Jedro

Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe je upravni akt procesne narave. Nanaša se na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, niti ne gre za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikov predlog za odlog izvršbe sklepa z dne 3. 6. 2009. Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 12. 9. 2006 tožniku zagrozil z denarno kaznijo v navedeni višini 300.000 SIT, če takoj po vročitvi tega sklepa ne preneha z uporabo objekta iz 1. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 6. 1. 2006. Zaradi nespoštovanja omenjene prepovedi je gradbeni inšpektor 3. 6. 2009 izdal sklep, s katerim je tožniku izrekel denarno kazen v višini 1251,88 EUR, ki jo mora plačati v 8 dneh, ter mu zagrozil z novo denarno kaznijo v enaki višini za primer, če po vročitvi tega sklepa ne bo prenehal z uporabo spornega objekta. Ker je navedeni sklep postal pravnomočen, za predlagani odlog niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da je bila tožniku v 3. točki izreka inšpekcijske odločbe z dne 6. 1. 2006 odrejena prepoved uporabe spornega objekta (hleva), nato 12. 9. 2006 izdan sklep o dovolitvi izvršbe z zagroženo denarno kaznijo, ki je bila nato izrečena s sklepom z dne 3. 6. 2009. V nadaljevanju pritožbeni organ pritrjuje razlogom prvostopenjskega organa, pri čemer poudarja, da v času vložitve predloga za odlog izvršbe 8. 4. 2010 zoper izvršilni naslov oz. izvršbo ni bilo vloženega nobenega pravnega sredstva. Kljub temu pojasnjuje, da v zadevi za odlog ni izpolnjen niti drugi pogoj, saj tožnik ni izkazal verjetnega nastanka nepopravljive škode, torej da v nobenem primeru ne bi bilo mogoče vzpostaviti prvotnega stanja, če bi se izkazalo, da je bila odločba, ki se izvršuje, nezakonita. Poudarja tudi, da je vsaka gradnja brez gradbenega dovoljenja v nasprotju z javnim interesom, zato je vsaka odložitev izvršitve naloženega dejanja lahko tudi v nasprotju z njim. Zaradi tega bi moral tožnik izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa, česar pa ni storil. Razlogi, zaradi katerih ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja, pa tovrstne škode na izkazujejo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne zanika, da s pravnimi sredstvi zoper sklep z dne 3. 6. 2009 ni uspel, vendar pa je dejstvo, da Ministrstvo za okolje in prostor ves čas ravna strogo po črki zakona in ne upošteva dejanskega stanja, ki ga ves čas opisuje tožnik. V nadaljevanju pojasnjuje, da spornega objekta že dlje časa ne uporablja, saj ta ni dokončan. Poleg tega želi urediti lastništvo nepremičnine, na kateri stoji del objekta, zato je vložil tudi lastninsko tožbo. V tem primeru bo lahko zaprosil tudi za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja. Navaja, da ima včasih pod objektom parkirano osebno vozilo, česar pa po njegovem ni mogoče šteti za uporabo objekta, ki je lahko le vsakodnevna, konstantna, predvsem pa v skladu z namenom, za katerega je bil objekt zgrajen, to je za živinorejo (hlev). Poudarja, da je slabega finančnega stanja, da prejema nizko pokojnino, žena državno, sin pa invalidsko pokojnino, tako da se komaj preživljajo. Kazni, ki mu je bila naložena v plačilo, ne zmore plačati in bi mu s tem nastala nepopravljiva škoda. Zato meni, da je predlog za odlog izvršbe sklepa z dne 3. 6. 2009 utemeljen. Predlaga, da sodišče spremeni izpodbijani sklep in predlogu za odlog izvršbe ugodi, podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršitve sklepa z dne 3. 6. 2009 upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev njegove izvršbe je tožnik želel doseči začasno zadržanje oz. začasno prekinitev izvršilnega postopka v zvezi z izvrševanjem 3. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 6. 1. 2006, v kateri je bila tožniku izrečena prepoved uporabe gospodarskega poslopja – hleva, in je za to točko izreka bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe z dne 12. 9. 2006. O odlogu izvršbe iz razlogov po 3. odstavku 293. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) se odloča s sklepom – s sklepom pa se glede na določbo 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo in se o njih ne odloča z odločbo.

Izpodbijani sklep se tako nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o materialnopravno določeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je vseboval že izvršilni naslov – inšpekcijska odločba z dne 6. 1. 2006, v kateri mu je bilo v 3. točki izreka tudi naložena prepoved uporabe hleva, ker je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem z dne 5. 7. 1990. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep to njegovo obveznost kakorkoli spreminjal oz. posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz določbe 3. odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca – ta se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009).

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v tožnikov pravni položaj, niti za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Tako odločitev je v podobnih primerih potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim s sklepom I Up 447/2008 z dne 22. 10. 2009, I Up 263/2010 z dne 1. 12. 2010.