Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi svoje analize in ocene dokazov sprejema drugačne sklepe, kot jih je sprejelo sodišče o obstoju odločilnih dejstev, gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa navedenega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 17.7.2000 zoper D.G. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za 2 meseca. Senat ugotavlja, da je po uvedbi preiskave s sklepom z dne 23.6.2000 še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženi D.G. storil dve kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ, ugotavlja pa tudi, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP prav tako še vedno podan in da preiskava iz objektivnih razlogov v času trajanja enomesečnega pripora ni mogla biti končana. Pritožbo zagovornika obdolženca je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 29.7.2000 zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče v tem sklepu potrjuje pravilnost ugotovitev prvostopnega sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma kot tudi realne nevarnosti, da bi ponavljal kazniva dejanja, če bi bil izpuščen na prostost. Pri tem posebej poudarja težo kaznivih dejanj (količino mamil, ki so bila predmet kaznivih dejanj) ter način storitve, to je delovanje v združbi, ki ima mednarodne povezave.

Zagovornik obdolženega D.G. je zoper tak pravnomočen sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve vložnik povzema vsebino izvedenih dokazov (izpovedbe prič) in ocenjuje da priče, ki ga obremenjujejo, niso verodostojne. Ocenjuje še, da obdolženi D.G. ni povezan z drugimi osebami, zoper katere skupaj z njim sedaj teče kazenska preiskava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ni utemeljena, saj je podan sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ki jih je obdolžen, izkazan pa je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 420. člena ZKP smejo obdolženec, njegov zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

V 2. odstavku 420. člena ZKP je posebej določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V obravnavani zahtevi se torej zatrjuje, da so bile v postopku storjene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, ne da bi bilo navedeno, katere določbe so bile kršene. Naveden ni niti člen niti vsebina tistih določb, ki so bile po oceni vložnika kršene. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da vložnik na podlagi svoje analize in ocene dokazov sprejema in nato uveljavlja (svoje) drugačne sklepe, kot jih je sprejelo sodišče o obstoju odločilnih dejstev in potem na takšni dejanski podlagi zatrjuje, da v zvezi z obravnavanima dejanjima, ki se očitata obdolženemu D.G., nista podana niti utemeljen sum, niti ponovitvena nevarnost kot pogoja za podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja izključno razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo.