Jedro

V obravnavani zadevi do kršitve pravic tožnikov še ni prišlo, saj se njihov zahtevek nanaša na dostop do prostora volišča in na zmožnost oddaje glasu glede na postavitev volilne kabine, mize in volilne skrinjice v samem prostoru na volišču; do tega glasovanja oziroma referenduma v času vložitve tožbe in odločanja sodišča pa še ni prišlo. Po ustavno-sodni praksi stranka lahko uveljavlja sodno varstvo pravic tudi v primeru zatrjevane nevarnosti, da bi do kršitve pravic(e) utegnilo priti.

Ugotovitev nezakonitosti sklepa v konkretnem primeru ni možna, saj ta sklep posega samo v tožničine pravice, ni pa nezakonit z vidika pravic ostalih volilnih upravičencev, pri čemer zagotovila toženke v zadnjem odstavku odgovora na tožbo govorijo za to, da bo tožnici vendarle omogočeno izvrševanje ustavne pravice. Tožena stranka namreč v tem delu odgovora dodaja, da bosta volilna odbora morala obema tožnikoma omogočiti, da nemoteno (ob zagotovljeni tajnosti) izvršita svojo volilno pravico in sama oddata glas v volilno skrinjico.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V tožbi na ureditev dostopa za invalide zaradi nedostopnosti po 9. členu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI, Uradni list RS, št. 9472010 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) in po Ustavi tožnika pravita, da je bil za dan razpisa referenduma, s katerim so začeli teči roki za opravila, ki so potrebna za izvedbo referenduma, določen 9. november 2015. Tožena stranka Republika Slovenija izvaja referendum, različne naloge pa opravljajo njeni organi. Državna volilna komisija (DVK) po 39. členu Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) skrbi za zakonitost izvedbe referenduma in določa enotne standarde za material, volilna komisija volilne enote po 40. členu ZRLI opravlja in vodi neposredno tehnično delo v zvezi z izvedbo referenduma, okrajna volilna komisija (OVK) po 41. členu ZRLI določa volišča in opravlja in vodi neposredno tehnično delo v zvezi z izvedbo referenduma.

2. Prvi tožnik A.A. je državljan Republike Slovenije in volivec z volilno pravico. Ima pravico glasovati na referendumu 20. decembra 2015. Ta pravica vključuje pravico, da na dan glasovanja obišče volišče, v katerem je na podlagi stalnega prebivališča vpisan v volilni imenik (tožnikovo matično volišče), ima po ustavi pravico, da mu je to volišče dostopno, ima pravico, da samostojno in tajno izpolni in odda glasovnico. Svojo ustavno pravico želi tožnik na referendumu 20. 12. 2015 izkoristiti in želi glasovati. Prvi tožnik A.A. je zaradi mišične distrofije vezan na uporabo električnega invalidskega vozička. Tak voziček tehta skupaj z baterijo okoli 150 kg, s tožnikom skupaj pa okoli 200 kg. Do volišča in glasovanja lahko tožnik dostopa le, (1) če je dostop od pločnika pred stavbo do mize, kjer od volilnega odbora volivec prejme glasovnico, ter nato do kabine za glasovanje in nato do volilne skrinjice, tako širok, da lahko vso pot prevozi tudi invalidski voziček, (2) če naklon nikjer ni višji od razmerja 1: 12, (3) če je širina poti in klančine ves čas najmanj 1 meter, (4) če podlaga in klančina zdržita težo do 200 kg, (5) če sta glasovalna kabina in miza dostopni invalidskemu vozičku, (6) če je skrinjica na višini, da tudi volivec v sedečem položaju doseže odprtino na vrhu skrinjice in v njo spusti glasovnico. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, tožnik ne bo mogel dostopiti do volišča in glasovati in bo država kršila njegovo volilno pravico.

3. Prvemu tožniku volišča na dosedanjih volitvah niso bila dostopna. Od pločnika do stavbe (šole), v kateri je volišče, vodi pot, ki je vmes prekinjena s kovinskimi ovirami, skozi katere pešci lahko gredo, invalidski voziček pa ne. Vmes je tudi stopnica oziroma robnik, čez katerega električni voziček ne more. Čeprav je vhod v stavbo dostopen, so med pločnikom in stavbo torej druge ovire, ki naredijo volišče nedostopno. Volišče je tožniku ali kakšnemu drugemu invalidu namreč nedostopno, če je kjerkoli od pločnika do volilne skrinjice vmes ovira, ki je voziček ne more premagati. Na volišču so doslej bile še druge ovire, ki so naredile volitve nedostopne. Na primer skrinjica je bila tako visoko postavljena, da tožnik kot volivec iz sedečega položaja ni dosegel vrha skrinjice, da bi v njo lahko spustil glasovnico. Skupaj z drugimi invalidi je tožnik že večkrat v zadnjih šestih letih zahteval dostopno volišče. Tožnik je bil eden izmed invalidov volivcev, ki je uspel s pobudo za oceno ustavnosti v zadevi U-I-156/11, ko je ustavno sodišče odločilo, da ima invalid pravico do dostopnega svojega matičnega volišča, sicer gre za protiustavno diskriminacijo, in da morajo biti v Sloveniji dostopna vsa volišča. A kljub temu je njegovo volišče še vedno nedostopno. Doslej je volišče bilo organizirano v visokem pritličju, do katerega je možno priti samo preko sedmih stopnic, ob katerih ni klančine. Četudi bi vhod v stavbo bil dostopen, pa je volišče nedostopno, ker niso izpolnjeni ostali prej našteti pogoji za dostopnost volišča kot celote (dostopna kabina, dostopna skrinjica). Kot dokaz je navedel natis spletne strani Državne volilne komisije, da je matično volišče tožnika na naslovu Osnovna šola B., … in da zraven ni ikone "invalidski voziček", predložil je tudi fotografijo vhoda matičnega volišča tožnika.

4. Druga tožnica C.C. je državljanka Republike Slovenije in volivka z volilno pravico. Ima pravico glasovati na referendumu 20. decembra 2015. Že zaradi invalidnosti je vezana na uporabo invalidskega vozička. Tak voziček tehta skupaj z baterijo okoli 150 kg, s tožnico skupaj pa okoli 200 kg. Do volišča in glasovanja lahko tožnica dostopa le, (1) če je dostop od pločnika pred stavbo do mize, kjer od volilnega odbora volivec prejme glasovnico, ter nato do kabine za glasovanje in nato do volilne skrinjice, tako širok, da lahko vso pot prevozi tudi invalidski voziček, (2) če naklon nikjer ni višji od razmerja 1:12, (3) če je širina poti in klančine ves čas najmanj 1 meter, (4) če podlaga in klančina zdržita težo do 200 kg, (5) če sta glasovalna kabina in miza dostopni invalidskemu vozičku, (6) če je skrinjica na višini, da tudi volivka v sedečem položaju doseže odprtino na vrhu skrinjice in v njo spusti glasovnico. Navedene mere glede širine, naklona ipd. predstavljajo minimalne mere po standardih OZN, pripravljenih na podlagi MKPI in so predstavljene na spletni strani OZN. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, tožnica ne bo mogla dostopiti do volišča in glasovati in bo država kršila njeno volilno pravico. Drugi tožnici volišča na dosedanjih volitvah niso bila dostopna, saj je na vhodu osnovne šole, v kateri je volišče, deset stopnic, dostop za invalide pa ni urejen. Prav zaradi tega istega volišča je volivec D.D. že leta 2010 sprožil postopek pred upravnim sodiščem, ki se je kasneje končal z odločbo Ustavnega sodišča U-I-156/11, kjer je Ustavno sodišče odločilo, da morajo biti volišča dostopna. In še danes, pet let po tem in po dolgem sodnem postopku in 20 mesecev po odločitvi Ustavnega sodišča to volišče še vedno ni dostopno. Podatki o volišču na referendumu 20. 12. 2015 kažejo, da matično volišče tožnice tudi letos ne bo dostopno. Uradna spletna stran dvk-rs.si omogoča vpogled v volišča na podlagi vnesenega naslova. Za naslov tožnice "…" se prikaže naslednji podatek: "Vaše volišče: Volilna enota X., Volilni okraj Y., Osnovna šola F.F., …" in zraven ni ikone "invalidski voziček", ki je prisotna pri voliščih, ki so po mnenju volilnih organov dostopna. Na spletni strani http://www.dvk-rs.si/ index.php/si/kje-in-kako-volim/volilne-enote je tudi seznam volišč, ki jih volilni organi smatrajo za dostopne in volišča, v katerem je vpisana v volilni imenik tožnica, ni na tem seznamu. Kot rečeno, na vhodu v šolo je deset stopnic, ki jih električni invalidski voziček ne more premagati. Kot dokaz prilaga fotografijo vhoda matičnega volišča tožnice, ki prikazuje stopnice pred vhodom ter natis spletne strani volilne komisije, ki prikazuje, katero je volišče tožnice.

