Jedro

Člani uprave so imenovani za določeno obdobje in jim po preteku tega časa funkcija preneha. Ne gre torej za pogodbeno razmerje, ki bi veljalo brez omejitev za nedoločen čas, temveč je imenovanje članov uprave poseben korporacijski akt.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 270,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil K. N. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 4. točki 257. člena v zvezi s prvim odstavkom 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je sodišče po 4. točki 257. člena v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče je nadalje odločilo še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, oškodovanko kot tožilko M. D. pa je v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Z isto sodbo je bil obsojenec oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 258. členu KZ. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodne odločbe so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavljajo, kot navajajo uvodoma, kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP po 2. točki prvega odstavka 420. člena tega zakona in druge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb (po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojenca obtožbe oprosti, oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Strinja se namreč z navedbami v zahtevi, da je bila volja delodajalca, to je ... banke d. d. vseskozi takšna, da K. N. opravlja dela in naloge kot član uprave in se pri tem, kot vrhovni državni tožilec nadalje navaja, tudi v odgovoru na zahtevo ne spušča v vprašanje pravilnosti in zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi M. D. (Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 9. 2009, opr. št. Pdp 384/2009 sicer potrdilo odločbo sodišča prve stopnje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi - list. št. 307). Pogodba o zaposlitvi K. N. je veljala za nedoločen čas prav za mesto člana uprave banke in nobenega podatka ni, da bi nadzorni svet, tudi če je za nazaj saniral status K. N. kot člana uprave, to storil zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi posamezni delavki ali uslužbenki.

B.

4. Kot je razvidno iz podatkov v spisu je bil obsojenec spoznan za krivega, da je skupaj z Z. N. kot predsednikom uprave ... banke d. d. 24. 5. 2006 izdal in podpisal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavke M. D., pri čemer je kot soizdajatelj in sopodpisnik te listine k svojemu imenu dodal, da je član uprave ... banke d. d., čeprav se je zavedal, da 24. 5. 2006 ni imel takšnega položaja, navedba tega položaja pa je bistveno vplivala na veljavnost listine, ker iz 2. člena Statuta ... banke d. d., izhaja, da banko zastopata po dva člana uprave skupaj ali član uprave skupaj s prokuristom. Sodišče je namreč ugotovilo, da je imel obsojeni K. N. mandat člana uprave le do dne 15. 5. 2006, kar pomeni, da ga dne 24. 5. 2006 nedvomno ni imel. Res je, da se v spisu nahaja dokument, da naj bi bila seja nadzornega sveta dne 8. 5. 2006, in da naj bi bil tedaj obsojencu mandat podaljšan, vendar je sodišče z izvedbo dokazov predvsem z izvedencem računalniške stroke, ugotovilo, da je bil ta sklep sprejet naknadno dne 6. 9. 2006 in da je bil dokument na katerega se je sklicevala obramba, antidatiran. Predlog za vpis podaljšanja mandata na Okrožno sodišče v Mariboru pa je bil vložen šele dne 25. 10. 2006, kar bi bilo po presoji nižjih sodišč, če bi mu bil mandat res podaljšan že dne 8. 5. 2006, storjeno bistveno prej. Dejstvo, da je imel obsojenec pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, po presoji sodišča ni imela na storitev obravnavanega kaznivega dejanja nikakršnega vpliva.

5. S temi stališči pa se vložniki v zahtevi ne strinjajo in navajajo, da ravnanje obsojenca v obče človeškem in moralnem družbenem smislu ni takšne narave, da bi terjalo kazenskopravno sankcioniranje. Poudarjajo, da status obsojenca kot člana uprave nikoli ni bil problematiziran temveč je bil kontinuiran in s strani nadzornega sveta avtoriziran. Obsojenec je vedno ravnal znotraj ne pa zunaj vsebinskih meja svojega mandata.

6. Okoliščine, ki jih navajajo vložniki v zahtevi, po presoji Vrhovnega sodišča nimajo nikakršnega vpliva na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, temveč kvečjemu na njegovo težo, kar pa se lahko in se v konkretni zadevi tudi odraža v izrečeni kazenski sankciji. Obsojenec namreč v času podpisa spornega dokumenta ni imel pravice zastopati banke. Pravilno tako nižji sodišči opozarjata, da statusno pravni položaj ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) ter Statut ... banke (ki pa je bil usklajen z določbami ZGD o imenovanju članov uprave in trajanju mandata). Člani uprave so imenovani za določeno obdobje, ki je navedeno v Statutu in jim po preteku tega časa funkcija preneha. Ne gre torej za pogodbeno razmerje, ki bi veljalo brez omejitev za nedoločen čas, temveč je, kot pravilno ugotavljata nižji sodišči, imenovanje članov uprave poseben korporacijski akt. 7. Navedbe, da glede na ugotovljene objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja obsojencu ni mogoče očitati, da je dejanje storil z direktnim naklepom oziroma, da subjektivni element tega kaznivega dejanja ni dokazan, pomenijo uveljavljanje razloge zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga iz katerega pravnomočnih sodb po izrecni prepovedi, navedeni v drugem odstavku 420. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

8. Ne glede na to, da vložniki zahteve sodišču očitajo procesne kršitve z nestrinjanjem z oceno verodostojnosti zaslišanih prič, dejansko izražajo dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomeni tudi očitek kršitve načela in dubio pro reo, kakor tudi nadaljnje navedbe v zahtevi, da je obsojenec vedno deloval v korist družbe, da mu mandat nikdar ni bil dejansko prekinjen ipd.

9. Vrhovno sodišče je glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti (ne glede na to, da uvodoma sodišču sicer očita določene kršitve materialnega ali procesnega zakona), kot izhaja iz obrazložitve, vložena le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih v tem delu postopka temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je višina sodne takse odmerjena skladno z Zakonom o sodnih taksah upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere ter zapletenost obravnavane kazenske zadeve.