Jedro

14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju Uredba) sicer daje vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je tudi v takem primeru potrebno pisanje opremiti z obrazcem iz priloge II Uredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor R.K. iz Nemčije, štelo za umaknjen. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da vlagatelj ugovora ni poravnal sodne takse za ugovor, kljub temu, da je bil s plačilnim nalogom, katerega prejem potrjuje poštna povratnica oziroma podpis na le-tej, opozorjen na pravne posledice neplačila sodne takse za ugovor.

Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotni udeleženec R.K. po svojem pooblaščencu in v pritožbi uveljavlja predvsem pritožbene razloge bistvenih kršitev postopkovnih pravil in pravil o vročanju. Navaja, da je izključno nemški državljan, s stalnim prebivališčem v Nemčiji, poleg tega pa tudi, vsaj v zadostni meri, ne razume slovenskega jezika. Glede na navedeno mora slovensko sodišče pritožniku vsa pisanja vročati skladno z evropskim pravom, torej zlasti z Uredbo (ES) 1393/2007 oziroma nemškimi predpisi, kar pa v konkretnem primeru ni bilo, tako v predmetni zemljiškoknjižni zadevi kot tudi ne v izvršilni zadevi VL 46500/2011, ki naj bi bila podlaga za predmetne zemljiškoknjižne vpise. Dejansko tako nobena vročitev pravno veljavno ni bila opravljena. Očitno je torej, da tudi izpodbijani sklep pritožniku ni bil pravilno vročen in ga je zato potrebno razveljaviti. Vsa sodna pisanja v predmetnem spisu so bila pritožniku namreč vročana po pošti in izključno v slovenskem jeziku, brez obrazca iz priloge II Uredbe, ki ga je potrebno uporabiti tudi pri vročanju po oddelku 2 Uredbe. Navedeni obrazec je namreč edino zagotovilo, da je prejemnik ustrezno poučen o svojih pravicah in je hkrati bistveni pogoj za to, da se vročitev šteje za pravno veljavno.

Drugi udeleženec M.S.T. je podal odgovor na pritožbo. Slednjega zakon ne predvideva (65. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1C, Ur. list RS št. 25/2011), zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožniku, ki ima po lastnih trditvah in glede na podatke iz zemljiške knjige prebivališče v Nemčiji, sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice z dne 7.11.2011 in nalog za plačilo sodne takse za ugovor zoper navedeni sklep vročilo s priporočeno pošto s povratnico. 14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju Uredba) sicer daje vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je tudi v takem primeru potrebno pisanje opremiti z obrazcem iz priloge II Uredbe. Skladno s četrtim odstavkom 8. člena Uredbe se namreč za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 Uredbe (kamor je uvrščen citirani 14. člen Uredbe) prav tako uporabljajo odstavki 1, 2 in 3 tega člena. Po prvem odstavku 8. člena Uredbe pa organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume (ali v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev) ali mu v enega od teh jezikov ni priložen prevod pisanja. Ob upoštevanju, da je pritožnik (po lastnih trditvah) izključno nemški državljan, ki ne razume v zadostni meri slovenskega jezika, iz podatkov spisa pa je razvidno, da mu nalog za plačilo sodne takse za ugovor ni bil vročen skladno s citiranimi pravili Uredbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da vročitev spornega pisanja ni bila pravilno opravljena (kar v obravnavani zadevi predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se skladno z določbo drugega odstavka 120. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, uporablja tudi v zemljiškoknjižnem postopku), kar je nasprotnemu udeležencu onemogočilo učinkovito pravno postopanje. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1), v katerem naj sodišče odpravi navedene procesne nepravilnosti glede vročitve in poskrbi za vročitev vseh sodnih pisanj, ki nasprotnemu udeležencu niso bila zakonito vročena (sklep z dne 7.11.2011 in nalog za plačilo sodne takse za ugovor), pri čemer naj upošteva, da nasprotnega udeleženca (sedaj) zastopa pooblaščenec. Šele nato naj ponovno odloči o ugovoru nasprotnega udeleženca.

Udeleženci v zemljiškoknjižnem postopku sami krijejo svoje stroške postopka (drugi odstavek 120. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP), zato to velja tudi za pritožnika.