5. Akta, s katerima sta okrajni volilni komisiji določili volišča, nista bila nikjer objavljena. Zato tožnika sodišče pozivata, da ugotovi ničnost in odpravi oba sklepa, s katerima sta toženi okrajni volilni komisiji določili volišča. Prvi je Sklep Okrajne volilne komisije Z. volilnega okraja U. volilne enote, …, št. 709/2015-MFZ z dne 13. 11. 2015, imenovan "Sklep o določitvi volišč". Drugi je sklep OVK 6. okraja 4. enote, s katerim je ta določila volišča, a naziva in dneva sprejetja tega sklepa ne poznata prav zato, ker nikjer ni bil objavljen in se z njim nista mogla seznaniti in njegove vsebine tožnika niti ne poznata. Sklepa nista bila objavljena niti na spletu niti tam, kjer državni organi predpise sicer objavljajo.

6. Sklepi državnih organov imajo po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča lahko naravo splošnih aktov ali naravo individualnih aktov in če imajo naravo splošnih aktov, morajo biti objavljeni, preden lahko začnejo veljati (če imajo naravo individualnih aktov, morajo imeti sestavine odločbe, vključno s pravnim poukom). Sklep o določitvi volišč se nanaša na vse volivce v določenem volilnem okraju in je zato po vsebini splošni akt. Splošni akt, če ni objavljen, ne more začeti veljati, saj nasprotuje 154. členu Ustave RS ("Predpisi morajo biti objavljeni, preden začnejo veljati."). Ustavno sodišče je v več določbah zapisalo, da je ne glede na izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje formalnih pogojev, treba šteti za predpis akt, v katerem so vsebovane splošne in abstraktne pravne norme, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, ali če bi te norme navzven povzročale pravne učinke (tako v sklepu št. U-I-378/96 z dne 16. 1. 1997, Odl. US VI, 5, v odločbi št. U-I-87/96 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in Odi. US VII, 145, v sklepu št. U-I-110/9 z dne 26. 11. 1998, Odl. US VII, 210 in v sklepu št. U-I-95/01 z dne 21. 6. 2001, Odl. US X, 127" (U-I-291/02, glej tudi U-I-224/95). Volilna komisija bi lahko sklepe objavila vsaj na spletu, a jih ni. Akt o določitvi volišč ureja pravice in obveznosti in ustvarja pomembne pravne učinke, saj je z določitvijo volišč mogoče olajševati ali oteževati glasovanje, vplivati na volilno udeležbo in volilni rezultat in sodišča v Evropi o zakonitosti in ustavnosti teh aktov pogosto odločajo. Zato naslovnemu sodišču predlagamo, da izda sodbo, s katero ugotovi, da izpodbijana sklepa nista začela veljati in se ne smeta uporabljati, ker nista bil objavljena (tako npr. Ustavno sodišče v U-I-291/02). Po vsebini stranki izpodbijata Sklep Okrajne volilne komisije Z. volilnega okraja U. volilne enote, …, št. 709/2015-MFZ z dne 13. 11. 2015, imenovan "Sklep o določitvi volišč", ker krši ustavne pravice tožnice in je protiustaven, ker krši ustavno pravico do nediskriminatornega obravnavanja (pravica iz 14. člena Ustave v zvezi s 43. členom Ustave), saj določa kot volišče, za katerega je označeno, da ni invalidom dostopno, in pri katerem je veliko stopnic na vhodu. Dokaz, da je nedostopno, je fotografija in je neizpodbitno dokazano, da je volišče nedostopno, s tem pa je sklep protiustaven.

7. Enako kot država zagotovi dostop do njegovega matičnega volišča ostalim volivcem, je to dolžna zagotoviti tudi invalidu, v nasprotnem primeru gre za diskriminacijo in kršitev ustavnih pravic. Ustavno sodišče RS je to potrdilo z odločbo U-I-156/11 z dne 10. 4. 2014. Če volivcu, v tem primeru invalidu, volišče ni dostopno, je kršena njegova pravica iz prvega odstavka 14. člena v zvezi z drugim odstavkom 43. člena Ustave. Četudi v Sloveniji ne bi bilo zakona, po katerem bi tožnikovo matično volišče moralo biti dostopno, mora to volišče biti dostopno že po Ustavi, zato tak zakon niti ni potreben.

8. Vendar v Sloveniji imamo tudi tak zakon: 9. člen Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) določa "Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi." Za razumevanje pojma "objekt v javni rabi" pa napotuje na Zakon o graditvi objektov, ki določa v 2 členu: "objekt v javni rabi je objekt, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem in se glede na način rabe deli na javne površine in nestanovanjske stavbe, namenjene javni rabi;". Volišče torej spada med objekte v javni rabi. Da volišče spada med objekte v javni rabi, je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-25/10. 9. Do kršitev ustavnih pravic tožnika bo prišlo že na referendumu 20. 12. 2015, če njegovo matično volišče ne bo dostopno. Ustavno sodišče je to izrecno potrdilo v odločbi U-I-156/11, ko je navedlo, da mora biti dostopno volišče že "za prihodnje volitve“ ("Pritožnik je cilj, ki ga je zasledoval z ustavno pritožbo (fizična dostopnost praviloma vseh volišč tudi za invalide), dosegel z vložitvijo pobude, saj je s pobudo uspel in si na ta način izboljšal svoj pravni položaj za prihodnje volitve." U-I-156/11, točka 32), prihodnje volitve po dnevu izdaje odločbe Ustavnega sodišča pa so bile volitve v Državni zbor dne 13. 7. 2014. 10. Če volišče in glasovanje ne bo dostopno tožniku brez diskriminacije, bo prišlo tudi do kršitev prvega odstavka 9. člena in drugih členov Konvencije o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10) in 14. člena ter 1. člena 1. protokola Evropske konvencije človekovih pravic.

11. Volišči, kjer sta tožnika vpisana v volilni imenik na podlagi stalnega prebivališča, nista dostopni invalidskim vozičkom, prav tako niso dostopne volilne kabine, glasovnice in volilne skrinjice, s tem pa tožena stranka krši ustavne pravice tožnikov (pravica iz prvega odstavka 14. člena in 43. člena Ustave), ureditev pa nasprotuje tudi 9. členu ZIMI. Da stavbe niso dostopne, sta tožnika dokazala že zgoraj. Da oprema ni dostopna, bo mogoče preveriti šele na dan glasovanja, tožnika pa zatrjujeta, da oprema ni bila dostopna na prejšnjih volitvah. Toženi stranki predlagata, da prizna dejstvo, da volišče ni dostopno. V kolikor tožena stranka ne priznava dejstva, da je volišče in glasovanje nedostopno, in v kolikor po mnenju sodišča priložene fotografije ne zadostujejo, predlagata kot dokaz ogled volišča na podlagi 223. člena ZPP, ki določa: "Če se ogled opravi zunaj sodnega poslopja, lahko predsednik senata odredi, da se potek izvedbe dokaza z ogledom delno ali v celoti snema. Posnetek se priloži zapisniku o izvedbi ogleda."

12. Invalidu mora biti omogočeno, da pred sodiščem s tožbo in z začasno odredbo doseže, da toženi stranka omogoči dostopnost. To je potrdilo ESČP s sodbo Gherghina v. Romania (42219/07), ko je zavrglo tožbo kot nesprejemljivo, ker pred tem tožnik ni zahteval dostopa za invalide v civilnem postopku na sodišču in z začasno odredbo. Evropsko sodišče je kot primer ustreznega ravnanja navedlo primer tožnice invalidke, ki je s tožbo in začasno odredbo zahtevala in tudi dosegla z začasno odredbo pred sodiščem, da toženec prestavi vhodna vrata in odstrani stopnico pred vhodom v stanovanjskem bloku (sodba Okrajnega sodišča Galati z dne 10. oktobra 2013, citirano v sodbi ESCP Gherghina v. Romania, točke 50-52, 65, 102).

13. Tožnika vlagata tožbo šele v sredo 16. 12. 2015 zato, ker sta šele v torek, 15. 12. 2015 prejela v poštni nabiralnik obvestilo, s katerim sta izvedela lokacije svojih volišč. Ravno zaradi neobjave sklepa o določitvi volišč sta za lokacijo volišča izvedela šele pet dni pred glasovanjem in tudi zato jima je z neobjavo akta bila kršena pravica do učinkovite zaščite svojih pravic.

14. Tožnik A.A. je dne 16. novembra 2015 poslal Državni volilni komisiji in Okrajni volilni komisiji prošnjo, da mu potrdi, da je volilni organ odločil, da bo zagotovil, da bo tožnikovo matično volišče dostopno. Pri tem je navedel šest pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bo volišče dostopno. Dne 19. 11. 2015 je prejel z OVK odgovor, podpisan s strani E.E., direktorja službe OVK. V odgovoru piše: "vam sporočamo, da je volišče s sedežem v Osnovni šoli B.B., …, po podatkih okrajne volilne komisije invalidom dostopno." Ker tožnikovi prošnji z dne 16. novembra 2015 ni bilo ugodeno, je ponovno poslal vprašanje, ali bo volišče dostopno, kot je prosil, saj na prejšnjih volitvah ni bilo. Opozoril je tudi, da so pred sobo volišča najmanj tri ovire: ograja zunaj pred stavbo, visok robnik pločnika, 7 stopnic v notranjosti stavbe. Ponovno je prejel odgovor, da volišče bo dostopno. Če je to res, tožena stranka tožbi ne bo ugovarjala, saj se strinja, da naj bo volišče dostopno. A ker tožnik verjame, da volišče ne bo dostopno, saj še nikoli ni bilo, vseeno vlaga tožbo in prosi za dostopno volišče in notranjost volišča. Druga tožnica C.C. je preko svojega pooblaščenca okrajno volilno komisijo po telefonu prosila, da uredi volišče dostopno in prejela odgovor, da bo volilna komisija storila vse, da bi volišča bila dostopna. Ker uradne odločitve o tem, da bodo volišča dostopna, OVK ni sprejela, in ker se je že večkrat zgodilo, da volišča kljub poprejšnjim zagotovilom nato niso bila dostopna (glej na primer leta 2011, ko je ena od OVK v Mariboru po volitvah priznala, da volišč ni preverila in so zato bila nedostopna tudi tista volišča, ki jih je volilna komisija razglasila za dostopna), tožnica s tožbo zahteva od sodišča, da naloži toženi stranki, da uredijo volišče dostopno. Kot dokaze prilagata: dopis tožnika, poslan DVK-ju in OVK-ju z dne 16. 11. 2015, odgovor od DVK z dne 19. 11. 2014, ki omenja tudi OVK ter zaslišanje strank.

15. V prejšnjih podobnih postopkih so tožena stranka, OVK in volilni organi zatrjevali, da do kršitev pravic tožnika (in drugih invalidov) ne pride, če matično volišče ni dostopno, saj da lahko glasujejo na druge načine (na primer doma, na 20 in več km oddaljenem volišču ali na pločniku pred voliščem, tako da ko pridejo z vozičkom pred stavbo volišča, kričijo in vpijejo, dokler jih morda člani volilnega odbora, ki sedijo nekje v notranjosti stavbe, ne slišijo in pridejo ven pogledat, kdo vpije, ali pa da v slabem vremenu, dežju ali snegu čakajo in prosijo morebitne mimoidoče, naj gredo v stavbo in povedo članom volilnega odbora, da zunaj čaka invalid volivec), a takšna stališča je Ustavno sodišče zavrnilo in odločilo, da pride do kršitve ustave, če volivcu njegovo matično volišče ni dostopno in če niso dostopna vsa volišča v državi (U-I-156/11). Tudi zato Državna volilna komisija takšnih protiustavnih argumentov letos več ne navaja in tudi Upravno sodišče jih v sodni praksi (npr. sodba II U 445/2015) ne navaja.

16. Iz dosedanje obsežne sodne prakse izhaja, da je v sporih zaradi diskriminacije pri dostopnosti volišč pristojno Upravno sodišče, saj je doslej bilo pred Upravnim sodiščem že najmanj pet različnih sporov o tem istem vprašanju in pri vseh je Upravno sodišče potrdilo, da je pristojno. Iz dosedanje sodne prakse v podobnih primerih izhaja, da je pasivno legitimirana pri določitvi dostopnih volišč in opremi volišč Republika Slovenija, Državna volilna komisija, …, Ljubljana (npr. sodba Upravnega sodišča RS II U 313/2010 z dne 22. 9. 2010, sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 35/2011 z dne 5. 5. 2011, sodba Upravnega sodišča II U 137/2012 z dne 23. 5. 2012, sodba Upravnega sodišča IV U 1/2013 z dne 10. 10. 2013). Tudi tožnik je svojo prošnjo poslal na oba organa, DVL in OVK. Ta organ je pasivno legitimiran tudi zato, ker Zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ) določa, da OVK skrbi za zakonitost volitev. Kljub temu, predvsem iz previdnosti, kot toženki navajata tožnika tudi okrajni volilni komisiji, saj se DVK v dopisu, ki ga je poslal prvemu tožniku, sklicuje na OVK in ker ZVDZ določa, da volišča določa OVK. Po 44. členu ZPP lahko tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek. Odškodnine za kršitev volilne pravice in diskriminacije invalidov po praksi ESČP (npr. Kiss v. Hungary, Hirst v. UK) znašajo od 2000 do 8000 evrov. Tožeči stranki sta pripravljeni namesto izpolnitve zahtevka sprejeti vsaka 1200 evrov.

17. Upravno sodišče je pred referendumom, ki bo 20. 12. 2015, že odločalo v enem zelo podobnem primeru, kot je ta (II U 445/2015, sodba z dne 4. 12. 2015). Dva tožnika sta s tožbo zatrjevala, da (1) sklepa OVK o določitvi volišč ne veljata, če nista objavljena in sta (2) zahtevala ureditev dostopnosti volišč. DVK se o neobjavi sklepov ni izrekla, o dostopnosti pa je kot tožena stranka odgovorila, da bo uredila vse, da bodo volišča dostopna. Upravno sodišče je s sodbo odločilo, da sklepa ne rabita biti objavljena in odločitve ni pojasnilo, ampak je navedlo le en stavek: "Ti sklepi se javno ne objavljajo, zoper te sklepe tudi ni predvideno sodno varstvo." Takšna neobrazložena odločitev je seveda nezakonita in protiustavna že zato, ker je neobrazložena, krši pa tudi 154. člen Ustave, po katerem morajo vsi splošni akti biti objavljeni in krši ustavno pravico do pravnega sredstva, saj zoper vsak akt mora obstajati pravno sredstvo. Če naslovno sodišče meni, da je ta akt neka čudna izjema med akti v Sloveniji in Evropi in zato ne rabi biti objavljen, mora svoje stališče zelo prepričljivo pojasniti. V zvezi z dostopnostjo je Upravno sodišče v sodbi II U 445/2015 odločilo, da Upravnemu sodišču in volilnim organom ni treba slediti ustavi, čeprav Ustava (glej U-I-156/11) zahteva dostopna volišča, saj naj bi Upravno sodišče in volilni organi bili vezani na ustavo in ustavno odločbo U-I-156/11 šele dve leti po izdaji odločbe. Stališče Upravnega sodišča je seveda zgrešeno in protiustavno, ker je sodišče upoštevalo le zakon, odločati pa bi o ustavnih pravicah moralo na podlagi ustave, s tem pa sodba Upravnega sodišča krši 125. člen Ustave RS, po katerem morajo sodniki soditi ne le po zakonu, ampak tudi po ustavi. Poleg tega upravno sodišče niti enkrat ni omenilo ZIMI in je dejstvo, da morajo objekti v javni rabi biti invalidom dostopni, ignoriralo. Upravnemu sodišču tožnika predlagata, da v predmetnem postopku ne sledi svoji sodbi II U 445/2015 iz prej navedenih razlogov, ampak naj sledi odločbi U-I-156/11, sodba Upravnega sodišča pa tudi še ni pravnomočna, saj je izpodbijana pred Vrhovnim sodiščem, ki še ni odločilo (postopek I Up 320/2015).

18. Na podlagi navedenega tožnika naslovnemu sodišču predlagata, da odloči:

1. Naloži se toženim strankam, da na dan referenduma 20. decembra 2015 in pri vseh naslednjih glasovanjih in volitvah v času odprtja volišča na volišču, pri katerem sta tožnika A.A. in C.C. vpisana na podlagi stalnega prebivališča v volilni imenik: - uredi tako širok dostop od pločnika pred stavbo do mize, kjer od volilnega odbora volivec prejme glasovnico ter nato do kabine za glasovanje in nato do volilne skrinjice, da lahko vso pot prevozi tudi invalidski voziček, - naklon nikjer ni višji od razmerja 1:12, - je širina poti in klančine ves čas najmanj 1 meter, - podlaga in klančina zdržita težo 200 kg, - sta glasovalna kabina in miza dostopni invalidskemu vozičku, - je skrinjica na višini, da tudi volivec v sedečem položaju doseže odprtino na vrhu skrinjice in v njo spusti glasovnico,

2. Sklepa, s katerima sta Okrajna volilna komisija 9. okraja 7. enote in Okrajna volilna komisija 6. okraja 4. enote določila volišča, ne veljata, dokler nista objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki A.A. in tožeči stranki C.C. plačati stroške tega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

19. Tožeči stranki sta s tožbenimi navedbami izkazali obstoj kršitve pravic oziroma škode, saj sta v tožbenih navajanjih in predlaganih dokazih s stopnjo verjetnosti izkazali, da je matično volišče tožnikov (volišča, kjer je tožnik glede na stalno prebivališče vpisan v volilni imenik) nedostopno in da je glasovanje na njunih voliščih nedostopno tožnikoma, s tem pa pride do kršitve njunih ustavnih pravic (pravica iz prvega odst. 14. člena in iz 43. člena Ustave RS) in pravic po ZIMI (9. člen). Da ima invalid pravico z začasno odredbo zahtevati takojšnjo ureditev dostopnosti na nedostopnih stavbah ne glede na druge zakone, že po EKČP, je odločilo ESČP v sodbi Gherghina v. Romania. Tožeči stranki s predlagano začasno odredbo predlagata sodišču, da njuni volišči prilagodi, da bosta dostopni za referendum 20. 12. 2015. Tožeči stranki izkazujeta obstoj nevarnosti, da bo uresničitev človekove pravice onemogočena ali precej otežena saj bo v primeru, da začasna odredba ne bo izdana, uveljavitev povsem onemogočena. Postopek pred sodiščem se bo v primeru, da ne bo izdana začasna odredba, zavlekel čez čas referenduma in čez čas, ki bi omogočal prilagoditev volišča. Referendum se zgodi le enkrat in na točno določen dan, v tem primeru 20. decembra 2015. Torej bo uveljavitev terjatve oziroma pravice onemogočena, če ne bo začasna odredba izdana v naslednjih dveh dneh. Škoda, ki bi nastala v primeru nedostopnega volišča, je težko nadomestljiva in celo nenadomestljiva. Kot je zapisalo Ustavno sodišče, je po volitvah škodo, nastalo zaradi nemožnosti uresničevanja volilne pravice, nemogoče nadomestiti ("Postopek volitev, v zvezi s katerim naj bi prišlo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, je že končan, zato morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne more izboljšati njegovega pravnega položaja." U-I-156/11, točka 32). Res je, da invalidu v tem primeru pripada odškodnina, v primeru postopka pred ESČP pa še pravično zadoščenje, a to ne nadomesti škode, nastale zaradi nemožnosti uresničevanja volilne pravice (Alajos Kiss v Hungary, Hirst v UK, ipd.). Poleg tega nobena tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se ta kasneje izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Pri nedostopnem volišču grozi tožečima strankama namreč kršitev ustavne volilne pravice in nemožnost glasovanja in ponižanje in diskriminacija, kot sta jo doživela že na prejšnjih volitvah, ko nista mogla glasovati na dostopnem volišču kot ostali volivci, grozi pa celo državi netočen rezultat referenduma, tožena stranka pa po drugi strani z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hudih posledic, saj je edino, kar bo utrpela, nekaj ur dela, s tem da bo namesto enega volišča določila drugo stavbo v isti ulici za volišče in da bo na to volišče prinesla mizo, ki bo ustrezne višine tudi za invalide ali pa bo obdržala volišče na istem naslovu in bo kovinsko ograjo prilagodila in pripravila klančino ali odprla druga vrata v šoli, kar vse skupaj ne presega več kot 200 EUR stroškov. Nenazadnje, toženec bi utrpel le neznatno škodo s tem, ko bi prilagodil obstoječe volišče s klančino ali bi namesto enega volišča v isti ulici našel drugo stavbo in določil v tej drugi stavbi v pritličju volišče, ki bo dostopno in v njem postavil skrinjico na višino, ki je dostopna tudi osebam, sedečim v invalidskem vozičku. Glede na navedeno tožeči stranki naslovnemu sodišču predlagata, da izda naslednjo začasno odredbo:

20. Toženi stranki Republiki Sloveniji se naloži, »da na voliščih, na katerih sta tožnika A.A. in C.C. vpisana v volilni imenik glede na stalno prebivališče, (1) uredi dostop od pločnika pred stavbo do mize, kjer od volilnega odbora volivec prejme glasovnico ter nato do kabine za glasovanje in nato do volilne skrinjice, tako širok, da lahko vso pot prevozi tudi invalidski voziček, (2) uredi, da naklon nikjer ni višji od razmerja 1: 12, (3) uredi, da je širina poti in klančine ves čas najmanj 1 meter, (4) uredi, da podlaga in klančina zdržita težo do 200 kg, (5) uredi, da sta glasovalna kabina in miza dostopni invalidskemu vozičku, (6) uredi, da je skrinjica na višini, da tudi volivec v sedečem položaju doseže odprtino na vrhu skrinjice in v njo spusti glasovnico. Sklepa, s katerima sta Okrajna volilna komisija 9. okraja 7. enote in Okrajna volilna komisija 6. okraja 4. enote določili volišča, ne veljata, dokler nista objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije. Ta začasna odredba velja do konca odprtja volišča na dan 20. 12. 2015, to je do 20. 12. 2015 do 19.00 ure. Ugovor zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.«

21. V odgovoru na tožbo DVK med drugim pravi, da ni razvidno, zoper katera dejanja je tožba uperjena. Tožnika sicer omenjata sklepa o določitvi volišč, vendar samo v smislu aktov, ki nista bila objavljena, in naj ju zato sodišče razglasi za nična. Teh dveh sklepov pa ne izpodbijata, zato naj sodišče tožbo zavrže. Tožena stranka odgovoru prilaga sklep z dne 12. 11. 2015, da je matično volišče prvo-tožeče stranke dostopno invalidom. Sklicuje se tudi na odgovor okrajne volilne komisije in slike volišča, iz katerih izhaja, da sporno volišče izpolnjuje standarde, določene za volišča, dostopna invalidom. Prav tako je tajnik volilne komisije skupaj s tožnikom opravil ogled volišča dne 17. 12. 2015, za kar prilaga uradni zaznamek. Zato predlaga, da sodišče tožbo prvo-tožeče stranke zavrže. Drugo-tožeča stranka pa ima volišče na Osnovni šoli F.F.. Sklep v zvezi s tem voliščem z dne 13. 11. 2015 pa navedenega volišča ne opredeljuje kot invalidom dostopnega. Tožena stranka se nato sklicuje na 79. člena ZVDZ. To določbo vsebuje tudi Navodilo za delo volilnih odborov pri izvedbi referenduma z dne 19. 11. 2015, ki ga tudi prilaga odgovoru na tožbo. V skladu z 79a. členom ZVDZ bi tožnica lahko poslala okrajni volilni komisiji obvestilo, da želi glasovati na drugem volišču, ki je invalidom dostopno. Invalidom je dostopnih 47,59 % volišč. Kar zadeva dostopnost do glasovalne kabine in višine skrinjice, pa sta ti dve zahtevi vezani na postopanje volilnega odbora na obeh voliščih. Volilna odbora bosta morala na samem volišču omogočiti obema tožnikoma, da nemoteno (ob zagotovljeni tajnosti) izvršita svojo volilno pravico in sama oddasta glas v volilno skrinjico. Morebitne kršitve volilnega odbora so lahko predmet posebnega postopka na podlagi 51. člena ZRLI. Tožena stranka predlaga, če sodišče ne bo tožbe zavrglo, naj jo zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

22. Tožba ni utemeljena.

23. Sodišče tožbo tožnikov obravnava na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 (oziroma drugega odstavka 157. člena Ustave), v okviru katere tožnika lahko uveljavljata sodno varstvo zoper dejanja oziroma opustitve, s katerimi javno-pravni subjekti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pri čemer se v takem primeru v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1). Narava tožbe v obravnavani zadevi je specifična v tem smislu, da se le-ta nanaša na varstvo ustavnih pravic, pri čemer pa do kršitve pravic tožnikov še ni prišlo, saj se zahtevek tožnikov nanaša na dostop do prostora volišča in na zmožnost oddaje glasu glede na postavitev volilne kabine, mize in volilne skrinjice v samem prostoru na volišču; do tega glasovanja oziroma referenduma v času vložitve tožbe in odločanja sodišča pa še ni prišlo, ker je zakonodajni referendum razpisan za dne 20. 12. 2015. Vendar pa po ustavno-sodni praksi varstva človekovih pravic velja, da stranka lahko uveljavlja sodno varstvo pravic tudi v primeru zatrjevane nevarnosti, da bi do kršitve pravic(e) utegnilo priti. Ustavno sodišče je na primer vzelo v vsebinsko presojo pobudo za oceno ustavnosti na področju varstva zasebnosti, osebnostnih pravic in varstva osebnih podatkov. Zlasti prvi trije od štirih kriterijev pri oceni, ali se takšno pravno sredstvo sprejme v sodno presojo, so z določenimi prilagoditvami relevantni tudi za postopek sodnega varstva pred rednim sodiščem. Iz teh ustavno-pravnih kriterijev Upravno sodišče izpeljuje, da mora stranka v upravnem sporu z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da gre res za stanje povečane nevarnosti za kršitev človekove pravice; ta nevarnost mora biti znatna in tehtna, poleg tega pa mora biti izpolnjen pogoj, da povečane nevarnosti ni mogoče odvrniti z uveljavitvijo dovoljenih in možnih mehanizmov za preprečitev dejanske škode.(1) V naslednjih dveh delih obrazložitve sodbe bo sodišče tožbo obravnavalo z vidika navedenih kriterijev v povezavi s presojo procesnih predpostavk za tožbo v upravnem sporu.

Kriterij tehtne nevarnosti za kršitev pravic v povezavi s procesnimi predpostavkami za sprejem tožbe v obravnavo:

24. Kar zadeva tehtnost nevarnosti za kršitev človekovih pravic, sodišče ugotavlja, da je ta v konkretnih okoliščinah primera podana. Tožnika namreč uveljavljata sodno varstvo pravice do neposrednega sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave ter pravice do prepovedi diskriminacije zaradi invalidnosti iz 14. člena Ustave v zvezi z 44. členom Ustave. Gre za zatrjevano diskriminacijo glede na volilne upravičence, ki niso invalidi, in nimajo primerljivih težav s fizičnim dostopom do svojih volišč in z glasovanjem in oddajanjem glasov na samih voliščih.(2) V predmetni zadevi gre namreč za vprašanje dostopa do volišča in nemotenega glasovanja na zakonodajnem referendumu(3) in ne za volitve v Državni zbor, Evropski parlament, predstavnikov samoupravne lokalne skupnosti, ali za volitve kakšnega drugega političnega predstavnika. Ker v konkretnem primeru ne gre za vprašanje dostopnosti invalida do volitev v Evropski parlament,(4) ali za vprašanje dostopnosti invalida do volitev na lokalnih volitvah državljanov Unije, ki prebivajo v državi članici, v kateri nimajo državljanstva,(5) za predmetno zadevo pravo EU, ki sicer izrecno prepoveduje diskriminacijo na podlagi invalidnosti v 1. odstavku 21. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ne pride v poštev.

25. Ker ne gre za omenjene primere volitev, določilo 43. člena Ustave v konkretnem primeru ne pride v poštev in ravno tako ne pride v poštev pravica iz 3. člena Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).(6), saj z odlokom, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 83/2015 dne 4. 11. 2015 niso bile razpisane volitve političnih predstavnikov v zakonodajnem telesu, ampak gre za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

26. Vendar pa to ne pomeni, da EKČP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Tožnika v tem upravnem sporu upravičeno lahko uveljavljata sodno varstvo na podlagi EKČP, le da gre za sodno varstvo pravice do prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP v zvezi s pravico iz 10. člena EKČP do svobode izražanja mnenja na referendumu. Za to politično izražanje imata tožnika po notranjem pravu Republike Slovenije volilno pravico in slednje med strankama ni sporno.(7) Sodišče bo zato v skladu z načelom subsidiarnosti sodnega varstva pravic iz EKČP(8) omenjeno pravico iz 14. člena v zvezi z 10. členom EKČP obravnavalo v okviru sodnega varstva ustavne pravice iz 44. in prvega odstavka 14. člena Ustave. Posledično to pomeni, da je za ta sodni postopek z vidika EKČP bistvenega pomena, da ima stranka učinkovito sodno varstvo pravice iz 14. člena EKČP v zvezi z 10. členom EKČP, ki mora biti v skladu s standardi učinkovitega sodnega varstva iz 6. člena EKČP. Z materialno-pravnega vidika pa je pomembno, da je pravna narava pravice iz 44. člena Ustave po stališču Ustavnega sodišča takšna, da so lahko omejitve te ustavne pravice dopustne le, če so v skladu z določilom 3. dostavka 15. člena Ustave, torej samo v primeru, če bi bilo to nujno zaradi varstva pravic drugih – oziroma zaradi varstva javnega interesa, kadar varstvo javnega interesa pomeni hkrati tudi varstvo pravic drugih,(9) pri čemer mora biti ta presoja načela sorazmernosti zelo stroga.(10) Obseg materialno-pravnega varstva pravice iz 44. člena Ustave se ujema z obsegom materialno-pravnega varstva pravice do svobode političnega izražanja po 10. členu EKČP, ki v drugem odstavku 10. člena EKČP dopušča, da je ta pravica omejena zaradi varstva pravic drugih. Vsa ta ustavno-pravna in mednarodno-pravna podlaga kaže na veliko tehtnost nevarnosti za kršitev pravice. Tehtnost zahtevka povečuje tudi dejstvo, da je pravica glasovanja na zakonodajnem referenduma izrecno navedena tudi v IV. poglavju Ustave, ki ureja državno ureditev (tretji odstavek 90. člena Ustave).

27. Naslednja pravna podlaga, ki prispeva k tehtnosti zatrjevane nevarnosti za kršitev človekovih pravic, ravno tako izvira iz mednarodnega prava, in sicer gre za Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (MKPI, Uradni list RS, št. 10/2008), ki ne določa samo, da je namen MKPI zgolj spodbujanje ali varovanje, ampak tudi „zagotavljanje polnega in enakopravnega uživanja“ vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin,(11) pri čemer diskriminacija pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti s posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic, tudi če do tega pride brez posebnega namena, in vključuje odklonitev primerne prilagoditve kot možne oblike diskriminacije.(12) Ta diskriminacija pa zadeva več posebej opredeljenih pravic v MPPI in sicer: pravico do fizičnega dostopa do javnih stavb (člen 9(1)(a) MMPI), pravico do uresničevanja pravne sposobnosti (člen 12 MKPI), pravico do vključenosti v skupnost, kar zajema tudi pravico do sodelovanja v skupnosti (člen 19(1) MKPI), pravico do svobodnega izražanja (člen 21(1) MKPI) in pravico do sodelovanja v političnem življenju, ki vključuje pravico invalidov, da na referendumih volijo tajno in brez zastraševanja (člen 29(ii) MKPI). Zbir teh pravic, ki so relevantne za obravnavani primer, dodatno povečuje tehtnost zahtevka tožnikov, ki uveljavljata varstvo pred nevarnostjo, da bi do kršitve pravic prišlo.

28. Zakonodajalec je sicer obseg pravice do zakonodajnega referenduma v ZRLI uredil tako, da je določil, da je glasovanje tajno, da se glasuje z glasovnicami in osebno, da nihče ne sme glasovati po pooblaščencu, da mora biti pri glasovanju zagotovljena svoboda odločanja in tajnost glasovanja (36. člen ZRLI ter prvi in drugi odstavek 37. člena ZRLI). Vendar pa ustavi-skladna interpretacija in EKČP ter MKPI skladna interpretacija zakona zahtevajo, da se navedene zakonske določbe uporabljajo in interpretirajo v skladu z navedenimi členi iz Ustave, EKČP in MKPI in da zato tožnika, ki sta invalida, ne smeta biti prikrajšana za omenjene pravice oziroma diskriminirana glede na volilne upravičence, ki niso invalidi. Z vidika predhodnega preizkusa tožbe je pomembno tudi, da je zakonodajalec določil, da Državna volilna komisija (DVK) skrbi za zakonitost izvedbe referenduma in da daje drugim volilnim organom strokovna navodila za izvedbo referenduma in nadzira njihovo delo ter določa standarde za materialne pogoje za izvedbo referenduma (1., 2. in 4. alineja prvega odstavka 39. člena ZRLI). Zato sta tožnika pravilno kot zastopnika tožene stranke navedla DVK. Okrajni volilni komisiji pa sta v konkretnem primeru tudi upravičeno navedeni kot zastopnika tožene stranke, saj je zakonodajalec za te določil, da opravljajo in vodijo neposredno tehnično delo v zvezi z izvedbo referenduma ter določajo volišča (1. in 3. alineja prvega odstavka 41. člena ZRLI). Zato sodišče ugotavlja, da so v tožbi DVK ter obe okrajni volilni komisiji pravilno navedeni kot zastopniki tožene stranke, ki zastopajo Republiko Slovenijo, in ki lahko odvrnejo nevarnost kršitve pravic tožnikov.

29. Tožba je vložena po pooblaščencu, ki je izkazal pooblastilo za zastopanje. Tožba je vložena tudi pravočasno, saj sklep o določitvi volišč ni bil javno objavljen, tožnika pa sta bila o določitvi volišč obveščena, ko sta dne 15. 12. 2015 v poštna nabiralnika prejela obvestilo, s katerim sta izvedela za lokacije volišč. Dne 15. 12. 2015 je torej začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe in je zato tožba vložena znotraj zakonskega roka. Tožnik je sicer 16. 11. 2015 poslal DVK in okrajni volilni komisiji prošnjo, da bi mu organa potrdila, da bo volišče v Osnovni šoli B.B. v Ljubljani dostopno in je tožnik odgovor prejel dne 19. 11. 2015; tožnica pa naj bi odgovor, da bo volišče v Osnovni šoli F.F. v Mariboru dostopno invalidom, prejela po telefonu, s čimer tožnika sicer nista bila zadovoljna, a trenutka teh obvestil ni mogoče šteti za dovolj zanesljiv čas, ko naj bi tožnika izvedela za konkretno nevarnost, da bo do kršitve pravice prišlo.

30. ZRLI ureja tudi pravna sredstva in sodno varstvo, vendar tega ne predvideva za predmetno situacijo, ampak zgolj za primer, če gre za nepravilnost pri delu volilnega odbora (prvi odstavek 51. člena ZRLI), okrajne volilne komisije v zvezi z ugotavljanjem izida glasovanja ali zaradi nepravilnosti pri delu volilne komisije volilne enote v zvezi z ugotavljanjem izida glasovanja za območje volilne enote ter zoper ugotovitev DVK o izidu glasovanja v tujini (tretji odstavek 51. člena ZRLI). Upravno sodišče v senatu treh s sodnikov odloča o pritožbi zoper akt DVK ob smiselni uporabi ZUS-1 (53. člen ZRLI). Možno je tudi sodno varstvo zoper poročilo DVK iz člena 53a ZRLI in sicer na Vrhovno sodišče. Vendar pa navedene možnosti sodnega varstva ne pomenijo učinkovitega sodnega varstva za tiste pravice, ki jih tožnika uveljavljata v tem upravnem sporu, saj če jima dejansko ne bo omogočen dostop do volišča in ustrezno glasovanje na samem volišču dne 20. 12. 2015, sodnega varstva pravic iz 44. člena in prvega odstavka 14. člena Ustave ne bosta mogla učinkovito uveljaviti. Možnost uveljavljanja odškodnine za kršitev njunih pravic po neuspelem glasovanju pa ne pomeni zagotavljanja prepovedi diskriminacije in pravice do polnega sodelovanja pri političnem izražanju na zakonodajnem referendumu. Zato je izpolnjena tudi procesna predpostavka, da ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, kot je tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Kriterij povečane in znatne nevarnosti, da bo prišlo do kršitve pravic tožnikov v povezavi z obstojem spornega razmerja med tožnikoma in toženo stranko:

31. V okviru tega dela predhodnega preizkusa tožbe z vidika procesnih predpostavk sodišče ugotavlja, da sta tožnika v tožbi izkazala povečano nevarnost za kršitev njunih pravic in da gre za znatno nevarnost, ki sta jo tožnika v zadostni meri izkazala v fazi vložitve tožbe. Na to nevarnost kažejo zatrjevane opustitve ustreznih dejanj s strani toženih strank. V zvezi s tem sodišče meni, da sklep 7. Okrajne volilne komisije 4. volilne enote Ljubljana M.P., št. 042-172015/3 glede katerega je tožnik dne 19. 11. 2015 dobil pojasnilo, da je njegovo volišče v OŠ B.B. dostopno invalidom, ni posegel v pravice prvo-tožeče stranke iz 44. in prvega odstavka 14. člena Ustave. Prvo-tožeča stranka je glede tega sklepa zahtevala ugotovitev ničnosti, ker ni bil objavljen. Ta sklep ni posegel v tožnikove pravice, s tem ko naj bi vseboval navedbo, da je volišče dostopno invalidom. Ravno tako zaradi neobjave omenjeni sklep ni posegel v njegove pravice. Prvo-tožeča stranka namreč ni izkazala, kako bi objava tega sklepa lahko omogočila polno uresničevanje njegovih pravic iz prvega odstavka 14. člena v zvezi z 44. členom Ustave, pri čemer se Upravno sodišče strinja z interpretacijo istega sodišča v zadevi II U 445/2015-11 z dne 4. 12. 2015, da se tovrstni sklepi glede na ureditev v Zakonu o evidenci volilne pravice (ZEVP-2, Uradni list RS, št. 98/2013, III. poglavje) ne objavljajo. Po mnenju sodišča pa navedena sklepa tudi nista predpisa v smislu 154. člena Ustave, saj ne vsebujeta pravnih norm, ki na splošen in abstrakten način urejata določeno pravno področje. Deloma drugačna je situacija za drugo-tožečo stranko, kajti Sklep okrajne volilne komisije 9. okraja 7. volilne enote št. 709/2015-MFZ z dne 13. 11. 2015 ni vseboval navedbe, da je volišče na Osnovni šoli F.F. dostopno invalidom. Zaradi tega je bil poseg v tožničine pravice torej storjen, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-156/11-29 z dne 10. 4. 2014 (odst. 18-29).

32. Oba tožnika – tako-prvo-tožeča stranka kot tudi drugo-tožeča stranka - pa sta v tožbi prepričljivo zatrjevala, da jima nevarnost za kršitev pravic grozi zaradi določenih opustitvenih dejanj toženih strank. Navedla sta, da jima volišča na dosedanjih volitvah že večkrat in v daljšem časovnem obdobju niso bila dostopna in da je zelo verjetno, da jima ne bosta dostopni niti dne 20. 12. 2015, tako kot sta postavila zahtevek (II. in III. točka tožbe). Zgolj kratek in zelo skop odgovor DVK tožniku v elektronskem sporočilu z dne 19. 11. 2015, da je po podatkih okrajne volilne komisije volišče v Osnovni šoli B.B. dostopno invalidom, v primerjavi z bistveno bolj natančnim opisom tehničnih ovir za dostop do volišča in glasovanja v dopisu prvo-tožeče stranke DVK z dne 16. 11. 2015, te nevarnosti ni odvrnil z zadostno zanesljivostjo, saj se je DVK ob tem oprla zgolj na mnenje okrajne volilne komisije. Sodišče je ob tem upoštevalo tudi oceno in podatek iz sodne odločbe Ustavnega sodišča, da „kljub zahtevam prej ZGO in zdaj ZGO-1 še vedno obstaja velika večina volišč v takih starejših javnih objektih in tudi v zasebnih zgradbah, ki niso prilagojeni potrebam invalidov. Podatki namreč kažejo, da je bila na zadnjih volitvah invalidom dostopna le tretjina volišč (33,99 odstotka).“(13) Znatno nevarnost sta torej tožnika s tožbo izkazala in sporno razmerje med tožnikoma in toženimi strankami je s tem tudi vzpostavljeno, saj je prvo-tožeča stranka naslovila prošnjo za zagotovilo dostopa in ji je prvo-tožena stranka odgovorila z elektronskim sporočilom, ki zaradi že obravnavane skope vsebine ne odpravlja spornega razmerja; pa tudi drugo-tožeča stranka naj bi telefonsko spraševala DVK, ali bo dostop zagotovljen, pri čemer pa ji je bil javno dostopen podatek, da njeno volišče ni dostopno za invalide. Znatna nevarnost in obstoj spornega razmerja sta izkazana tudi preko dejstva, da je možnost, po kateri bi tožnika lahko izrazila interes, da izkoristita določbo 79.a člena ZVDZ, Ustavno sodišče že označilo kot protiustavno. Po ZVDZ, ki je relevanten tudi za zakonodajni referendum (51. člen ZRLI), namreč »okrajna volilna komisija za območje okraja določi najmanj eno volišče, ki je dostopno invalidom. Volivci, ki želijo glasovati na tem volišču, morajo to svojo namero sporočiti okrajni volilni komisiji najpozneje tri dni pred dnem glasovanja. Na tem volišču lahko volilna komisija omogoči glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji.« Za to ureditev pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, ker je po mnenju Ustavnega sodišča povsem nesprejemljivo že z vidika ZGO in ZGO-1, da je še vedno velika večina volišč v javnih objektih takšnih, da pogoja fizične dostopnosti ne izpolnjujejo.(14) Tožnika se v tej zvezi upravičeno sklicujeta tudi na prvi in drugi odstavek 9. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI, Uradni list RS, št. 94/2014). Za Ustavno sodišče je ureditev v 79a. členu ZVDZ protiustavna, ker je določitev volišč, ki omogočajo glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji v celoti prepuščena presoji okrajnih volilnih komisij. Ureditev ne določa obveznosti in nobenih meril za določitev prilagojenih volišč invalidom, tako da po mnenju Ustavnega sodišča ureditev »posega v pravico samo – v tem primeru pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja pri uresničevanju volilne pravice« /…/. Izpodbijani prvi odstavek 79.a člena ZVDZ je torej tako glede fizične dostopnosti volišč za invalide kot glede njihove opremljenosti s posebej prilagojenimi glasovalnimi napravami v neskladju s prvim odstavkom 14. člena v zvezi z drugim odstavkom 43. člena Ustave.“(15) Na podlagi tega Upravno sodišče izpeljuje, ker že sama zakonska ureditev, ki je pomanjkljiva, posega v ustavne pravice tožnikov, da je znatna nevarnost kršitve pravic tožnikov v konkretnem primeru izkazana. Dejstvo, da Ustavno sodišče ni razveljavilo 79.a člena ZVDZ, ampak je zgolj ugotovilo ustavno neskladnost in določilo rok, v katerem mora zakonodajalec odpraviti neustavnost, pri čemer se ta rok še ni iztekel, pa ne pomeni, da ureditev ne posega v ustavne pravice tožnikov v konkretnem primeru. Ustavno sodišče namreč ni razveljavilo zakonske določbe izključno iz razloga, ker razveljavitev sploh ne bi bila mogoča, »ampak ne bi pomenila odprave posledic ugotovljene protiustavnosti, ampak bi razveljavitev protiustavnost v resnici še povečala«.(16) Ustavno pritožbo pritožnikov, ki sta uspešno vložila pobudo za presojo ustavnosti ZVDZ (U-I-156/11-29), pa je Ustavno sodišče zavrglo iz razloga, ker je bil v času odločanja Ustavnega sodišča postopek volitev v zvezi s katerim naj bi prišlo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic, že končan, in je Ustavno sodišče odločilo, da morebitna ugoditev ustavni pritožbi ne more izboljšati pravnega položaja stranke, cilj pa je pritožnik dosegel z vložitvijo pobude za presojo ustavnosti.(17) Razlogi za zavrnitev tožbe kot neutemeljene:

33. Na zgoraj opisani podlagi v zvezi s predhodnim preizkusom tožbe je Upravno sodišče sprejelo tožbo v vsebinsko obravnavo, vendar pa je kljub temu ugotovilo, da je tožba – tako, kot je postavljen tožbeni zahtevek – neutemeljena.

34. Sodišče je namreč prepričal odgovor, ki ga je tožena stranka po DVK sodišču poslala na podlagi konkretizirane odredbe, o tem, na katera vprašanja mora tožena stranka odgovoriti v odgovoru na tožbo. V odgovoru na tožbo tokrat ni (samo) tožniku zagotovila, da bo imel dostop do volišča, ampak je to zagotovilo dala tudi sodišču. Tožena stranka namreč v odgovoru sodišču potrjuje, da je volišče tožnika dostopno invalidom. Nadalje sodišču potrjuje, da je med tožnikom in okrajno volilno komisijo Ljubljana M.P. potekala komunikacija glede dostopnosti na volišče za invalide in da iz odgovora volilne komisije izhaja, da je volišče dostopno za invalide. Nadalje toženka navaja novo dejstvo, da je tajnik okrajne volilne komisije skupaj s tožnikom dne 17. 12. 2015 opravil ogled volišča. To z vidika tožbe v delu, ki se nanaša na tožnika, zadošča za presojo, da sklep o določitvi volišča za tožnika ni nezakonit in da ne posega v njegove pravice, in da zato tudi ni utemeljen zahtevek, po katerem bi sodišče toženi stranki s sodno odločitvijo naložilo točno določeno tehnično (pre)ureditev volišča, kot jo zahteva tožnik v tožbi. V predmetni zadevi gre namreč smiselno za tožbo na podlagi drugega odstavka 30. člena ZUS-1 in je sodišče vezano na tožbeni zahtevek (drugi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožba je namreč v delu, ki se nanaša na tožnika, neutemeljena tudi zaradi neposrednega učinka, ki ga mora imeti že sama odločba Ustavnega sodišča v zadevi I-U-156/11-29 na posamične primere zahtevkov invalidov glede volitev in sodelovanja na referendumu. Slednje sodišče podrobneje utemeljuje v nadaljevanju v zvezi s tožbo, ki se nanaša na drugo-tožečo stranko.

35. Kar zadeva dostopnost volišča in nemotenega glasovanja za tožnico, pa so pravno relevantna dejstva nekoliko drugačna od dejstev v zvezi s tožbo prvo-tožeče stranke. Prvo-tožena stranka navaja, da njeno volišče ni dostopno za invalide in to izhaja tudi iz sklepa o določitvi njenega volišča. Vendar iz odgovora tožene stranke na tožbo izhaja, da bo lahko tožnica glasovala izven zgradbe volišča na podlagi 79. člena ZVDZ, za kar imajo volilni odbori tudi izrecno navodilo. Toženka v odgovoru na tožbo tudi pravi, da je tožnica imela možnost, da bi okrajni volilni komisiji poslala obvestilo, da želi glasovati na drugem volišču, ki je invalidom dostopno. Tožnica v tožbi glede teh dveh možnosti ne navaja ničesar, zato sodišče ne more vedeti, ali je tak način za tožnico nesprejemljiv z vidika subjektivnih elementov pravice iz prvega odstavka 14. člena in 44. člena Ustave, kamor spada tudi pravica do človekovega dostojanstva,(18) ali pa je morebiti tak način zanjo celo objektivno neizvedljiv. Iz sklepa o določitvi volišč z dne 13. 11. 2015 št. 709/2015-MFZ pa izhaja, da so v 9. volilnem okraju 7. volilne enote tri volišča, ki so dostopna invalidom. Ta sklep sicer, kot je sodišče že ugotovilo, nedvomno posega v tožničine pravno zavarovane pravice (44. člen in prvi odstavek 14. člena Ustave), ker to izhaja že iz same odločbe Ustavnega sodišča U-I-156/11-29. Vendar pa Upravno sodišče tega sklepa, ki ga tožnica izrecno izpodbija, ne more odpraviti, saj bi s tem prišlo do posega v pravice iz 44. člena Ustave vseh ostalih upravičenih volivcev na tem volišču. Takšno situacijo, ko bi odprava akta nesorazmerno posegla v pravice drugih, ZUS-1 predvideva v 2. odstavku 64. člena ZUS-1. Smiselna uporaba tega določila pa sodišče vodi k sklepu, da niti ugotovitev nezakonitosti tega sklepa v konkretnem primeru ni možna, saj ta sklep posega samo v tožničine pravice, ni pa nezakonit z vidika pravic ostalih volilnih upravičencev, pri čemer zagotovila toženke v zadnjem odstavku odgovora na tožbo govorijo za to, da bo tožnici vendarle omogočeno izvrševanje ustavne pravice dne 20. 12. 2015 od 7. ure naprej do zaprtja volišča. Tožena stranka namreč v tem delu odgovora dodaja, da bosta volilna odbora glede dostopnosti do glasovalne kabine in višine skrinjice morala obema tožnikoma omogočiti, da nemoteno (ob zagotovljeni tajnosti) izvršita svojo volilno pravico in sama oddasta glas v volilno skrinjico. Ob upoštevanju tega sta za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi v delu, ki se nanaša na tožnico, ključnega pomena še dve stvari. Iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-156/11-29 dovolj jasno izhaja, da če pristojni volilni organi pravočasno pred glasovanjem na referendumu ali pred volitvami prejmejo zahtevo volivca, ki je invalid, da pristojni organi zagotovijo vse, kar je v njihovi moči v smislu standarda »potrebnih ter primernih sprememb in prilagoditev, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena«(19) potem morajo pristojni organi na posamičnem volišču ta standard poskušati tudi zadovoljiti. S tem, ko je Ustavno sodišče dalo zakonodajalcu čas dveh let, da uskladi zakon z Ustavo, ni dano dovoljenje volilnim organom, da ne poskušajo v posamičnem primeru v smislu zgoraj navedenega mednarodnega splošnega standarda zagotoviti volivcu, ki je invalid, uresničevanja pravice iz 44. člena v zvezi s prvim odstavkom 44. člena Ustave na predmetnem volišču. To nadalje pomeni, da ne more biti namen sodbe Upravnega sodišča, da zagotavlja uresničevanje odločbe Ustavnega sodišča v posamičnem primeru, ampak morajo pristojni volilni organi neposredno upoštevati citirano sodbo Ustavnega sodišča in v čim večji meri poskušati zagotavljati pravice invalidom v posamičnih primerih, na podlagi konkretnih zahtevkov invalidov. Na takšno razumevanje odločbe Ustavnega sodišča kaže tudi odgovor tožene stranke v tem primeru.

36. K temu razlogu za zavrnitev tožbe v delu, ki se nanaša na tožnico, sodišče pridružuje še razlog, da je sodišče v upravnem sporu tudi po smiselni uporabi ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek, kadar je tožba vložena na podlagi drugega odstavka 30. člena ZUS-1. Zahtevek tožnice pa je v konkretnem primeru, četudi se tožnica sklicujeta na standarde OZN, tako tehnično natančno določen, da sodišče v tako kratkem času, kot ga je imelo na voljo za izdajo sodbe, ni moglo preveriti, ali so konkretne zahteve tožnice dejansko uresničljive in je bilo zato treba iz navedenih razlogov tožbeni zahtevek, ob ustreznem pojasnilu glede posledic odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-156/11-29 na obveznosti pristojnih volilnih organov v primerih posamičnih zahtevkov invalidov, zavrniti kot neutemeljen.

37. Sodišče je moralo odločiti o tožbi na seji senata, ker je tožba na sodišče prispela 17. 12. 2015 popoldan, seja senata je potekala 18. 12. 2015 z začetkom ob 15.00 uri, sodba in sklep pa sta bila odpravljena v soboto, 19. 12. 2015 zjutraj glede na to, da se volišča odprejo v nedeljo 20. 12. 2015 zjutraj in bi izvedba glavne obravnave ali celo ogled na kraju samem onemogočila učinkovito sodno varstvo. Glavna obravnava z izvajanem dokazov v tem primeru tudi ni bila obvezna, saj se ZUS-1 v tovrstnih sporih uporablja smiselno (tretji odstavek 53. člena ZRLI). Pravica do učinkovitega sodnega varstva tožnikov, še posebej tožnice, pa bi bila resno ogrožena zaradi začetka referenduma dne 20. 12. 2015, če bi sodišče v predhodnem preizkusu tožbe tudi razdružilo zadevi na tožbo, ki jo vlaga tožnik, in tožbo, ki jo vlaga tožnica, da bi slednjo poslalo v reševanje Upravnem sodišču, oddelku v Mariboru. Sodišče je tožbo zavrnilo ob uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Obrazložitev k drugi točki izreka:

38. Zahteva za izdajo začasne odredbe in tožbeni zahtevek sta enaka s to razliko, da v tožbenem zahtevku tožnika predlagata, da sodišče zavaruje človekove pravice v okoliščinah glasovanja na referendumu dne 20. 12. 2015 in za vsa nadaljnja glasovanja in volitve, medtem ko se zahteva za izdajo začasne odredbe omejuje na konkretni zakonodajni referendum dne 20. 12. 2015. Ob upoštevanju tega vsebinskega prekrivanja med zahtevo za izdajo začasne odredbe in tožbenim zahtevkom, in dejstva, da je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, sodišče nima podlage za oceno, da sta tožnika izkazala verjetnost nastanka težko popravljive škode. Dokazni standard verjetnosti nastanka težko popravljive škode iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče namreč razlaga enako kot dokazni standard znatne nevarnosti, da bo prišlo do kršitve človekovih pravic. O tem standardu pa se je sodišče že izreklo v okviru prve točke izreka in zato enaka dokazna ocena velja tudi za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (peti in tretji v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

39. Ker je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

opomba (1) : Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 23. 5. 2002, Uradni list RS, 54/2002, str. 5625, odst. 19-21. opomba (2) : Po določilu 1. odstavka 14. člena Ustave so „v Sloveniji zagotovljene vsakomur enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost /.../ invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.“ opomba (3) : Po določilu 1. odstavka 9. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI, Uradni list RS, št. 15/94 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) na zakonodajnem referendumu volivci odločajo o potrditvi zakona, ki ga je sprejel državni zbor, pred njegovo razglasitvijo.

opomba (4) : Direktiva Sveta 93/109/ES z dne 6. 12. 1993 o podrobni ureditvi uresničevanja aktivne in pasivne volilne pravice na volitvah v Evropski parlament za državljane Unije, ki prebivajo v državi članici, niso pa državljani (Uradni list EU, L 329 z dne 30. 12. 1993, z nadaljnjimi spremembami).

opomba (5) : Direktiva Sveta 80/1994/ES z dne 19. 12. 1994 o določitvi podrobne ureditve za uresničevanje volilne pravice in pravice do kandidiranja na lokalnih volitvah državljanov Unije, ki prebivajo v državi članici, v kateri nimajo državljanstva (Uradni list EU, L 368 z dne 31. 12. 1994 z nadaljnjimi spremembami).

opomba (6) : Po tem določilu se je Slovenija zavezala (v povezavi z 8. členom Ustave), da bo izvedla v razumnih časovnih presledkih svobodne in tajne volitve, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles.

opomba (7) : Določilo 1. odstavka 35. člena ZRLI pravi, da imajo pravico glasovanja na referendumu državljani, ki imajo pravico voliti v državni zbor.

opomba (8) : V skladu z načelom subsidiarnosti je mehanizem varstva človekovih pravic po EKČP in v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice subsidiaren glede na mehanizme varstva teh pravic v državah podpisnicah EKČP, Handyside v. the United Kingdom, app. 5493/72, odst. 48. opomba (9) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-47/94 z dne 19. 1. 1995, Odl. Us IV/1, str. 24. opomba(10) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-156/11-29 z dne 10. 4. 2014, odst. 22 v zvezi z 55.členom ZRLI, ki določa, da se glede vprašanj postopka izvedbe referenduma, ki s tem zakonom niso posebej urejena, smiselno uporabljajo določbe Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ, Uradni list RS, št. 44/92 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).

opomba (11) : Določili 1. člena in 1. odstavka 4. člena MPPI.

opomba (12) : Določilo 2. odstavka 3. člena MPPI.

opomba (13) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-156/11-29 z dne 10. 4. 2014, odst. 18. opomba (14) : Odločba Ustavnega sodišča U-I-156/11-29, odst. 18-19. opomba (15) : Ibid. odst. 27-28. opomba (16) : Ibid. odst. 29. opomba (17) : Ibid. odst. 32. opomba (18) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-156/11-29, odst. 19. opomba (19) : Ibid. odst. 23, 4. odstavek 2. člena MKPI.