6. 7. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Radovljici, na seji dne 6. julija 2006

odločilo:

Za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo osebnega avtomobila znamke Chevrolet, tipa 34, 6 cilindrski, 52 KM, št. motorja I.46848, št. šasije 640-10, leto izdelave 1935, je pristojna Upravna enota Radovljica.

Obrazložitev

A.

1.A. A., B. B., C. C. in Č. Č.-Č. (pravne naslednice lastnikov podržavljenega premoženja) so pri tedaj pristojnem upravnem organu Občine Ljubljana Center vložile zahtevo za denacionalizacijo v izreku navedenega osebnega avtomobila, ki pa je zadevo odstopil v reševanje tedaj pristojnemu upravnemu organu Občine Radovljica. Upravna enota Radovljica je o zahtevi že odločala, in sicer je zavezancu za denacionalizacijo, Slovenskemu odškodninskemu skladu, naložila plačilo odškodnine za podržavljeno vozilo. Po pritožbi zavezanca je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek z napotilom, naj ugotovitveni postopek dopolni z izvedbo dokazov, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali je pravni temelj denacionalizacije navedenega premoženja podan v 3., 4. ali v 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). V ponovljenem postopku je upravni organ prve stopnje, skladno z navodili pritožbenega upravnega organa, vlagateljice zahteve za denacionalizacijo pozval k dopolnitvi zahteve. Te so upravnemu organu sporočile, da so že predložile vse listine, ki jih hranijo v zvezi s podržavljenjem ter zato ne morejo predlagati nobenega novega dokaza, prav tako pa tudi ne morejo predlagati zaslišanja morebitnih prič, ker so te že pokojne. Vlagateljice so v odgovoru na poziv upravnega organa vztrajale pri trditvi, da naj bi bil osebni avtomobil, katerega denacionalizacijo zahtevajo, podržavljen kot premoženje podjetja Tovarna D. D. D., Ž. – Ž., ki je bilo v lasti pravnih prednikov vlagateljic in ki je bilo nacionalizirano na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48 – v nadaljevanju ZNZGP). Zato naj bi bil po mnenju vlagateljic temelj pravice do denacionalizacije omenjenega vozila 3. člen ZDen. Upravni organ je pri pristojnih arhivih tudi sam zaprosil za morebitne listine, ki bi izkazovale temelj podržavljenja navedenega osebnega avtomobila, vendar brezuspešno. Upravna enota Radovljica je glede na zatrjevani temelj podržavljenja ter glede na to, da je zavezanec ves čas postopka ugovarjal stvarni pristojnosti upravnega organa, z dopisom z dne 17. 11. 2005 zahtevo za denacionalizacijo odstopila v pristojno reševanje Okrajnemu sodišču v Radovljici. To je po prejemu zahteve zaradi ugotavljanja stvarne pristojnosti na naroku zaslišalo eno od predlagateljic (vlagateljic) zahteve, zaprosilo pa je tudi za vpogled v celoten upravni spis Upravne enote Radovljica.

2.Okrajno sodišče v Radovljici v zahtevi za rešitev spora glede pristojnosti meni, da pravni temelj podržavljenja osebnega avtomobila po 5. členu ZDen ni podan. Navaja, da sta ključni listini, ki izkazujeta odvzem osebnega avtomobila znamke Chevrolet, potrdilo začasnega upravnika Tovarne D. D. D. z dne 17. 12. 1946, iz katerega je razvidno, da je ta po nalogu ministra za industrijo in rudarstvo 17. 12. 1946 prevzel navedeni osebni avtomobil, in dovoljenje Direkcije za avtopromet pri Predsedstvu vlade LR Slovenije v Ljubljani z dne 16. 4. 1947, v katerem je navedeno, da je bil "po odredbi Izredne komisije za avtopromet pri Predsedstvu vlade FLRJ in zaradi prošnje z dne 5. 4. 1947 dovoljen prenos lastninske pravice osebnega avtomobila Chervolet od prodajalcev E. E. in F. F., zasebnikov iz Z. pri Z., na kupca Ministrstvo za industrijo in rudarstvo LR Slovenije". Sodišče meni, da je treba obe listini obravnavati skupaj ter v povezavi z denacionalizacijo drugega premoženja upravičencev, ki je bilo podržavljeno po ZNZGP, pri tem pa upoštevati tudi časovni potek dogodkov. Tovarna čokolade A. Zavrtanik je bila namreč nacionalizirana 5. 12. 1946, osebni avtomobil je bil prevzet 17. 12. 1946, dovolilnica za prenos lastninske pravice na avtomobilu pa je bila izdana šele 16. 4. 1947. Sodišče še navaja, da iz podatkov v spisu izhaja, da postopek nacionalizacije ni potekal pravilno, saj ob nacionalizaciji ni bil sestavljen prevzemni zapisnik, ampak le zabeležka, da je "delegat vse v redu prevzel". Ne glede na to, da so v dovolilnici z dne 16. 4. 1947 omenjeni izrazi "nakup" in "od prodajalcev", zgolj na podlagi tega po mnenju sodišča ni mogoče sklepati, da je bila kupna pogodba sklenjena in kupnina plačana, zlasti še, ker listin, na podlagi katerih bi bilo to mogoče ugotoviti, ni bilo mogoče pridobiti, poleg tega pa predlagatelji zatrjujejo, da pogodba ni bila sklenjena in kupnina ni bila plačana. Sodišče meni, da pravna podlaga denacionalizacije po 5. členu ZDen ni podana in je zato o zahtevi pristojen odločati upravni organ.

B.

3.ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so o denacionalizaciji tega premoženja pristojni odločati upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

4.Določitev stvarne pristojnosti za odločanje v postopkih denacionalizacije je torej odvisna od vprašanja, na kakšnem temelju je bilo podržavljenje izvedeno. Pristojnost sodišča za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo je izrecno določena le za tiste primere, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla. V konkretni zadevi pa niti iz zahteve za denacionalizacijo niti iz listin v spisu ni razvidno, da je bil pravni posel sklenjen. Zgolj na podlagi zgoraj omenjenih listin, to je potrdila in dovoljenja, pa po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče šteti, da je bil osebni avtomobil, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljen na podlagi pravnega posla. V dovoljenju Direkcije za avtopromet pri Predsedstvu vlade LR Slovenije v Ljubljani sta sicer bivša lastnika avtomobila navedena kot prodajalca ter Ministrstvo za industrijo in rudarstvo LR Slovenije kot kupec, vendar to še ne zadošča za ugotovitev, da je bil pravni posel sklenjen. Poleg tega upravni organ v svojem dopisu, s katerim je zadevo odstopil v reševanje Okrajnemu sodišču, ne navaja, da bi bil pravni posel podlaga za podržavljenje, niti ne pojasni, zakaj meni, da je za odločanje v konkretni zadevi pristojno Okrajno sodišče.

5.V obravnavani zadevi torej premoženje, katerega vrnitev zahtevajo vlagatelji v postopku denacionalizacije, ni bilo podržavljeno na podlagi pravnega posla. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je na podlagi 54. člena ZDen za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo v izreku navedenega premoženja pristojna Upravna enota Radovljica.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik

dr. Janez Čebulj

zanj

Podpredsednica

dr. Mirjam Škrk