Jedro

Razlogovanje sodišča prve stopnje, da ugovori tožene stranke, da je terjatev prenehala zaradi posledic stečajnega postopka nad dolžnikom, družbo A., niso upoštevni, saj je toženka zemljiškoknjižna lastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine, materialnopravno niso pravilni. Dejstvo je, da gre za zavarovano terjatev družbe A. d.o.o., zato obstoji obveza zastavnega dolžnika (ki ni dolžnik iz temeljnega razmerja), da dopusti poplačilo terjatve iz zastavljene nepremičnine le, če terjatev obstoji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Le-ta je zahtevala naj se zaradi poplačila terjatve tožeče stranke v višini tedaj 1.902.285,22 SIT z obrestmi toženki naloži, da je dolžna dopustiti prodajo do 1/2 nepremičnine s parc.št. 2228/3, vl.št. 2135 k.o. S. in poplačilo terjatve tožeče stranke s kupnino, pridobljeno s prodajo te nepremičnine. V posledici neuspeha je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se sodba tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki plačilo pravdnih stroškov, podrejeno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je štelo, da dokazni postopek ni potrdil, da obstoji povezava med generalno pogodbo in pogodbo o kratkoročnem kreditu. Stranke so sklenile generalno pogodbo z limitom zadolžitve do 15.000.000,00 SIT. Sklenjen naj bi bil sporazum strank po 251.b čl. takratnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), z določbo, da bosta upnik, banka in kreditojemalec družba A. d.o.o. v bodoče sklepala nadaljnje posamične pogodbe, odvisno od potreb poslovanja, kot so kreditne, garancijske, akreditivne pogodbe. Genaralna pogodba je bila torej krovna pogodba. Na njeni podlagi je bila sklenjena pogodba o kratkoročnem kreditu, sodišče pa šteje, da povezava ni dokazana. Iz 4. čl. Pogodbe o kratkoročnem kreditu izrecno izhaja, da je pogoj za odobritev zastava nepremičnine na podlagi sporazuma na sodišču. Interpretacija sodišča je neživljenjska, neprepričljiva, gre za neprepričljivo jezikovno razlago, predmetna pogodba je bila sklenjena dober mesec po sklenjenem sporazumu pred sodiščem o ustanovitvi zastavne pravice in sklenitvi generalne pogodbe in konec koncev tega dejstva do povezave ni, tožena stranka ni zatrjevala. Tak zaključek naredi samo sodišče, ki je tudi v nasprotju z listinami v spisu. Dejstvo je tudi, da je tožeča stranka 30.3.1998, to je tri dni po sklenitvi pogodbe o kreditu kredit tudi plačala, po drugi strani pa je v izvršilnem postopku tožeča stranka kot upnica že uspela z zahtevo za plačilo glavnice, za obresti pa ne, le zato, ker zato naj ne bi imela izvršilnega naslova. Torej se je prav na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu tožeča stranka kot upnica poplačala zoper zastavitelja v izvršilnem postopku in se takrat ni postavljalo vprašanje neobstoja izvršilnega naslova glede glavnice, pač pa so bile sporne le obresti. Neprepričljiva in neresnična je tudi izpovedba priče D.K., tedanjega direktorja A. in zastavitelja, ko je povedal, da zastavljena nepremičnina naj ne bi pokrivala obresti iz kredita in naj bi bila z zastavo krita izključno bančna garancija, ker ni bila sklenjena nobena pogodba o bančni garanciji, konec koncev pa je priča povedala še to "pogodb nisem veliko bral, preden sem jih podpisal", "ne morem reč ali je bila pogodba o kratkoročnem kreditu sklenjena v povezavi z generalno pogodbo" in naprej "to bi verjetno vedel povedati direktor". Priča K. se sklicuje na neobstojočo bančno garancijo ki jo tudi sicer ni predložil v spis, povsem prepričljiva pa je izpovedba J.G. V spisu je verodostojen dokaz o tem, da je bila pogodba o kratkoročnem kreditu edina pogodba, ki je bila sklenjena na podlagi generalne pogodbe. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo, podanem po odvetniški družbi Č., predlaga zavrnitev pritožbe. Pravilen je zaključek, da tožeči stranki ni uspelo dokazati povezavo med omenjenima pogodbama. Dokazno breme je na tožeči stranki. To pa je bistveno za odločitev o obveznosti toženke, da dopusti prodajo 1/2 solastne nepremičnine. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo. V odgovoru na pritožbo, ki ga je toženka vložila po odvetnici M.P. prav tako predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da v izvršilnem postopku ni predložila tožeča stranka kot upnica pogodbe o kratkoročnem kreditu. Zato so njene navedbe v tej smeri nesmiselne. Dejstvo je tudi, da so se pri obračunu terjatve najprej zapirale obresti in zato ne more dolg biti dolg iz naslova obresti. Ni pravnega temelja za plačilo obresti. O tem je izpovedala tudi priča tožeče stranke J.G. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se je predlastnik, pravni prednik toženke kot zastavni dolžnik z zastavno pogodbo z dne 12.2.1998 zavezal tožeči stranki, torej zastavnemu upniku, da bo omogočil poplačilo iz zastavljene stvari, če terjatev upnika ob zapadlosti ne bi bila plačana, gre pa za terjatve banke iz generalne pogodbe, obresti in druge stroške, ki bi oz. bodo nastali po pogodbi. Ta generalna pogodba z dne 12.2.1998 pa je bila sklenjena med tožečo stranko (banko) in družbo A.d.o.o., katere direktor je bil tudi zastavni dolžnik, in s katero sta stranki dogovorili, da bo na osnovi pravilno predloženih zahtevkov za odobritev kratkoročnih ali dolgoročnih kreditov, odpiranja akreditivov in izstavitev garancij banka odobrila podjetju limit zadolžitve v višini maksimalno 15.000.000,00 SIT, ki se bo črpal s kreditnimi in drugimi pogodbami, ki jih bosta stranki sklenili v roku trajanja te generalne pogodbe in se bo s temi pogodbami tudi določila obrestna mera, stroški ter zapadlost posameznih naložb, s tem da vsota zneskov iz posameznih pogodb ne sme presegati limita zadolžitve po generalni pogodbi. Podjetje pa bo odobren limit zadolžitve zavarovalo z zastavno pravico na nepremičnini po zastavni pogodbi ter akceptnimi nalogi in menicami podjetja (1. in 4. člen). Rok veljavnosti pogodbe je bil določen na 12.2.2001 oz. do dne, ko bodo poplačane vse terjatve banke, ki izhajajo iz pogodb sklenjenih v okviru te pogodbe. Upnica, dolžnik, in zastavitelj tedaj D.S.K. so sklenili tudi sporazum po 251.c in d čl. ZIP pri sodišču, glede navedene terjatve v višini 15.000.000,00 SIT. V mesecu marcu 1998 pa je bila sklenjena pogodba o kratkoročnem okvirnem kreditu štev. 163/98 med tožečo stranko kot upnikom in družbo A.d.o.o., s katero je bil odobren navedeni družbi kredit v znesku 5.000.000,00 SIT, z rokom vračila in določeno obrestno mero. V 4. čl. navedene pogodbe pa se je kreditojemalec zavezal predložiti banki kot jamstvo za redno odplačevanje obveznosti iz te pogodbe dve bianco menici z menično izjavo, pet akceptnih nalogov s pooblastilom za izpolnitev, zastavo nepremičnine na podlagi sporazuma na sodišču. Vse to je tožeča stranka navajala že v tožbi, to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, le ocenilo je, da pogodba o kratkoročnem kreditu ni povezana z generalno pogodbo o odobravanju kreditov, na podlagi katere je bila ustanovljena tudi zastavna pravica. Pritožba prvenstveno pravilno opozarja na to, da to dejstvo za toženo stranko ni bilo sporno. Tega dejstva, čeprav je to tožeča stranka že v tožbi pod tč. 2 izrecno navedla, v odgovoru na tožbo oz. na prvem naroku za glavno obravnavo toženka ni izrecno prerekala, pač pa je postavila druge določne ugovore. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ne ustreza metodološkim napotkom iz tega člena, po tej določbi mora namreč o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pa ni skrbna in vestna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tako je sodišče prve stopnje v podporo svojemu zaključku, da povezava med omenjenima pogodbama ni dokazana, sprejelo tudi izpovedbo priče, zastavitelja D.S.K., da naj bi bila z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank zavarovana le bančna garancija, iz vsebine tega sporazuma pa izhaja, da se sklicuje na generalno pogodbo o odobravanju kreditov, v tem prvem členu pa je prvenstveno navedeno, da gre za kratkoročne in dolgoročne kredite. Po drugi strani ni ocenilo same izpovedbe te priče, ki je med drugim tudi izpovedal, (na kar opozarja pritožba), da so mu listine bile dostavljene le na pijači, iz zapisnika o zaslišanju izhaja tudi, da pogodb ni veliko bral, preden jih je podpisal (3. odst. na prvi strani zapisnika o zaslišanju z naroka z dne 13.1.2006 - tretja stran zapisnika naroka). Tako bi moralo sodišče prve stopnje izpovedbo priče v delu, kjer priči sledi, to je, da za garancijo obresti niso bile predvidene, oceniti v povezavi s celotno vsebino izpovedbe priče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so relevantne za presojo, ali gre za povezane pogodbe, tudi ne okoliščine, na katere opozarja tožeča stranka v pritožbi, da je bil kredit nekaj dni po sklenitvi pogodbe o kratkoročnem kreditu izplačan, čeprav je bil pogoj sklenitev zastavne pogodbe, kar lahko kaže le na to, da je bila pogodba o kratkoročnem kreditu sklenjena v okviru navedene generalne pogodbe. Tudi ne drži, kot zaključuje sodišče prve stopnje, naj bi bilo iz 4. čl. Pogodbe o kratkoročnem okvirnem kreditu razvidno, da je predvidena po tej pogodbi posebna pogodba prav za ta dolg o zastavi. To v pogodbi ni zapisano, pač pa le, da je (4. čl.) kreditojemalec dolžan predložiti banki kot jamstvo za redno odplačevanje obveznosti iz te pogodbe dve bianco menici z menično izjavo, pet akceptnih nalogov s pooblastilom za izpolnitev, zastavo nepremičnine na podlagi sporazuma na sodišču. Iz tega zapisa ni mogoč enoznačen zaključek kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, da mora biti dodatno sklenjena še ena pogodba o zastavi. Jezikovna razlaga te določbe te pogodbe je glede na navedene okoliščine, tudi v povezavi z izpovedbo priče, J.G., ki je izpovedala o medsebojni povezavi obeh pogodb, življenjsko nelogična, tudi delno v nasprotju z vsebino pogodb, ki sta jih stranki kreditne pogodbe, ter zastavitelj, sklenili, je pa tudi pravno nelogična. Sodišče prve stopnje namreč tožeči stranki očita tudi, da generalna pogodba obresti, ki so predmet te tožbe, ne predvideva in niso razvidne iz sklenjenega sporazuma strank o zastavi nepremičnine in tudi ne navedene v zemljiški knjigi. Pogodba o zastavi je bila sklenjena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika in Zakona o zemljiški knjigi (SPZ in ZZK-1). Le-ta v 146. čl. (SPZ) oz. 18. čl. (ZZK-1) urejata maksimalno hipoteko, pred tem pa je bila urejena v pravnem pravilu 14 Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930. Maksimalna hipoteka je taka hipoteka, ki se vpisuje z določenim najvišjim zneskom. Ta predstavlja zgornjo mejo do katere hipoteka še nudi realno jamstvo, ter se pri vpisu maksimalne hipoteke ne navedejo posamezne, točno določene terjatve, vrednostno, rok zapadlosti in z višino obrestne mere, če šele bodo nastale. Zato se to stvarno zavarovanje omeji z navedbo najvišjega zneska. Od tu tudi ime maksimalna hipoteka. Po presoji sodišča druge stopnje je pri generalni pogodbi in na njeni podlagi sklenjenem sporazumu pred sodiščem, ki mu je sledil vpis v zemljiško knjigo, šlo za maksimalno hipoteko. Zastavitelj (polovico predmetne nepremičnine je naknadno pridobila toženka), je bil le realni dolžnik, enako velja za toženko, nepremičnina je bila torej zastavljena za tuj dolg. Zato je, ko ni izvršilnega naslova glede obresti, tudi potrebna ta t.im. hipotekarna tožba, torej tožba na dopustitev poplačila iz zastavljene nepremičnine. Očitek sodišča, da gre za pogojno terjatev, ne vzdrži, saj je mogoče zavarovanje tudi za pogojne terjatve (129. SPZ, prej 971 ZOR). Ker gre za maksimalno hipoteko, ko višina terjatve niti ni še znana, se pač ta vpiše v zemljiško knjigo z najvišjim zneskom do katerega še za zavarovanje terjatve jamči nepremičnina (že prej citirani 18. čl. ZZK-1). Zato tudi očitek sodišča v razlogih sodbe, da glede obresti ni prišlo do ustanovitve zastavne pravice, saj v zemljiški knjigi niso vpisane, ni pravno pravilen. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, že omenjena procesna kršitev iz 8. čl. ZPP je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP ter 354. čl. ZPP), ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v novem sojenju navedeno procesno kršitev odpraviti, dokazna ocena bo morala biti taka, kot to določa v 8. čl. ZPP, dokaze bo moralo (posamične) oceniti celovito, ne le določene segmente izpovedb, iztrgano iz konteksta, upoštevati namen pogodbenih strank, tudi časovno komponento, ob tem izhajati iz materialnopravnih določb, ki urejajo maksimalno hipoteko. Če bo ugotovilo, da je šlo za povezane posle, in v okviru maksimiranega zneska, do katerega jamči za tuj dolg toženka, pa bo moralo presoditi ugovore, ki jih je v postopku postavila tožena stranka. Do nekaterih se je že izreklo, do nekaterih pa ne (npr. o višini terjatve - višina obrestne mere, ugovor, da se vtožuje procesne obresti). Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da ugovori tožene stranke, da je terjatev prenehala zaradi posledic stečajnega postopka nad dolžnikom, družbo A., niso upoštevni, saj je toženka zemljiškoknjižna lastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine, materialnopravno niso pravilni. Dejstvo je, da gre za zavarovano terjatev družbe A. d.o.o., zato obstoji obveza zastavnega dolžnika (ki ni dolžnik iz temeljnega razmerja), da dopusti poplačilo terjatve iz zastavljene nepremičnine le, če terjatev obstoji. Zato je seveda treba presoditi ugovore povezane s prenehanjem terjatve banke, tožeče stranke zoper dolžnika zaradi posledic stečaja. Vprašanje, ali je terjatev zastarana, pa je odvisno od presoje pravnorelevantnih dejstev, sodišče se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, kdaj je zastaranje začelo teči (pomemben je trenutek zapadlosti, če bi bil kredit dan v okviru zavarovanja z zastavno pravico, je odvisna zapadlost tudi od določb pogodbe o kratkoročnem kreditu).

Posledica razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločbe o stroških in je odločitev o pritožbenih stroških oz. stroških odgovora na pritožbo pridržana za končno odločitev (3. tč. 165. čl. ZPP).