Jedro

Zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom učinkovanja postopka prisilne poravnave je s strani zavarovalnice neizpolnjena samo takrat, kadar je do začetka prisilne poravnave že nastala obveznost zavarovalnice do plačila zavarovalnine, pa ta še ni bila izplačana.

Pravica terjati izpolnitev obveznosti (terjatev) nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev. Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je sklenjena zavarovalna pogodba za obdobje, ki se je izteklo že po začetku postopka prisilne poravnave (30.6.2012). Odločitev sodišča prve stopnje, da prisilna poravnava na terjatev v višini 1.798,18 EUR ne vpliva, je zato pravilna.

Izrek

Pritožbi glede glavne stvari se zavrneta in se v točkah I. do IV. potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke zoper odločitev o pravdnih stroških se ugodi in se točka V. izreka sodbe spremeni, tako da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.254,56 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru odločilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v znesku 16.296,45 EUR s pripadajočimi v izreku opisanimi obrestmi, ki jih mora tožena stranka plačati pod pogoji prisilne poravnave. Zahtevek pa je v celoti utemeljen glede 1.798,18 EUR, saj na to terjatev prisilna poravnava ne učinkuje. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev, da ji mora tožena stranka izpolniti svojo obveznost pod pogoji prisilne poravnave. Vztraja, da gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo, saj je tudi po začetku prisilne poravnave zavarovalno kritje še trajalo. Oškodovanec je imel pravico prijaviti nastanek zavarovalnega primera tudi po začetku prisilne poravnave in tožeča stranka bi zavarovalnino morala izplačati v celoti. Če bi tožena stranka štela, da zavarovalne pogodbe ne potrebuje več, bi lahko od nje odstopila. Sodišče bi moralo upoštevati, da namen postopka prisilne poravnave ni prenehanje subjekta, temveč nadaljevanje njegovega poslovanja. Razlaga sodišča postavlja v boljši položaj stranko, ki ni pogodbi zvesta in spodbuja k nespoštovanju obveznosti, kar nikakor ne more biti namen predpisa.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev glede 1.798,18 EUR, glede do začetka prisilne poravnave nateklih zamudnih obresti in glede stroškov. Meni, da pri terjatvi po računu št. 137-67472-229170158 v znesku 1.798,18 velja enako kot za ostale, saj datum zapadlosti terjatve ni odločilen, temveč je odločilen trenutek nastanka terjatve. V konkretnem primeru gre za terjatev iz zavarovalne pogodbe, sklenjene za obdobje od 11.1.2012 do 30.6.2012, stečajni postopek pa je bil pravnomočno začet 4.3.2013. Tudi na to terjatev zato prisilna poravnava učinkuje. Sodišče je napačno odločilo o pravdnih stroških, saj uspeh ni niti približno enak. Za toženo stranko nikoli ni bilo sporno, da mora plačati premije, sporno je bilo le, ali pod pogoji prisilne poravnave, ali ne. Plačilo pod pogoji prisilne poravnave pa še ni zapadlo, sama višina terjatve pa ni bila sporna. Napačna je odločitev glede teka zamudnih obresti, saj te začnejo teči naslednji dan po zapadlosti, ne pa že istega dne, kot je odločilo sodišče. Pritožbi glede glavne stvari nista utemeljeni, utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede pravdnih stroškov.

Glede pritožbe tožeče stranke Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna in v skladu s prevladujočo sodno prakso(1). Zavarovalna pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom učinkovanja postopka prisilne poravnave je s strani zavarovalnice neizpolnjena samo takrat, kadar je do začetka prisilne poravnave že nastala obveznost zavarovalnice do plačila zavarovalnine, pa ta še ni bila izplačana. Ker tega ni nihče niti zatrjeval, je zaključek, da terjatev v višini 16.296,45 EUR, 106,50 EUR, 2.571,86 EUR in 2.982 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ni vzajemno neizpolnjena, pravilen. Namen prisilne poravnave je omogočiti insolventni osebi nadaljnje poslovanje, zato v tem kontekstu ni mogoče govoriti o favoriziranju pogodbi nezveste stranke. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi povedanega zavrnilo neutemeljeno pritožbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke Zahtevku na plačilo 1.798,18 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je sodišče prve stopnje ugodilo, ker je štelo, da na to terjatev prisilna poravnava ne učinkuje. Po določbi 160. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pravne posledice prisilne poravnave ne nastanejo za terjatve, ki do začetka postopka prisilne poravnave (v predmetni zadevi 29.6.2012(2)) še niso nastale. Sodišče je ugotovilo, da je terjatev zapadla 18.7.2012 in ta datum je štelo za dan nastanka terjatve. Drži sicer pritožbena trditev, da se dan nastanka terjatve ne pokriva nujno z dnevom zapadlosti, vendar je odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi vseeno pravilna. Pravica terjati izpolnitev obveznosti (terjatev) nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev. Pravni temelj za terjatev tožeče stranke je sklenjena zavarovalna pogodba za obdobje, ki se je izteklo že po začetku postopka prisilne poravnave (30.6.2012). Odločitev sodišča prve stopnje, da prisilna poravnava na terjatev v višini 1.798,18 EUR ne vpliva, je zato pravilna.

Vprašanje dneva zapadlosti terjatev med postopkom na prvi stopnji ni bilo sporno in tožena stranka ni podala ustreznih dejanskih trditev, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za preverjanje dneva začetka teka zamudnih obresti. Navedbe šele v pritožbi pa so glede na določbo 337. člena ZPP prepozne in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba glede pravdnih stroškov. Med postopkom je bilo dejansko sporno samo vprašanje zapadlosti terjatve, ne pa njen temelj ali višina. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka je zato napačna, saj je tožena stranka v pravdi uspela v pretežnem delu. Ker je bila tožba v manjšem delu vseeno potrebna, je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP uspeh tožeče stranke ocenilo na 10 %, uspeh tožene pa na 90 %. Stroški tožeče stranke znašajo 974,14 EUR (sodna taksa, materialni stroški in potni stroški za prihod na glavno obravnavo), tako da ji je tožena stranka dolžna povrniti 97,41 EUR pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke znašajo 1.502,19 EUR (za sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi, za potne stroške in nagrado za zastopanje, za narok in za materialne stroške, povečano za DDV), kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 1.351,97 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških v točki V izreka sodbe spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi plačati 1.254,56 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Ker pravdni stranki s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari nista uspeli, trpi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

op. št. 1: Primerjaj sodbo III Ips 52/2012 op. št. 2: In ne 4.3.2013kot napačno navaja pritožba.