Jedro

Bistveno vprašanje za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost toženk, je, ali je bila nastopna ploskev stopnic zaradi dotrajanosti oz. neustreznega vzdrževanja spolzka, kar je zatrjevala tožnica. Da je bila tedaj stopnica spolzka, pa mora dokazati tožnica.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i (točka I in II izreka) ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je zaradi delnega umika tožbe glede plačila odškodnine v višini 650.000,00 SIT s pp ugotovilo, da je postopek v tem delu ustavljen. S sodbo pa je razsodilo, da sta toženki dolžni v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 750.000,00 SIT z obrestmi, in sicer od 13.8.2002 do 22.4.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 23.4.2004 dalje do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Toženkama je še naložilo, da tožeči stranki povrneta 450.313,28 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2004 dalje do plačila.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni, podrejeno sodbo razveljavi. Meni, da odločitev ni pravilna. Ne drži, da bi tožena stranka opustila potrebne ukrepe (namestitev protizdrsnih trakov, vzdrževanje stopnic) za zagotovitev varnosti kopalcev. Protizdrsnih trakov na takih stopnicah ni in jih predpisi ne predvidevajo. Šlo je namreč za stopnice iz nerjavečega jekla, pohodne površine posamezne stopničke imajo žlebičke debeline približno 3 mm in nikjer v Sloveniji ni v notranjih bazenih videti drugačnih stopnic. Ni jih kaj vzdrževati, to je prepričljivo izpovedala priča K., vzdrževalec objekta. Njegova izpovedba je gotovo bolj strokovna in prepričljiva od tožbenih trditev. O stanju in drsnosti bi vedel povedati priča B. B., katerega sodišče iz neznanega razloga, čeprav naj bi bil priča dogodka, ni zaslišalo. Ni jasno, zakaj sodišče označi pričo K. kot nezanesljivo in subjektivno, pri tem pa spregleda, da je priča F. P. vsaj toliko subjektivna in nezanesljiva zaradi sorodstva s tožnico, pa ji pokloni vero. Stare stopnice so bile ob zamenjavi leta 2001 zavržene in je bilo ob prejemu tožbe toženki onemogočeno dokazovanje o stanju stopnic z objektivnimi dokazi. Zahtevek po temelju je zato neutemeljen in tudi ne drži, da bi obstajala izključna odgovornost toženk, tožnica je sama izbrala način dostopa v vodo, kot kopalka, gibčnejši si izberejo te stopnice, starejši in previdnejši pa širše in položne, keramične, na drugi strani bazena in se je tožnica pri svojih 60-ih letih odločila, da ne bo čakala, pač pa izbrala ožje stopnice. Že pred izbiro se je očitno zavedala, da zadevne stopnice niso bile zanjo primernejše od drugih. Opozarja še na višino dosojene odškodnine, saj glede prve toženke presega dogovorjeno zavarovalno vsoto. Šlo je za polico prostovoljnega odgovornostnega zavarovanja in prek zavarovalne vsote zavarovalnica ne more odgovarjati. Nepravilna je tudi stroškovna odločba, saj sodišče priznava tožeči stranke stroške v zvezi z narokom z dne 27.2.2003, ko sta se stranki dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške prihoda na narok. Priglaša stroške sestave pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Podana je namreč odgovornost toženk za nastali dogodek. Gostje so bili predvsem starejši, saj je hotel namenjen upokojencem. Sodišče je pojem protizdrsnega traku uporabilo zgolj za primer kako bi lahko druga toženka poskrbela za varnost. V njeni domeni je, da bi poskrbela, da stopnice niso "zlizane, upognjene". Načelo ekonomičnosti postopka je zahtevalo, da sodišče ni izvedlo še dodatnih predlaganih dokazov. Nenazadnje v spisu obstoji pisna izjava priče o zdrsnosti stopnic. Očitek tožnici, da ni uporabila drugih stopnic, pa je neresen, toženka je tista, ki je za vstop v bazen namenila dvoje stopnic. Toženki sta v zamudi, saj sta imeli dlje časa odprto možnost, da se zadeva uredi na miren način in sta bili na to večkrat pozvani. Tudi stroškovna odločba je pravilna, pooblaščenec tožnice se ni odpovedal stroškom, le tožnica svojih ni priglasila.

Pritožba je utemeljena.

