VDSS Sodba Pdp 136/2025

Jedro

Ker gre za pogodbeni odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama, upoštevajoč 3. člen OZ, vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeni stranki lahko dosežeta preklic z dogovorom oz. sporazumom o tem, da se anulirajo učinki enostranske odpovedi in se delovno razmerje nadaljuje pod pogoji predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe za tožnika plačati 280,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer tako, da jih nakaže na račun za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 9. 7. 2023, ampak je trajalo od 10. 7. 2023 do 31. 8. 2024 za polni delovni čas in od 1. 10. 2024 do vrnitve nazaj na delo za polovični delovni čas (I. točka izreka) ter da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer priznanje delovnega razmerja za dne 9. 7. 2023 in plačilo nadomestila plače za navedeni dan, priznanje delovnega razmerja od 1. 9. 2024 do 30. 9. 2024 in plačila nadomestila za navedeno obdobje v znesku 1.205,00 EUR, priznanje delovnega razmerja od 1. 10. 2024 do vrnitve nazaj na delo za polni delovni čas in plačilo nadomestila plače od 1. 10. 2024 do 8. 1. 2025 v znesku 602,50 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za 18. dan v mesecu za posamezno nadomestilo plače preteklega meseca, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo stroškov postopka v višini 2.063,90 EUR za tožnika na račun Delovnega sodišča v Kopru, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Prav tako je naložilo toženki povračilo stroškov prihoda na naroke za glavno obravnavo tožniku v višini 85,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (VI. točka izreka).

2.Zoper sodbo (smiselno njen ugodilni del) vlaga pritožbo (in dopolnitev pritožbe) toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišču prve stopnje očita napačno materialnopravno stališče, saj je delavčeva odpoved nepreklicna, ko jo delodajalec sprejme. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ker ni navedlo pravnega pravila, na podlagi katerega je presojalo pravne učinke odpovedi. Meni, da bi moral tožnik preklic odpovedi podati pred sprejemom odpovedi. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je toženka soglašala z nadaljevanjem delovnega razmerja, saj je pogodbeno voljo presojalo na podlagi posrednih dokazov (tožnikove komunikacije), ki nimajo takšne dokazne vrednosti kot tožnikova pisna odpoved in toženkin pisni sprejem odpovedi. Pri presoji toženkine pogodbene volje je sodišče prve stopnje spregledalo tudi, da ga je toženka odjavila iz obveznih zavarovanj, da se je A. A. naknadno odločil, da odpoved obvelja in da je toženka poslovalnico zaprla. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da 17. člen ZDR-1 določa, da mora biti pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki, zato so veljavne spremembe le v pisni obliki. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je direktor toženke tožniku odobril dopust. Trdi, da je dokazna ocena izpovedi A. A., B. B. ter C. C. napačna. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je poslovalnica prenehala s poslovanjem septembra 2023, zato reintegracija tožnika ni možna.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki od 19. 5. 2023 dalje zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu natakar - sodelavec v strežbi, in sicer po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 5. 2023 (A1, B1). Dne 2. 7. 2023 je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2), ki jo je istega dne prejel direktor toženke A. A. Iz odpovedi izhaja, da bo tožnikov zadnji delovni dan po poteku sedemdnevnega odpovednega roka 9. 7. 2023. Dne 7. 7. 2023 sta se tožnik in direktor toženke dogovorila, da se šteje odpoved za umaknjeno, da tožnik nadaljuje delovno razmerje pri toženki ter da se mu za obdobje od 10. 7. 2023 do 15. 7. 2023 odobri koriščenje dopusta in se tožnik na delovno mesto vrne 17. 7. 2023. Ko se je tožnik po koncu dopusta želel vrniti na delo, mu je direktor toženke sporočil, da si je premislil in da šteje kot veljavno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik. Ker je bilo doseženo soglasje za umik odpovedi in za nadaljevanje delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je toženka tožnika dne 9. 7. 2023 nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj.

6.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da na več mestih uveljavljane bistvene kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP med postopkom ni bilo. Nikakršne nejasnosti ali nasprotja ni v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Problem preklica odpovedi se v tem sporu pojavlja kot problem materialnega in ne procesnega prava, saj toženka zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je, kljub stališču, da delavec podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot enostranske izjave volje) po tem, ko jo delodajalec prejme, ne more preklicati, zaključilo, da je preklic odpovedi mogoč s soglasjem obeh strank, da se pravno (delovno) razmerje med njima nadaljuje. Zato bo o tem problemu govor v nadaljevanju obrazložitve.

7.Pritožbena kritika toženke je osredotočena na kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s čimer poleg napačne dokazne ocene uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Določba 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Določa načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana. Kršitev te določbe lahko predstavlja relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), v primeru površne ali pomanjkljive dokazne ocene pa je lahko podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a vsebinsko neprepričljiva, je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nič od navedenega sodišču prve stopnje ni mogoče očitati.

8.Pritožbeno nestrinjanje s sprejeto odločitvijo ne pomeni, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo vestno in skrbno. V dokazni oceni je podrobno in celovito presojalo vsebino posameznih listin ter izpovedi prič in strank, jih medsebojno primerjalo in ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je odločilna dejstva štelo za dokazana. Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana, saj dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ustreza kriterijem, začrtanim v 8. členu ZPP. Ker je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ni podana niti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi tožnika ter zakaj je štelo izpoved direktorja toženke za neprepričljivo. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je sodišče prve stopnje do zaključka, da je bilo doseženo soglasje o nadaljevanju delovnega razmerja, prišlo posredno, zlasti na podlagi predložene komunikacije med tožnikom in A. A., do katere se je jasno in koherentno opredelilo. S pomočjo dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predložene komunikacije in ostalih posrednih dokazov, je z logičnim sklepanjem prišlo do ugotovitve pravnorelevantnega dejstva, tj. da je bilo med tožnikom in direktorjem toženke doseženo soglasje za umik odpovedi in za nadaljevanje delovnega razmerja. Stališču toženke, s katerim se po vsebini zavzema, da imajo posredni dokazi sami po sebi manjšo dokazno vrednost kot neposredni, ni možno slediti. Posrednim dokazom načeloma ni mogoče pripisati šibkejše dokazne vrednosti, zlasti, če so številni in so med seboj in ostalimi izvedenimi dokazi logično povezani, kot v konkretnem primeru.

10.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za enostransko izjavo volje, ki jo izjavitelj ne more preklicati, po tem, ko jo nasprotna stranka sprejme. Takšna odpoved učinkuje in z dnem poteka odpovednega roka delovno razmerje preneha. Drugačna pa je situacija v primeru, ko po vročeni odpovedi pride do dogovora obeh pogodbenih strank, da se delovno razmerje kljub odpovedi nadaljuje. Jasno izražena volja obeh pogodbenih strank za nadaljevanje delovnega razmerja ima tako dejansko učinek preklica odpovedi. V skladu z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni drugače določeno. Zato je treba tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma pri vprašanju njenega preklica smiselno uporabljati določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Ker gre za pogodbeni odnos, je tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi med strankama, upoštevajoč 3. člen OZ, vedno možen dogovor in lahko, če sta nedvoumno izraženi volji obeh pogodbenih strank, pride do preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodbeni stranki torej lahko dosežeta preklic z dogovorom oz. sporazumom o tem, da se anulirajo učinki enostranske odpovedi in se delovno razmerje nadaljuje pod pogoji predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med tožnikom in zakonitim zastopnikom toženke dne 7. 7. 2023 (tj. v času odpovednega roka) prišlo do dogovora o preklicu odpovedi in nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2023, je utemeljeno štelo, da delovno razmerje po izteku odpovednega roka dne 9. 7. 2023 ni prenehalo.

11.Toženka se neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 17. člena ZDR-1, v skladu s katero se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. V obravnavnem primeru so bile namreč v pisni obliki že izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi in zato ne gre za situacijo iz navedenega odstavka, saj se delovno razmerje ni na novo vzpostavljalo, temveč se je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2023 zgolj nadaljevalo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta bili volji obeh strank za nadaljevanje delovnega razmerja obojestransko izraženi, in sicer med pogovorom dne 7. 7. 2023. Stranki sta se torej ustno dogovorili o preklicu odpovedi in nadaljevanju delovnega razmerja, pri čemer umanjkanje pisne oblike ne vpliva na veljavnost dogovora. Pri tem tudi sicer iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da izpolnjevanje pogoja pisnosti za veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni konstitutivnega pomena, kar pomeni, da tudi ustni dogovor o preklicu odpovedi in nadaljevanju delovnega razmerja ni neveljaven, saj se glede veljavnosti ustnega dogovora uporabi ZDR-1, ki je specialnejši zakon

11.Toženka se neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 17. člena ZDR-1, v skladu s katero se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. V obravnavnem primeru so bile namreč v pisni obliki že izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi in zato ne gre za situacijo iz navedenega odstavka, saj se delovno razmerje ni na novo vzpostavljalo, temveč se je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2023 zgolj nadaljevalo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta bili volji obeh strank za nadaljevanje delovnega razmerja obojestransko izraženi, in sicer med pogovorom dne 7. 7. 2023. Stranki sta se torej ustno dogovorili o preklicu odpovedi in nadaljevanju delovnega razmerja, pri čemer umanjkanje pisne oblike ne vpliva na veljavnost dogovora. Pri tem tudi sicer iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da izpolnjevanje pogoja pisnosti za veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni konstitutivnega pomena, kar pomeni, da tudi ustni dogovor o preklicu odpovedi in nadaljevanju delovnega razmerja ni neveljaven, saj se glede veljavnosti ustnega dogovora uporabi ZDR-1, ki je specialnejši zakon (lex specialis) v odnosu do OZ. Sam pisni preklic odpovedi (A3), ki ga je tožnik sestavil dne 7. 7. 2023 po pogovoru z direktorjem, nato pa ga direktorju izročil dne 18. 7. 2023, na presojo veljavnosti dogovora strank glede nadaljevanja delovnega razmerja ne vpliva, saj sta bili volji strank za nadaljevanje delovnega razmerja že predhodno ustno izraženi. Pisni preklic je zgolj dokaz o doseženem soglasju z dne 7. 7. 2023, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da se delovno razmerje nadaljuje.

(lex specialis) v odnosu do OZ. Sam pisni preklic odpovedi (A3), ki ga je tožnik sestavil dne 7. 7. 2023 po pogovoru z direktorjem, nato pa ga direktorju izročil dne 18. 7. 2023, na presojo veljavnosti dogovora strank glede nadaljevanja delovnega razmerja ne vpliva, saj sta bili volji strank za nadaljevanje delovnega razmerja že predhodno ustno izraženi. Pisni preklic je zgolj dokaz o doseženem soglasju z dne 7. 7. 2023, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da se delovno razmerje nadaljuje.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 8. in 9. 7. 2023 opravljal delo, dne 10. 7. 2023 pa je nastopil dopust, ki je trajal do dne 16. 7. 2023. Da je tožnik nastopil dopust, je razvidno iz razporeda dela, ki ga je predložil tožnik in ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za veljavnega. Navedeno pa izhaja tudi iz komunikacije tožnika z A. A., B. B. ter C. C. Sodišče prve stopnje je torej ustrezno presodilo, da je bil njegov dopust odobren ustno, kljub temu, da koriščenje dopusta ni napovedal s pisno vlogo, kot je bilo določeno v 13. členu njegove pogodbe o zaposlitvi, saj če dopust ne bi bil odobren, tudi iz razporeda dela ne bi izhajalo, da je za tožnika predviden dopust. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da direktor tožniku ni odobril dopusta.

13.Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku, saj toženka predloga za sodno razvezo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. V skladu s 118. členom ZDR-1 sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi zgolj na predlog delavca ali delodajalca. Ker takega predloga ni podala nobena stranka, je neutemeljeno toženkino pritožbeno zavzemanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki terjajo sodno razvezo.

14.Ker pritožbeni razlogi toženke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku na podlagi določil Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,6o EUR znaša 280,00 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Tožniku je bila za vložitev odgovora na pritožbo dodeljena brezplačna pravna pomoč (odločba Bpp 25/2025 z dne 11. 3. 2025), zato je toženka odmerjene pritožbene stroške dolžna nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Kopru.

-------------------------------

1Glej sodbi VSRS VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006 ter VIII Ips 242/2006 z dne 5. 12. 2006.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 13, 13/2, 17, 17/1, 17/4, 118 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VDSS Sodba Pdp 136/2025

ECLI:SI:VDSS:2025:PDP.136.2025 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas