Jedro

Če ni ugotovljena neposredna in konkretna izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorjevih sil, ni podlage za priznanje statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 18.12.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 9. 10. 2002, s katero je bil tožniku v ponovljenem postopku priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 3.5.1941 do 14.5.1943, ter odločila, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. V obrazložitvi je navedla, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj obstoječe dokazno gradivo ne daje podlage za ugotovitev, da je tožnik pobegnil pred nasiljem okupatorja, kot to določa 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN).

Prvostopenjsko sodišče se je v celoti strinjalo z ugotovitvami tožene stranke, da v postopku na prvi stopnji dejstva, ki so pomembna za odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do uveljavljanega statusa, niso bila v celoti ugotovljena. Glede na to je menilo, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zadevo vrnila organu prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje, z napotili, v katero smer naj izvede in dopolni ugotovitveni postopek. S tem pa je tudi tožnik dobil možnost, da v postopku ponovnega odločanja navede dejstva in dokaze, iz katerih bi izhajalo, da mu je res grozilo neposredno vojno nasilje.

Tožnik v pritožbi navaja, da je v dosedanjih postopkih dovolj obširno opisal, kaj se mu je zgodilo. Dokaze je skušal pridobiti pri telovadnem društvu T., ki je naslednik S. in pri drugih arhivih, vendar pri tem ni bil uspešen. Prav tako priče, ki bi lahko izpovedale o tedanjih dogodkih ne živijo več. Nadalje navaja, da je bil v ponovljenem postopku zaslišan s strani uslužbenke Upravne enote K., ki je verjela, da govori resnico, zaradi česar mu je prvostopenjski organ izdal ugodilno odločbo. Zato se ne more strinjati s tem, da mu je bil status žrtve vojnega nasilja-begunec v postopku revizije odvzet. Meni, da je dovolj natančno navedel razloge za priznanje uveljavljanega statusa, izpostavlja pa tudi dejstvo, da je zapustil službo, v kateri so ga imeli vsi radi in se podal v negotovost. Sodišče prosi, naj mu svetuje, kako naj dokaže svoje trditve in smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi v izpodbijani sodbi. Meni, da je za pravilno materialnopravno presojo tožnikovega zahtevka potrebno popolno in pravilno ugotoviti odločilne okoliščine. Vztraja pri odločitvi in razlogih, ki jih je navedla v svoji odločbi ter sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred organom prve stopnje, še ne more biti zadostna dejanska podlaga za priznanje statusa, kot ga zahteva tožnik. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bo tudi po mnenju tega sodišča potrebno dopolniti postopek po napotilih tožene stranke in ugotoviti, ali je tožniku pred njegovim odhodom iz L. res grozila nevarnost aretacije s strani italijanskih okupacijskih sil. Po določbah 1. in 2. člena ZZVN mora biti namreč v vsakem konkretnem primeru ugotovljena izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorskih sil, ki morajo biti konkretni in neposredno usmerjeni proti upravičencu (tožniku). Ob tem pa zgolj dejstvo, da naj bi bil tožniku preprečen vstop v prostore društva S. in da naj bi bil ob tem s strani italijanskega vojaka legitimiran, na konkretno grožnjo z aretacijo (še) ne kaže. V ponovljenem postopku bo tako potrebno ugotoviti vse okoliščine, da bo nedvomno dokazano, da je tožniku vojno nasilje res grozilo in da je zaradi tega pobegnil v Š.L. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nosi tožnik, kar pomeni, da bo moral v ponovljenem postopku za svoje trditve predložiti ustrezne dokaze. V njegovi dispoziciji pa je tudi, s kakšnimi dokaznimi sredstvi bo zatrjevane grožnje dokazal. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.