Jedro

Metoda in odločitev nižjega sodišča, ki je ugotavljalo pravično denarno odškodnino, nato pa vso invalidnino kapitaliziralo, sta zmotni. Upoštevaje tožnikovo odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in invalidnino, katero je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je treba odšteti iz naslova že prejetih zneskov in bodočih zneskov, največ 6.000,00 EUR. Zmotno meni pritožba, da se v primerljivi sodni praksi v podatkovni bazi NEGM skrivajo že vštete invalidnine, ko gre za primerljive odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V vsakem primeru iz objavljene sodne prakse, je moč ugotoviti, kdaj je sodišče upoštevalo invalidnino, kdaj pa tožniki niso prejemali teh dohodkov oziroma tožene stranke niso podale ustreznega ugovora.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem (obsodilnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem, zavrnilnem delu spremeni tako, da II. izreka v zvezi z IV. (spremenjeni zavrnilni del) in izrek o stroških (V. točka) pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 159.301,00 EUR odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Kar zahteva tožeča stranka iz naslova nepremoženjske škode več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka 7.141,70 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 836,00 EUR v 15 dneh in v primeru zamude z zakoniti zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 135.635,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2007 dalje do plačila. Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo mesečne rente 240,00 EUR in sicer od vložitve tožbe dalje, zapadle mesečne rente v roku 15 dni od izdaje sodbe, v bodoče dospevajoče pa do vsakega prvega v mesecu za pretekli mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude po preteku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo pravdne stroške tožeče stranke 5.637,15 EUR s pripadki.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka in da ni v skladu z določbami 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ponavlja ugotovitve izvedenca o telesnih bolečinah tožnika. Našteva štiri primere, ko je Vrhovno sodišče prisodilo višjo odškodnino in meni, da je primerna odškodnina 77.000,00 EUR. Enako pri prisojeni odškodnini iz naslova strahu in meni, da je v štirih primerih Vrhovno sodišče prisodilo višjo odškodnino in da je treba ugoditi zahtevku v višini 7.500,00 EUR. Tožnik je 100 % invalid in glede na starost sprejema odločitev sodišča, da je primerna odškodnina 120.000,00 EUR. Protivi pa se odštetju invalidnine in s tem je materialno pravo sodišče napačno uporabilo. Nepravilno je sodišče naredilo aktuarski izračun. Posebni obračun invalidnine ni več potreben, ta okoliščina je že na splošno inkorporirana v sodni praksi, ki jo pri odmeri denarne odškodnine uporablja sodišče kot akcesorni formalni pravni vir in bi bilo zato to obračunavanje napačno. Tudi pri drugih primerih, ki so razvidni iz baze podatkov NEGM, tega ni najti. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1811/2013. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je prenizka in primerna bi bila odškodnina 15.000,00 EUR. Citira sedem sodb Vrhovnega sodišča, ko je bila odškodnina višja. Glede zavrženja zahtevka za izgubljeni zaslužek, pritožba uveljavlja v sodbi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja nepravilno sklepa, da je potrebno zahtevek za OD in rento 1.050,00 EUR zavrniti. Tožnik je nasprotoval napačnim ugotovitvam izvedenke M. G., da tožnik ni imel izgube na OD. Tega izvedenka ni obrazložila. Izvedenka ni ugotavljala dohodka iz obdelave kmetijskih zemljišč. Izvedenka bi mora tudi ugotavljati izgubo, ki jo je utrpel tožnik s poslovanjem neregistriranega dela. Določen dohodek je pridobival tudi iz kmetijske dejavnosti, na kar bi sodišče sklepalo lahko že na podlagi dohodnine za leto 2004, ko je izkazan katastrski dohodek. Sodišče ni zaslišalo izvedenke, kljub temu, da je tožnik to predlagal v vlogi z dne 23. 8. 2013. Predlagal je tudi dopolnitev mnenja. Sodišče ni obrazložilo, zakaj izvedenke ni zaslišalo in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Vse tožnikove navedbe so potrdile priča M. F., ki je potrdila, da je opravljal kmetijsko dejavnost, prodajal povrtnine in drva ter delal v Italiji. Enako tudi priča M. Ž. in priča D. F., priča M. A. F. ter A. F. Dejansko stanje je v tem delu ostalo napačno ugotovljeno. Sodišče bi moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke, da bi ocenil kmetijsko dejavnost tožnika. Nepravilno sklepa sodišče, da je trditvena podlaga tožnika v tem delu pomanjkljiva in da so njegove trditve premalo konkretizirane. Tožnik je imel na letni ravni prihodke 470,00 EUR iz prodanega medu. Sodišče pa tega ni upoštevalo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče bi moralo izpadli dohodek od prodaje medu upoštevati pri premoženjski škodi. Tožnik je potreboval tujo pomoč po odpustu v domačo oskrbo in jo še vedno potrebuje vsaj tri ure dnevno. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja zaključilo, da je za obdobje od 8. 2. 2006 do 13. 7. 2007 bilo potrebno toliko ur. Vendar tudi po končanem zdravljenju ta potreba ni manjša. Sodišče napačno izračuna, da sta to dve uri. Izvedenec pa je pritrdil tožniku, da potrebuje tri ure dnevno. V tem je 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ne obrazloži obračuna. Enako velja za oceno sodišča, da tožnik potrebuje pomoč 62 dni le dve uri na dan. Sodišče nepravilno zavrne zahtevek za dražjo hrano in vitaminske dodatke v znesku 500,00 EUR. Sodišče bi moralo o tem odločiti na podlagi 216. člena ZPP po prostem preudarku. To je le neznaten del škode. Sodišče tudi zmotno prizna tožniku tek zakonitih zamudnih obresti štirinajsti dan po zahtevku. Priznati bi bilo treba zakonite zamudne obresti od nastanka škode, kar tudi piše teoretik Stojan Cigoj v delu Komentar obligacijskih razmerij 2, Ljubljana 1984, str. 721. 3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi vseh treh pritožbenih razlogov. Sodišče je odločilo, da je podana odgovornost voznice avtomobila do 100%. Zanemarilo pa je izpoved tožnika ter prič. Mnenje izvedenca je, da ni sledi vožnje enega in drugega voznika vse do medsebojnega trčenja. Tako ni sledi zaviranja motornega kolesa in tudi ne avtomobila. Edini objektivni podatek je odpadla zemlja iz zadnjega desnega blatnika avtomobila. Zato bi sodišče moralo upoštevati bolj izpovedbe prič in tožnika. Priče R. S., G. H. in H. W. so skladno izpovedale, da je bil avtomobil v trenutku trčenja s sprednjim delom že na priključku ceste proti avtocesti, le še zadnji del avtomobila je bil na tožnikovem voznem pasu. Enako priča K. Z. Tožnik je na naroku 1. 7. 2009 na skici prometne nesreče kot mesto trčenja pokazal mesto št. 2, ki pa je glede na oddaljenost od desnega roba v isti ravni s točko 4. Izvedenec je v nasprotju s skladnimi izpovedbami prič in tožnika zaključil, da je bilo mesto trčenja tik ob sredinski črti, le 0,3 m od sredinske ločilne črte. Zaključek izvedencev je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ker je tožnik oplazil desni bok avtomobila v dolžini 1,3 m, bi pomenilo, da je bil avtomobil v času trka z zadnjim delom celo še na svojem voznem pasu, iz katerega je voznica zavijala levo. Mesto trčenja ni bilo 0,3 m od sredinske črte. Ta okoliščina je bistvena za ugotovitev okoliščin nastanka škodnega dogodka. Za presojo vožnje voznice je bistvena razdalja med njima v trenutku, ko se je odločila za zavijanje na levo. Izvedenec je pojasnil, da je razdalja med vozili v trenutku, ko je voznica speljala, znašala približno 37 m. Iz izpovedbe prič pa izhaja, da je voznica po speljevanju in prevozitvi sredinske črte prevozila daljšo pot od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec. Ker je speljala vozilo, ki je pred tem stalo ob sredinski črti, je po mnenju izvedenca do trenutka trčenja peljala 2,78 sekunde, kar pa ne drži. Njena pot je bila daljša in s tem tudi čas njene vožnje. Izvedenec je izhajal iz predpostavke, da je tožnik pripeljal iz ovinka proti križišču s hitrostjo 56 km/h. Vendar temu ni bilo tako. Ta hitrost je bila mogoče v trenutku trčenja, nikakor pa ne ob približevanju križišču. Ko je tožnik pripeljal v polje vidljivosti križišča ter voznice avtomobila, je opazil voznico in njen prižgan levi smerokaz, se umikal najprej desno, nato levo, kar je tudi izpovedal. Med vijuganjem je izgubil del svoje hitrosti, zlasti ko je instiktivno prenehal dodajati plin in pričel zavirati. Izvedenec je v drugem izvedeniškem mnenju, v dopolnitvi izračunal, da je bila hitrost dobrih 60 km/h, vendar še vedno ob zmotni predpostavki mesta trčenja. Na koncu je dopustil, da je hitrost 65 km/h. Izvedenec zmotno gradi ugotovitev o mestu trčenja po mestu odpadle zemlje, pri čemer ni jasno, iz katerega vozila je ta padla. Tožena stranka je predlagala novega izvedenca cestnoprometne stroke, saj je angažirani izvedenec glede mesta trčenja vztrajal pri svojem, kljub nasprotnim spisovnim dokazom. Novi izvedenec bi lahko potrdil izjavo voznice, da ob pričetku zavijanja v levo, ni bilo tožnika v njenem vidnem polju, kar je potrdila tudi priča Z. Sodišče se ni opredelilo do izjave priče Z. Ne drži sklepanje sodišča v točki 22 obrazložitve, da bi nemška voznica pred zavijanjem lahko videla prihajajočega motorista. Zato je podana soodgovornost tožnika. Hitrost je bila omejena na 50 km/h. Tožnik se je približeval križišču vsaj s hitrostjo 65 km/h, kar je višje, kot je 50 km/h. Tožnik je domačin in dobro pozna problematiko križišča. Videl je avtomobil v križišču, ki je dajal znak zavijanja v levo in stoječo kolono vozil. Moral bi prilagoditi hitrost svoje vožnje še dodatno. Sodišče je napačno sklepalo, da bi tožnik trčenje lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo 44 km/h. Glede na cestnoprometne razmere, bi najmanj toliko znašala primerna hitrost, zato je prekoračitev hitrosti bistveno pripomogla k nastanku škodnega primera. Ocenjuje vsaj 25% soodgovornost tožnika.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev. Povečana hitrost bi bila pomembna le, če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila nastanek škodnega primera.