Bistveno vprašanje za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost toženk (druge toženke in zavarovalnice, pri kateri je imela druga toženka zavarovano odgovornost) je, ali je bila nastopna ploskev stopnic zaradi dotrajanosti oz. neustreznega vzdrževanja spolzka, kar je zatrjevala tožnica. Taka značilnost stopnic lahko nudi podlago za uporabo pravnega pravila o odškodninski odgovornosti druge toženke za škodo kot posledico padca zaradi zdrsa (154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR, ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika še uporablja - 1060. čl. OZ). Da je bila tedaj stopnica spolzka, pa mora dokazati tožnica. Sodišče prve stopnje pa dokazno oceno gradi na zmotnem materialnopravnem stališču, da je dokazno breme, da to dokaže na toženi stranki, ko drugi (in prvi) toženki očita, da ni dokazala, da niso bile stopnice tedaj spolzke, pač pa rebraste, nažlebljene (2. odstavek 4. strani sodbe). Že zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj je tožeča stranka tista, ki mora zatrjevano dejstvo z gotovostjo dokazati. V nadaljevanju sodišče prve stopnje sicer navede, da je sprejelo glede te okoliščine izpovedbo tožnice in moža z argumentom, da priča, sicer vzdrževalec pri prvi toženki, ni prepričljiva že zato, ker gre za področje njegovega dela. V zvezi s tem prvi toženki tudi očita, da ni na primer poskrbela za objektivni dokaz, denimo predložila stopnic s predlogom, da o ustreznosti rabe poda mnenje strokovnjak (ta dokaz je predlagala tožeča stranka, ki nosi dokazno breme), iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo namreč izhaja drugače (narok dne 22.4.2004), in sicer, da je priča K. navedel, da je dele stopnic, ki so bile zamenjane, prinesel na narok. Druga toženka, ki se v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarja z nudenjem kopaliških storitev, je bila dolžna ravnati s povečano skrbnostjo, računati tudi z nevarnostjo zdrsov, posebej tudi na stopnicah. Zato je bila dolžna poskrbeti za varnost gostov. Sodišče prve stopnje drugi toženki očita, da ni redno vzdrževala stopnic (toženki sta trdili in to trdita tudi v pritožbi, da sta storili vse, kar je potrebno, šlo je namreč za material, katerega vzdrževanja ni potrebno - stopnice z žlebičastjo, nezdrsno nastopno ploskvijo). Očitek sodišča prve stopnje je posplošen, zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja (tedanje stanje stopnic) pa tudi teh opustitev ni mogoče niti konkretizirati. Ugotavljanje odgovornosti toženk terja tudi presojo, ali je tožnica v celoti ravnala tako, da je poskrbela za svojo varnost. Pritožnika v zvezi s tem po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno očitata tožnici, da se ni odločila z uporabo širših stopnic, in sodišču prve stopnje, da v tem ravnanju tožnice ni videlo njenega prispevka. Bazen je bil namreč namenjen širšemu krogu obiskovalcev, večina gostov je bila upokojencev, ki so ob vstopu v bazen pač izbirali med več stopnicami. Tožnica je zato lahko utemeljeno pričakovala, da bo dostop v bazen povsod varen ob povprečni skrbnosti.

Ker je torej sodišče prve stopnje ugotavljalo odločilna dejstva, a zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je menilo, da bi tožena stranka morala dokazati, da stopnice niso bile spolzke, in je nedokazanost pripisalo v škodo tožene stranke, ko je ob tem očitno tudi iz tega razloga opustilo izvedbo drugih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, dokazna ocena je preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženk ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz materialnega dokaznega bremena tožeče stranke, ki mora z gotovostjo dokazati zatrjevana dejstva, v ta namen oceniti zbrane dokaze, po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze (priča B., izvedenec), da bo lahko ugotovilo vse okoliščine, ki so privedle do obravnavane situacije, ko je tožnica ob vstopu v bazen po stopnicah padla. Ko bo ponovno odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, bo moralo upoštevati tudi, na kar tožena stranka utemeljeno opozarja, da tožeča stranka temelji zahtevo za plačilo odškodnine od zavarovalnice, prve toženke, s katero pa je druga toženka sklenila zavarovalno pogodbo o prostovoljnem zavarovanju. V takem primeru zavarovane vsote ni mogoče valorizirati, oškodovanec lahko namreč zahteva največ izplačilo zavarovalne vsote in v primeru zamude zavarovalnice še obresti (940. in 941. čl. ZOR). Pri odločitvi o povrnitvi stroškov pa bo moralo presoditi tudi vsebino dogovora, povzetega v zapisniku o naroku dne 27.2.2003 glede stroškov v zvezi z narokom tega dne. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo o glavni stvari, je razveljavilo tudi stroškovno odločbo in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP).