Jedro

Tožba spada med tista pisanja, ki se vročajo osebno stranki. Vročevalec ni ravnal niti po lastnih navodilih, saj je za poskus druge vročitve (ker prvič ni bil uspešen), dal 2 tožencu napotek naj bo v stanovanju dne 20.8.2002, sam pa je drugi poizkus vročitve opravljal dan prej, torej 19.8.2002. Vročitev tožbe ni bila pravilna, kar je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker jo je sodišče kljub temu izdalo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob uradnem preizkusu pa je sodišče 2. st. ugotovilo tudi, da je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče 1. st. v obrazložitvi ni navedlo katera pravnorelevantna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je takšno odločitev oprlo.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke P. N. se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je N. P. dolžan plačati tožeči stranki 1,635.154,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2001 dalje, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 57.402,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2004 dalje do plačila.

Proti taki zamudni sodbi se je pritožil drugotoženec. Zamudno sodbo je izpodbijal iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajal je, da tožencu ni bila opravljena nadomestna vročitev. Obvestilo mu je bilo puščeno na naslovu B. ..., toženec tam ne prebiva, prvotožena stranka pa mu obvestila ni izročila. Pravilni naslov toženca je B. ..., R. S., kar drugotoženec dokazuje s kopijo potnega lista, ki je bil izdan dne 29. 3. 2002 in kopijo potrdila o določitvi davčne številke brez datuma, iz katerih izhaja naslov njegovega prebivališča. Sodišče je tožbo očitno vročalo na napačnem naslovu, zato drugotoženec tožbe ni nikoli prejel in nanjo tudi ni mogel odgovoriti. Sodišče druge stopnje pritožba predlaga razveljavitev zamudne sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožba spada med tista pisanja, ki se v skladu s I. odst. 142. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročajo osebno stranki. Pri vlogah, ki se vročajo osebno, mora vročevalec, preden se uveljavijo pravila o fikciji vročitve, opraviti še en poskus vročitve. Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, pisno obvestilo, naj bo na določen dan, ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje (III. odst. 142. čl. ZPP). Šele ko vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki bi mu naj pisanje vročil, ravna po 140 in 141. čl. ZPP in velja, da je s tem vročitev opravljena.

Iz listin v spisu (obvestilo št. 1), je razvidno, da je vročevalec dne 17. 8. 2002 poskušal pisanje vročiti drugotožencu, saj mu je pustil obvestilo, da naj na naslovu B. ..., R. S. počaka dne 20. 8. 2002 med 11.00 in 12.00 uro, ko mu bo vročevalec ponovno prinesel pismo. Iz obvestila št. 2 pa izhaja, da vročevalec dne 19.8 . 2002 pisma ni mogel osebno vročiti naslovniku in tudi ne ostalih članom gospodinjstva, hišniku ali sosedu, ter da lahko naslovnik pisanje prevzame na pošti, rok za prevzem pa teče od dne 20. 8. 2002 dalje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se vročevalec ni ravnal niti po lastnih navodilih, saj je za poskus druge vročitve (ker prvič ni bil uspešen), dal drugotožencu napotek, naj bo v stanovanju, na naslovu B. ..., dne 20. 8. 2002, sam pa je drugi poizkus opravljal dan prej, torej dne 19. 8. 2002. Vročitev tožbe drugotožencu ni bila pravilno opravljena že iz navedenega razloga, sploh pa ne ob dejstvu, da ima drugotoženec že od najmanj dne 29. 3. 2002 spremenjen naslov in sicer B. ..., R. S., kar dokazuje tudi s kopijo potnega lista, ki je bil izdan na ta dan.

Navedeno pomeni, da ni bil izpolnjen prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe (1. tč. I. odst. 318. čl. ZPP), to je pravilna vročitev tožbe. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu izdalo zamudno sodbo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče druge stopnje pa je ob uradnem preizkusu izpodbijane zamudne sodbe ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje ob odločanju storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, oz. samo prepisalo zakonski tekst glede pogoja za izdajo zamudne sodbe (318. čl. ZPP), ni pa navedlo, katera pravnorelevantna dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v tožbi, je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je takšno svojo odločitev oprlo. V sodbi torej ni razlogov o tem, iz katerih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Glede na vse obrazloženo je bilo potrebno zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (I. odst. 354. čl. ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej pravilno vročiti tožbo drugotožencu in šele nato bo lahko meritorno odločilo o tožbenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).