5. Na vročeno pritožbo tožeče stranke, tožena ni odgovorila.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče pa le delno.

O pritožbi tožene stranke:

7. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovljeno odgovornost za nastalo prometno nesrečo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je voznica osebnega avtomobila R. S. zavijala v levo v križišču, tožnik pa je pripeljal z motorjem naravnost. Glavni očitek tožene stranke je v pravdi bil, da je tožnik pripeljal s preveliko hitrostjo in da je to soprispevalo k nastanku škode. Tožena stranka je tudi trdila, da tožnik ni bil v vidnem polju tožnice. Tožeča stranka pa je trdila, da je tožnik vozil s hitrostjo okoli 55 km/h in da je voznica začela manever zavijanja v levo, ko je bil tožnik že v njenem vidnem polju. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka na 154. člen OZ, saj gre za krivdno odgovornost voznikov premikajočih se motornih vozil. Pravilno je tudi ugotovilo, da morajo biti podani vsi elementi, ki so potrebni, da nastane odškodninska obveznost (primerjaj 12. točko obrazložitve sodbe). Pasivna legitimacija v tej zadevi ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni vezano na sklep Okrajnega sodišča v Postojni, opr. št. K 44/2006 z dne 12. 6. 2006 o zavrženju obtožnega predloga proti voznici osebnega avtomobila. Ker se tožeča stranka ni strinjala z ugovorom sokrivde, je sodišče samostojno ugotavljalo krivdo za nastalo prometno nesrečo. 8. Za odločitev o krivdi voznice je sodišče oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke mag. J. S. z dodatki in neposrednim zaslišanjem izvedenca. Pri tem se je izvedenec opredelil do vseh navedb tožene stranke. Sodišče je na podlagi teh odgovorov zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, ki je zahtevala postavitev novega izvedenca. Sodišče pravilno pri tem uporabi določbo 254. člena ZPP. Ker je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja in zlasti ugotovil dejstva, ki so pri tej zadevi relevantna, postavitev novega izvedenca ni bila potrebna. Sodba ima razloge o teh ugovorih tožene stranke in s temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja (primerjaj obrazložitev sodbe na strani 9 in 10). Za toženo stranko je predvsem sporno mesto trčenja, saj je glede na to ugotovitev in glede na točke, kjer je po trčenju obstalo vozilo voznice R. S. in motor tožnika, izvedenec izračunal, kdaj je lahko voznica zagledala motorista. Na podlagi tega je ugotovil, da je pred speljevanjem voznice znašala preglednost v smeri Razdrtega približno 60 m. Izvedenec je tudi izračunal hitrost motorista. V trenutku trčenja je bila 55,84 km/h, sledi zaviranj obeh vozil policisti niso našli. Tudi tožnik je izpovedal, da se je skušal izogniti z vozilom Ford Sierra in je najprej zavil levo in nato hitro desno. Izvedenec je na podlagi odpadle zemlje na cestišču in položaja obeh vozil po prometni nesreči lahko izračunal te podatke. Izračunal je tudi, da bi tožnik moral voziti s hitrostjo največ 44,4 km/h, bi lahko preprečil trčenje. Izvedenec je tudi izračunal, da hipoteze tožene stranke, da naj bi znašala hitrost motorista med vožnjo 70 do 80 km/h, ne vzdrži preizkusa izračuna pojemka pri drsenju motornega vozila po asfaltnih tleh. Izvedenec je odgovarjal na zahteve tožene stranke in ni izključil možnosti, da je tožnik zaviral in da je bila pred tem njegova hitrost največ 65 km/h. Vendar so to le odgovori na dodatno zastavljena vprašanja stranke in ne pomeni, da je odstopil od prvotnega mnenja, ki je temeljilo na materialnih dokazih in izračunih. Za sodišče pa je bilo odločilno, da je voznica osebnega avtomobila Ford Sierra v dani prometni situaciji pred zavijanjem levo lahko videla motorno kolo in tudi, da motorist ob vožnji z dovoljeno hitrostjo, to je 50 km/h, ne bi imel možnosti preprečiti prometne nesreče z zaviranjem. Sodišče je tudi pravilno ocenilo dokaze in bolj sledilo objektivnim oziroma tehničnim podatkom in pravilom stroke in ni v celoti sledilo izpovedbam udeležencev prometne nesreče. Zlasti to velja za hitrost tožnikove vožnje ali lege avtomobila Ford Sierra v trenutku trčenja. Sodišče pravilno sklepa, da je zaznava okoliščin primera nesreče s strani udeležencev ali drugih udeležencev podvržena subjektivnim faktorjem, kar pomeni, da ni nujno, da njihova ocena hitrosti ali oddaljenosti drži. Zato jim sodišče ni sledilo v tem delu, da bi bila hitrost motorista tako velika, da bi to vplivalo na preglednost in tudi ni sledilo zatrjevanemu mestu trčenja, katerega je pokazal tožnik (točka 2 na policijski skici). Izvedenec je tudi pojasnil, kako odpade zemlja z avtomobila ob trčenju z blatnika na tla in je torej dejansko mesto trčenja nekaj pred lego odpadle zemlje. Če bi sledili toženi stranki, da je zemlja padla z višine 0,25 m, bi pomenilo, da se je mesto trčenja nahajalo 1,25 m pred najdeno lego odpadle zemlje in to naj ne bi vplivalo na končni rezultat analize nesreče. Tako pa je izvedenec izračunal mesto trčenja in hitrosti glede na objektivno podane podatke in tudi glede na opravljen ogled na kraju samem. Iz policijske skice se namreč lahko ugotovi, kje je bil končni položaj avtomobila in kje motorja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikova vožnja s hitrostjo 56 km/h ob dovoljeni hitrosti 50 km/h, ni v vzročni zvezi z očitano kršitvijo voznici avtomobila in zato ni vplivala na odgovornost za nesrečo. Sodišče pravilno presodi, da tudi, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo, ne bi mogel preprečiti z zaviranjem nesreče in bi lahko nesrečo preprečil z zaviranjem le, če bi vozil s hitrostjo 44 km/h. Zato nekolika prekoračitev hitrosti, ni bila v vzročni zvezi z nastankom škode. Prekoračitev hitrosti za 12% ni pomenila za voznico, da zaradi tega ni zaznala motorista. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je voznica spregledala motorista in se vključila v promet, ko ni imela prednosti. Ni pa mogoče očitati motoristu napačne reakcije, ko je skušal obvoziti vozilo najprej po levi in nato po desni. Napačna reakcija ni element protipravnosti. Tožena stranka pa drugih ugovor ni imela.

9. Tožena stranka prvič v pritožbi trdi, da bi glede na cestnoprometne razmere tožnik moral zmanjšati hitrost vsaj na 44 km/h ali manj, ker bi trčenje lahko preprečil in bi bile njegove poškodbe lažje. Pritožba meni, da je bil tožnik domačin in je poznal križišče ter bi glede na stoječo kolono vozil, ki so čakali na zavijanje, moral hitrost vožnje prilagoditi dodatno. Gre za novi ugovorni razlog oziroma novo kršitev ZVCP, da tožnik ni prilagodil vožnje razmeram na cesti. Tožena stranka pa ne pojasni, zakaj teh trditev ni postavila pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje zato ni ugotavljalo teh pravno odločilnih dejstev in ni v tej smeri spraševalo izvedenca. Tožeča stranka pa se ni o tem mogla izjaviti.

10. Pritožba nima prav ko trdi, da sodišče ni ocenilo pričevanje prič R. S., G. H. in H. W. Sodišče je te dokaze ocenilo in tudi vprašalo izvedenca o tej dejstvih. Ocenilo je tudi zaslišanje priče K. Z. in pojasnilo, zakaj bolj sledi materialnim dokazom kot subjektivnim zaznavam prič (primerjaj ocene dokazov v točkah 24 do 28). Pritožba vztraja, da naj bi izvedenec v drugem dopolnilnem izvedeniškem mnenju tožnikovo hitrost povečal na dobrih 60 km/h. Vendar spregleda, da je izvedenec odgovarjal na pripombe in hipotetična vprašanja tožene stranke. Razčistilo je tudi, kako je vozil tožnik pred trčenjem in ni sledilo trditvam tožene stranke o višji hitrosti. Nenazadnje je izvedenec ugotovil, da po ugotovitvah policistov ni bilo sledi zaviranja. Pritožba pa izvaja nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem predvsem izhajajoč iz zaslišanja prič. Zakaj sodišče bolj sledi materialnim dokazom in na podlagi tega podanim izračunom izvedenca, pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo.

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odgovornost voznice, da je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

12. Pritožba tožeče stranke graja odločitev sodišča prve stopnje o višini pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin, strahu in skaženosti. Pritožba ne graja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je pri tem tožeča stranka uspela v celoti. Graja pa odštevanje invalidnine pri tej vrsti škode in odškodnino za materialno škodo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev o presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo (določba 179. člena OZ). Ker gre za škodo tožnika, ki jo bo moral prestajati tudi v bodoče, se je pravilno oprlo tudi na določbo 182. člena OZ. Pravni standard pravične denarne odškodnine mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti, pri tem pa so mu v pomoč napotki iz drugega odstavka 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsak posameznik neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjske škode ter preprečujejo, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo ter pomenom. Tako pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, kakšne poškodbe je utrpel tožnik in kako dolgo je trajalo zdravljenje ter kakšne posledice je to pri tožniku zapustilo (mnenje izvedenca medicinske stroke). Na intervalu med lažjimi, srednjimi in katastrofalnimi škodami je tožnikova škoda gotovo katastrofalna. Med temi vrstami škod pa tožnikove škode ni mogoče uvrstiti med najhujše (kamor bi spadala tetraplegija). Pri presoji višine prisojene odškodnine pa sodišče upošteva kot pomagalo za ugotavljanje podobnih primerov bazo podatkov Vrhovnega sodišča o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Pri tem primerja odškodnine v podobnih primerih za posamezne pravne naslove nepremoženjskih škod; vendar na koncu tudi opravi preizkus v celoti prisojenih odškodnin oziroma končnega zneska za nepremoženjsko škodo ob primerjanju števila povprečnih plač v času sojenja na prvi stopnji.(1) Zato je kot primerjavo pritožbeno sodišče pregledalo odškodnine, ki so objavljene v šesti skupini poškodb, to je poškodbe hrbtenice in reber (primerjaj: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001). Pri primerjavi teh primerov je treba še upoštevati, da je bil tožnik ob nezgodi star 44 let. 14. Tožeča stranka meni, da je ob ugotovljenih fizičnih bolečinah, intenzivnosti in trajanju treba prisoditi pravično denarno odškodnino 77.000,00 EUR in ne 55.000,00 EUR kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče še poudarja, da je pri posameznih presojah odškodnine, katere je prisodilo sodišče, upoštevalo najprej izračun 100% priznane škode in na koncu od vse ugotovljene nepremoženjske škode odštelo akontacijo, katero je priznalo toženi stranki. Tožeča stranka ne graja ugotovljene škode iz naslova prestanih fizičnih bolečin. Iz podobnih primerov, ki so objavljeni na spletni strani Vrhovnega sodišča, pa omenja štiri primere, ko je bila odškodnina višja. Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo ugotovljene škode in pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za ugotovljeno škodo za prestane fizične bolečine, kakor tudi nevšečnosti med zdravljenjem, pravična denarna odškodnina 55.000,00 EUR (primerjaj obrazložitve sodbe v točka 32 do 36). Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo poškodbe, način zdravljenja in tudi operacijo in fizične bolečine v zvezi z odstranitvijo OSM.(2) Primeri, ki jih citira pritožba, pa so nekoliko drugačni in ni najti identičnega. Sicer pa je pritožbeno sodišče opravilo primerjavo odškodnine (zneska za vse pravna naslove) in ugotovilo, da je v celoti priznana odškodnina primerljiva objavljenim primerom iz sodne prakse.

15. Za prestani strah je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, kako ga sodna praksa upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine (točka 37 obrazložitve). Tožnik je bil gotovo pred trkom v hudem strahu, kar je tudi izpovedal in mu sodišče sledi. Nato pa je bil utemeljeno v strahu za izid zdravljenja, saj ni čutil spodnjega dela telesa. Tudi izvedenec je potrdil, da je ves čas hospitaliziranja, približno dva meseca, tožnik trpel intenziven strah, nato so ta obdobja postajala redkejša in manj intenzivna, ves čas rehabilitacije, to je šest mesecev po poškodbi pa je strah trajal. Upoštevan je tudi strah pred operacijo zaradi odstranitve OSM zaradi možnih zapletov zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Ob primarnem strahu, ko je tožnik izgubil zavest po trčenju, je tudi izvedenec ocenil, da ni utrpel primarnega strahu ob samem trčenju. Sodišče je iz tega naslova prisodilo tožniku 6.000,00 EUR. Po primerljivih podatkih pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna. Tožnik pa v pritožbi najde primere, ko je šlo za nekoliko višje zneske. Pri tem pa spregleda, da je tožnik zahteval za prestani strah 7.500,00 EUR in da gre očitno za drugačne primere, kot jih izpostavi v najdenih primerih, ki pa ne morejo omajati opravljene individualizacije iz sodbe v tožnikovem primeru.

16. Tožnik se strinja z zneskom, ki mu ga je sodišče prve stopnje prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je zahteval 120.000,00 EUR. Pač pa ima delno prav v delu, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo materialno pravo, ko je ugotovljeno invalidnino, ki je nazadnje znašala 68,00 EUR, kapitaliziralo na pričakovano življenjsko obdobje moškega (75 let) in to odštelo za 22 let v znesku 17.952,00 EUR od priznane odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pri tem je tudi izračunal zapadlo invalidnino od datuma priznanja do glavne obravnave in izračunalo na 5.549,00 EUR. Pri tem je res pravilno obrazložilo, da gre za prejemek iz naslova invalidnine zaradi telesne okvare, ki ga je treba obračunati po 179. členu OZ po principu compensatio lucri cum damno. Metoda in odločitev nižjega sodišča, ki je ugotavljalo pravično denarno odškodnino, nato pa vso invalidnino kapitaliziralo, sta zmotni. Upoštevaje tožnikovo odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in invalidnino, katero je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je treba odšteti iz naslova že prejetih zneskov in bodočih zneskov, največ 6.000,00 EUR.(3) Zmotno meni pritožba, da se v primerljivi sodni praksi v podatkovni bazi NEGM skrivajo že vštete invalidnine, ko gre za primerljive odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V vsakem primeru iz objavljene sodne prakse, je moč ugotoviti, kdaj je sodišče upoštevalo invalidnino, kdaj pa tožniki niso prejemali teh dohodkov oziroma tožene stranke niso podale ustreznega ugovora.(4) Če je tožnik menil, da je pri svojem zahtevku že odštel invalidnino, bi to moral navajati v trditveni podlagi. Tako se izkaže, da je glede na tožbeni zahtevek, tožnikove okoliščine in priznano invalidnino pravična denarna odškodnina iz zmanjšanja življenjskih aktivnosti 114.000,00 EUR.

17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo odškodnino iz naslova skaženosti, to je 15.000,00 EUR. Pri tem je opisalo tožnikovo škodo, ki je poleg njegovega zaslišanja tudi objektivizirana po izvedencu (točka 47 obrazložitve). Tožnik le vztraja, da je odškodnina prenizka in najde primere, ki pa niso čisto primerljivi. V tožnikovem primeru pa je sodišče pravilno prisodilo odškodnino zaradi skaženosti. Pri tem je pravilno, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo funkcionalnih težav, katere tožnik ima. To je upoštevano pri odškodnini za zmanjšano življenjsko aktivnost. 18. Tako je sodišče prve stopnje priznalo tožniku iz naslova nepremoženjske škode 190.000,00 EUR oziroma 204 neto plač v času sojenja na prvi stopnji. Nato je bilo treba odšteti valorizirane akontacije v znesku 30.699,00 EUR; za plačilo ostane 159.301,00 EUR.

19. Pri presoji priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je pritožbeno sodišče ugotovilo pri presoji sodbe po uradni dolžnosti oziroma pravilne uporabe materialnega prava, da je sodišče prve stopnje nepravilno valoriziralo odškodnino iz naslova že plačane premoženjske škode. Pritožba tega sicer ne uveljavlja. Vendar pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik zahteva odškodnino za prestano materialno škodo in sicer v denarju. Po 371. členu OZ gre tedaj za denarno obveznost, saj je tožnik tudi škodo utrpel v zmanjšanju premoženja. Po 371. členu velja načelo monetarnega nominalizma. Izjema, ko je dopustna valorizacija, je določena v 372. členu OZ, kakor tudi pri presoji odškodnine za pravično nematerialno škodo po kriterijih v času sojenja na prvi stopnji. Ko gre za akontacije, ki jih plačajo zavarovalnice, pa je po določbah ZOZP (Zakon o obveznem zavarovanju v prometu) dovoljena valorizacija zavarovalne vsote oziroma obveznost zavarovalnice (19. člen ZOZP). Višino pravične denarne odškodnine pa sodišče določi po sodni praksi v času sojenja na prvi stopnji, kar tudi opravičuje valorizacijo. Nikakor pa ni valorizacije za premoženjsko škodo in v zvezi s tem izplačano akontacijo odškodnine iz naslova premoženjske škode. Nadaljnja napaka pri poračunavanju že izplačanih odškodnin pa je v točki 72 obrazložitve. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da „delno valorizirani zneski presegajo znesek priznane odškodnine za premoženjsko škodo, je štelo, da je tožena stranka za 5.768,40 EUR v „preplačilu“ in je sodišče to odštelo od priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo (5.768,40 EUR). Zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava v tem delu, izračun pokaže, da gre tožeči stranki iz naslova skupaj priznane nepremoženjske škode 159.301,00 EUR (brez odbitka 5.768,40 EUR). Tožena stranka je namreč pravilno napisala, za katero škodo in pravni naslov je izplačevala akontacije. Odškodnina se izplača za vsak pravni naslov oz. škodo iz tega naslova.

20. Pritožnik v pritožbi izpodbija sodbo v delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka in bodočega izgubljenega zaslužka v obliki denarne rente mesečno po 1.050,00 EUR. Meni, da izvedenka M. G. v izvedeniškem mnenju ni obrazložila, kako je prišla do ugotovitve, da izgube ni. Meni, da ima sodba v tem delu kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je preizkušalo sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je sodba v tem delu obrazložena in ima razloge. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenke o višini izgube zaslužka ugotovilo, da je tožnik v obdobju od prometne nesreče (17. 8. 2005) do vložitve tožbe, ni imel škode iz tega naslova. Izvedenka je pojasnila, kakšno je bilo stanje A., s. p. za leto 2004 in 2005 in pri tem tudi upoštevala prejemke iz naslova nadomestil plače in kasneje iz naslova pokojnine in ugotovila, da tožnik ni utrpel izgube na dohodku in da tudi v bodoče izgube iz tega naslova ne bo trpel (razlogi sodbe v točki 53 in 54). Pritožnik meni, da je izvedeniško mnenje pomanjkljivo zato, ker izvedenka za potrebe mnenja ni ugotavljala višine dohodkov, ki jih je tožnik ustvaril s poslovanjem „neregistriranega dela“. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je izvedenka odgovorila, da v spisu ni podatkov o višini dohodkov iz teh naslovov, kakor tudi, da manjkajo podatki, koliko naj bi bilo stroškov iz tega naslova v tožnikovem s. p. Ker tožeča stranka ni razkrila narave stroškov iz izkazanega poslovnega izvida in ker iz s. p. ni bilo izkazanega presežka, ki bi opravičeval izplačilo v obliki plače, ni mogla ugotoviti, na kaj se obračunani stroški nanašajo. Enako je obrazložilo nezmožno ugotavljanje dohodka s poslovanjem v obliki neregistriranega dela. Sodišče je tožečo stranko pozivalo v skladu z materialnim procesnim vodstvom, naj dopolni tožbeno podlago v tem delu. V zvezi z „neregistriranim delom“ je tožeča stranka premalo konkretizirala trditve, da bi jih lahko sodišče upoštevalo (primerjaj obrazložitve v točki 60 do 62). Pravilno ugotavlja sodišče, da je nastanek škode in višina škode tisti element odškodninske obveznosti, katero dokazuje tožeča stranka. Tudi v pritožbi tožnik ne pojasni, za katero substancirano podlago gre oz. katero podlago je tožnik zatrjeval, pa je izvedenka kljub izkazanim trditvam ni upoštevala.

