Zaradi tega po mnenju sodišča prve stopnje tudi niso relevantni tožničini tožbeni ugovori, da njena družina ni bila nelojalna v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ. Kot navaja že tožena stranka, se upravna organa z vprašanjem tožničine lojalnosti nista ukvarjala, saj je bila tožnica v letih 1941 do 1945 še otrok, v Zakonu o državljanstvu FLRJ pa seveda ni zakonske podlage za ugotavljanje lojalnosti mladoletnih otrok. Zato so bili tovrstni ugovori relevantni le v postopku ugotavljanja državljanstva za tožničine starše. Tudi tožbeni ugovor, da si je tožnica avstrijsko državljanstvo pridobila šele leta 1964 s poroko in ne leta 1949, po mnenju sodišča prve stopnje za odločitev v obravnavanem primeru ni relevanten, saj čas pridobitve avstrijskega državljanstva sam po sebi ne vpliva na presojo o tem, ali je tožnica leta 1945 pridobila jugoslovansko državljanstvo v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ, ali pa ne.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu, zato je tožbo zavrnilo.

Tožnica je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Ponavlja tožbene navedbe in poudarja, da je bila v letih 1941 do 1945 stara od 4 do 8 let. Tak otrok pa sam res še ni mogel odločati o čemerkoli in sodelovati glede česarkoli, saj še nima takšne stopnje sposobnosti dojemanja in razumevanja, kot jo imajo odrasli. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (3. odstavek 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati, poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž), ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ.

V obravnavani zadevi, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sporen tretji pogoj po 2. odstavku 35. člena ZDrž, to je nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenj do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93, na katero se upravna organa pravilno sklicujeta, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž, v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati domneve in dokazovati nasprotnega. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi (sodbe: št. X Ips 1307/2006, X Ips 678/2006, X Ips 1335/2005 in X Ips 1276/2006) že sprejelo stališče, da za otroka kot poseben pravni subjekt velja samostojna domneva nelojalnosti, kar pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih Kraljevine Jugoslavije sicer sledila državljanstvu (zakonski otrok svojega očeta), možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Drugače kot revidentka, Vrhovno sodišče RS ne meni, da je starost tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato se od njega za izpodbitje te domneve zahteva isto kot za polnoletnika, to pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Po stališču Vrhovnega sodišča RS zgolj mladoletnost ne zadošča za ovrženje domneve nelojalnosti. ZDen je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek, ki je premoženjske narave, tega pa imajo načeloma le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz 1. in 3. odstavka 9. člena ZDen. V času druge svetovne vojne osebe nemške narodnosti zaradi 3. odstavka 63. člena ZDen, v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž, praviloma nimajo denacionalizacijskega zahtevka (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93). Če bi se sprejelo stališče, da za izpodbijanje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat zgodilo, da starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti in domneve nelojalnosti, ne bi imeli denacionalizacijskega zahtevka, njihovi otroci pa bi takšen zahtevek imeli izključno zaradi svoje mladoletnosti pri vseh ostalih enakih okoliščinah. Pri tem so oboji bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. Glede na cilj ZDen bi tu bilo protislovje, zato oseba ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Če je bila oseba mladoletna, torej takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbijala domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbija domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje osebe, ki je skrbela za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevno nelojalnosti. Mladoletnost sama po sebi po mnenju revizijskega sodišča ne zadošča. Revidentka tudi po presoji revizijskega sodišča domneve nelojalnosti ni uspela ovreči, čeprav je bila k temu v upravnem postopku pozvana.

Revidentka je bila ob koncu druge svetovne vojne mladoletna (okoli 8 let). Okoliščin, ki bi izpodbile domnevo nelojalnosti, ni zatrjevala, zato velja domneva njene nelojalnosti. Ker je bilo, poleg tega, v upravnem postopku ugotovljeno, da je revidentka 4.12.1948 živela v tujini in da je bila nemške narodnosti, je bilo po mnenju revizijskega sodišča materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Sodba sodišča prve stopnje je iz navedenih razlogov pravilna in temelji na zakonu.

Revizijski ugovori, upoštevaje navedeno, na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.