21. Nadalje pritožba trdi, da je tožnik dokazal svojo škodo iz kmetijske dejavnosti, ker je predložil dokaz, da je imel katastrski dohodek. Sodišče je na to odgovorilo v točki 60 in 61 obrazložitve. Pritožbeno sodišče pa se strinja s to presojo sodišča prve stopnje, saj obstoj katastrskega dohodka na dohodninski odločbi za leto 2004 ne more nadomestiti ustrezne trditve podlage in dokaznih predlogov. Nadalje pritožba trdi, da sodišče ni upoštevalo tožnikove pripravljalne vloge in pripomb z dne 23. 8. 2013. Pri tem spregleda, da je sodišče poslalo izvedenki te pripombe v odgovor in da je izvedenka nato odgovorila z dopolnitvijo z dne 25. 9. 2013 (list. št. 216). Pojasnila je, da tožnik ni podal podatka o tem, koliko je prejemal dohodka iz obdelave zemljišča, ko je le-to obdeloval sam in potem, ko ga je oddal v najem. Zapisalo je tudi, da je za izračun potrebno več, kot so le bilance s. p. Te bilance ne upoštevajo stroškov, ki so nastale v zvezi z ustvarjanjem prihodka in bi tudi nastale ob normalnem teku stvari. Gre torej za pomanjkljivo trditveno podlago. Sodišče je obrazložilo zakaj ni izvajalo naprej dokazov, torej tudi ne zaslišanja izvedenke in ni postavilo novega izvedenca. To je sodišče pojasnilo v točki 9 obrazložitve sodbe. Ne gre torej za kršitev načela kontradiktornosti. Šele ko ima sodišče dovolj trditvene podlage, lahko ugotovi pravno relevantna dejstva in v zvezi s tistimi dejstvi, za katere potrebuje znanje izvedenca, postavi izvedenca oziroma mu naloži izdelavo izvedeniškega mnenja. Tudi po dodatnem izvedeniškem mnenju tožeča stranka ni dopolnila trditvene podlage. Vztrajala je, kar tudi ponovi v pritožbi, da je dovolj za sklepanje o obstoju škode iz kmetijske dejavnosti, da je predložil dohodninsko odločbo za leto 2004, iz katere izhaja katastrski dohodek. Izvedenka pa je pojasnila v dopolnitvi kaj vse bi bilo potrebno, da bi lahko izračunala takšno škodo. V pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2013 pa tožeča stranka ni podala dopolnitve trditvene podlage, na katero je jasno opozorila že izvedenka. Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb prič (M. F., M. Ž., D. F., M. A. F. ter A. F.). Pojasnilo je, zakaj komu ni sledilo oz. je sledilo. Sodišče je ravno na podlagi izpovedbe priče A. F. ugotovilo, da je za med za lastno uporabo tožnik dokazal 100 kg in ob upoštevanju stroškov priznalo škodo v višini 470,00 EUR. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je priznalo le izgubljen zaslužek za med za lastne potrebe, ostalo pa je sodišče zavrnilo, je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kaj sodišče šteje za dokazano, je obrazložilo. Za ostalo zahtevano škodo iz kmetijske dejavnosti pa sodišče ni moglo iz nezadostne trditvene podlage razbrati, kaj je tožnik prideloval, na kakšni površini, kakšne stroške je pri tem imel in kakšen dohodek naj bi pri tem nastajal. Kaj je potrebno za ustrezen odškodninski zahtevek, je tožeča stranka izvedela že iz prvega izvedeniškega mnenja izvedenke in nato še z dopolnitvijo tega mnenja. Zato ne gre za nasprotja v sodbi in za očitano kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Pritožba nadalje graja sodbo v delu, ko je bil zavrnjen delno zahtevek iz naslova tuje pomoči. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje za potrebe tuje pomoči za sedanji čas, ko je sodišče priznalo tožniku stroške za dve uri na dan. Pritožba trdi, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnik rabi še sedaj tri ure pomoči dnevno. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu in izračunalo v skladu z izvedeniškim mnenju, da je v času od 489 dni potreboval tujo nego in pomoč kot jo je zahteval. Sodišče prve stopnje je iz izpovedbe tožnika ugotovilo, da mu bližnji pomagajo. Vendar je tudi iz dopolnitve izvedeniškega mnenja in iz zapisa Invalidske komisije pri ZPIZ moralo upoštevati, da je bilo tam ugotovljeno, da tožnik ne potrebuje stalne pomoči in postrežbe drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil, temveč v obliki občasnega pospravljanja, pomoči pri tedenskem kopanju, pomoči pri občasni oskrbi, transportu in prevozih. Za čas po končanem zdravljenju je zato sodišče upoštevaje tako dodatno izvedeniško mnenje, kot tožnikovo izpovedbo o pomoči tretjih oseb. Ocenilo je za dve uri dnevno, v obliki kot jo opisuje sodišče v točki 67 obrazložitve. Ker tudi bližnji niso dolžni nuditi pomoč brezplačno, je sodišče kot urno postavko pravilno po prosti oceni izračunalo, da je ta pomoč na uro 4,00 EUR in priznalo ta znesek za nazaj v skupnem znesku 6.364,00 EUR. Tudi za naprej je štelo, da je tožnik pokazal potrebo po tej občasni pomoči in mu iz tega naslova priznalo mesečno rento. Pritožba trdi, da je sodba obremenjena s 14. točko drugega odstavka 339. člena, ker naj bi izvedenec ugotovil, da je treba tožniku pomagati tri ure na dan. Pri tem spregleda, da je izvedenec na list. št. 258 ocenil pomoč drugim za čas po nezgodi in za potrebno tožnika v času, ko je izdelal mnenje. Tako je v 9. točki na list. št. 258 ugotovil, da takšna pomoč ni potrebna dnevno in bi jo zato težko opredelil s številom ur na dan, temveč občasno in ob zapletih, kakor tudi pri vožnjah, občasno pri oblačenju, obuvanju in umivanju določenih delov telesa in za oskrbo s stvarmi, ki mu zaradi arhitektonskih ovir delajo težavo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedeniško mnenje in pri tem ni zaslediti očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP.

23. Pritožba graja še zavrnitev zahtevka za dražjo prehrano in vitaminske dodatke v znesku 500,00 EUR. Meni, da bi sodišče to moralo priznati po prosti oceni v skladu z določbo člena 216 ZPP. Sodišče prve stopnje pa je v točki 70 obrazložitve sodbe pojasnilo, da je temu tožena stranka ugovarjala tako po temelju kot po višini. Sodišče prve stopnje na podlagi trditvene podlage oziroma pavšalnega naštevanja katera hrana je bila potrebna in trditve, da je bila dražja, ni moglo na podlagi 216. člena ZPP prisoditi tega zneska. Treba je pritrditi, da bi moral tožnik bolj konkretizirati svoje navedbe (koliko dni je užival hrano v tekoči obliki in zakaj je bila ta hrana dražja od običajne). Ker je bilo to sporno, sodišče tega ni moglo priznati le na podlagi 216. člena ZPP.

24. Pritožba še graja tek zamudnih obresti. Meni, da bi bilo treba priznati zamudne obresti od škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na obrazložitev sodišča sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka je prišla v zamudo z opominom oziroma z zahtevkom za plačilo škode. Gre za ustaljeno sodno prakso, ki je nadomestila Načelno pravno mnenje Občne seje VSS, objava poročil 1/02, str. 11. Ker pa je 20.a člen ZOZP zavarovalnici dal še rok tri mesece po zahtevku, da odgovori na odškodninski zahtevek, pa je nadaljnje razglabljanje v tej smeri pritožniku v škodo.

25. Na koncu je treba še pojasniti pritožniku, da je v okviru presoje že plačane škode sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je revaloriziralo že plačano premoženjsko škodo. Zato je v točki 72 obrazložitve pravilna ugotovitev, da je tožena stranka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo plačala do sedaj 20.814,22 EUR in ne kot zmotno preračuna sodišče prve stopnje ob revalorizirani tuji pomoči znesek 23.696,43 EUR. Vendar je v tem delu vložila pritožbo le tožeča stranka, zato pritožbeno sodišče tega ni moglo tožniku odšteti, saj bi odločilo v škodo pritožniku. V delu ko pa je sodišče materialnopravno zmotno odštelo „preveč plačano valorizirano akontacijo za premoženjsko škodo“ od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, pa je bilo treba sodbo v tem delu spremeniti in tožniku priznati odškodnino za nepremoženjsko škodo (brez odštetega zneska 5.768,40 EUR). Ni spora o tem in tudi sodišče ugotovi, da je tožena stranka plačala znesek 20.814,22 EUR iz naslova premoženjske škode in ne nepremoženjske. Kar je bilo plačano kot akontacija iz naslova nepremoženjske škode, je bilo pravilno odšteto. Vse vrste škod iz nastale nepremoženjske škode, so samostojni pravni naslovi in zato ni mogoče odšteti akontacije med pravdo, ki je bila dana na račun premoženjske škode, od tiste škode, katera je bila zahtevana in priznana iz naslova nepremoženjskih vrst škod. V tem delu je po uradni dolžnosti bilo treba sodbo sodišča spremeniti v točki II in delno v točki IV tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravilno 159.301,00 EUR (190.000,00 EUR minus 30.699,00 EUR) iz naslova nepremoženjske škode in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2007 dalje do plačila (358. člena ZPP, 5. alineja).

26. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, je bilo treba tudi spremeniti izrek o stroških oziroma točko V izreka. Sodišče prve stopnje je presojalo stroške ob uporabi določbe 154. člena tako, da je upoštevalo uspeh po temelju, po višini in nato še rentni zahtevek posebej. Glede na okoliščine primera in dejstva, da so stroški nastali tako s temeljem kot višino zahtevka, pa pritožbeno sodišče meni, da je uspeh tožeče stranke 75%, tožene pa 25%. Tako se izkaže, da gre tožeči stranki priznati 75% od 13.190,42 EUR stroškov, kar znese 9.892,50 EUR. Stroški tožene stranke so 11.003,26 EUR. 25% od tega zneska je 2.750,80 EUR. Po opravljenem pobotanju mora tožena stranka plačati tožeči stranki 7.141,70 EUR stroškov na pravi stopnji. Zato se V. točka izreka spremeni tako, da je pravilni znesek pravdnih stroškov na prvi stopnji 7.141,70 EUR v korist tožeče stranke. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ta del stroškov odpade. Tožeča stranka pa je uspela s pritožbo le delno. Zato je pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbe od zneska 23.660,00 EUR (delež uspeha v pritožbi). Za pritožbo od tega zneska, s katerim je tožeča stranka uspela, je tako priznati tožeči stranki 817,00 EUR in 10% od sodne takse 1.905,00 EUR (če bi uspel tožnik 100 %), 19,00 EUR. Tako znesejo stroški tožeče stranke v pritožbenem postopku 836,00 EUR. Tožeča stranka je vložila tudi odgovor na pritožbo, vendar s temi navedbami ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

Op. št. (1): Ur. l. RS, 85/2014 je povprečna neto plača 928,20 EUR.

Op. št. (2): Osteosintetni material. Op. št. (3): 5% od pravične denarne odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Op. št. (4): Primerjaj Pravno mnenje objavljeno v poročilu Vrhovnega sodišča SRS 2/86, str. 15.