Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Mora pa sprejeti dokazni predlog, kakor hitro se izkaže, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi imel zaradi domneve nedolžnosti za posledico oprostilno sodbo.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.5.1998 obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen 5 let zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 20.1.1998 od 13,20 ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.9.1998 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega J.K. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obsojenčevi zagovorniki, odvetniška družba Č., so dne 24.11.1998 zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitev pravic obrambe in z ustavo zagotovljenega pravnega jamstva v kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornik obsojenega J.K., odvetnik P.C., z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo dne 26.11.1998, pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, tedaj razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa da obe sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru z dne 19.1.1999, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujeta na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Ni namreč točno, poudarja v odgovoru vrhovni državni tožilec, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, če sprejema drugačno oceno dokazov kot obramba. Obe zahtevi uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato vrhovni državni tožilec predlaga, naj ju Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne kot neutemeljeni.

Zahtevi zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornikom obsojenega J.K., odvetniški družbi Č., ni mogoče pritrditi, ko po podrobnem povzemanju mnenja psihiatra prof. dr. B.C. zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje s tem dokazom, predlaganim v pritožbi, opravilo "z levo roko" in na ta način zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj po mnenju vložnikov pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Ti zagovorniki so v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navajali, da je dejstveno stanje zmotno ugotovljeno in da v izvedenih dokazih ni dovolj podlage za obsodilno sodbo. Take navedbe so oprli na "psihiatrično izvedensko mnenje o duševnem stanju V.K.", ki ga je po izreku prvostopenjske sodbe, na njihovo prošnjo, potem ko se je seznanil z vsebino izvedenih dokazov in opravil razgovor z otrokom V.K.-jem, podal stalni sodni izvedenec psihiatrične stroke prof. dr. B.C., dr. medicine. Navajali so, da je ta ugledni dolgoletni strokovnjak, psihiater in psiholog izrazil utemeljeno prepričanje, da obsojeni J.K. ni storil očitanega kaznivega dejanja. Po presoji obsojenčevih zagovornikov je šlo za tako pomemben dokaz, z izvedbo katerega bi se izkazalo, da je dejstveno stanje zmotno ugotovljeno in da je potrebno dokazni postopek dopolniti s pritegnitvijo ustreznih otroških psihologov in psihiatrov.

Glede tega mnenja, ki ni izvedensko mnenje (izvedenstva na podlagi 1. odstavka 249. člena ZKP ni odredilo sodišče kot organ, ki je vodil postopek), je sodišče druge stopnje v razlogih navedlo, da se je psihiater specialist prof. dr. B.C. pogovoril z otrokom V.K. in s tem, ko je presojal tako izpovedbe otroka, kakor tudi izpovedbe pred sodiščem zaslišanih prič in izvedenska mnenja, opravljal delo, za katerega je kvalificirano le sodišče, saj je ocena dokazov v domeni sodišča ne pa izvedenca psihiatra. Poudarilo je tudi, da je imelo sodišče prve stopnje za svoje sklepe dovolj opore v zbranem dokaznem gradivu, ter da je ustrezno obrazložilo vsak dokaz in indic posebej, kakor tudi vse dokaze kot celoto ter pri tem podrobno navedlo, zakaj določenim pričam verjame in zakaj drugim ter glede česa ni poklonilo vere. Četudi je pritožbeno sodišče nekoliko nespretno zapisalo, da je za presojo dokazov kvalificirano (usposobljeno) le sodišče in omenjenega psihiatra specialista poimenovalo za izvedenca, čeprav take lastnosti v obravnavani zadevi ni imel, je v pravnomočni sodbi podrobno obrazložilo, zakaj je sprejelo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Zato ne drži, da ni navedlo razlogov, zakaj dokaznega postopka ni treba dopolnjevati z zasliševanjem psihiatra specialista prof. dr. B.C. kot priče. Z navedbami v zahtevi, da v poročilu prof. dr. B.C. ne gre samo za stališča, ki bi utegnila posegati na področje sojenja, marveč za dragocene podatke človeka strokovnjaka, ki ima velike strokovne in življenjske izkušnje in se je tudi neposredno večkrat pogovarjal z otrokom, kar je bilo dano samo policiji, to pa da je absurd nad absurdi, da bi omenjeni psihiater specialist lahko imel vlogo "izvedene" priče v kazenskem postopku, ki bi lahko ob zmedenem in nejasnem dokaznem materialu, na katerem temeljita prvostopenjska in drugostopenjska sodba, objektivno osvetlila zadevo, vložniki po vsebini izpodbijajo dokazno presojo v pravnomočni sodbi in tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ti vložniki nimajo prav niti, ko zatrjujejo, da je pritožbeno sodišče s tem, da sodbe ni razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, da se zasliši tudi predlagana "izvedena" priča, kršilo pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije. Omenjena določba Ustave predpisuje pravice, ki morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljene ob popolni enakopravnosti, med temi tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kršitev te ustavne človekove pravice lahko zagreši pritožbeno sodišče tudi v primeru, če obramba obsodilno sodbo izpodbija iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in se pri tem sklicuje na dokaz, ki ga v prvostopenjskem postopku ni predlagala. Vendar pa je treba pri tehtanju, ali je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena pravica izvajanja dokazov v korist obsojenca upoštevati znane kriterije, da: 1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; 3) mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in 4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, in sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev, tudi če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Mora pa sprejeti dokazni predlog, kakor hitro se izkaže, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo. Z zavrnitvijo navedenega dokaza pritožbeno sodišče ni prekoračilo meja načela proste dokazne presoje. Sklepanju pritožbenega sodišča, ki je na predlog za izvedbo navedenega dokaza ustrezno odgovorilo, ni mogoče odrekati razumne presoje. Na podlagi povedanega se izkaže, da kršitev pravice do izjanja dokazov v korist obsojenca (3. alinea 29. člena Ustave) ni podana, s tem pa tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jo na ta način uveljavljajo vložniki.

Prav tako z zahtevo ne more uspeti obsojenčev zagovornik, odvetnik P.C., ko navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s tem pa, čeprav tega izrečno ne pove, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Drži, kar pravi ta vložnik, da je sodni izvedenec za psihiatrijo doc. dr. S.Z., dr. medicine v pisnem mnenju zapisal, da je podoba, kakršno nam kaže J.K. o sebi, podoba običajnega človeka, ki ne kaže nobenih posebnosti v osebnostnih lastnostih in spolnem življenju ter ne kaže nobenih duševnih in vedenjskih motenj. Prav tako je na mestu vložnikova trditev, da je na glavni obravnavi isti izvedenec na vprašanje, ali storilci tovrstnih kaznivih dejanj izkazujejo kakšno vedenjsko ali duševno motnjo, pojasnil, da je še najbližje skupnemu imenovalcu teh storilcev neka oblika osebnostne motnje.

Sodišče prve stopnje je v 3. odstavku na 15. strani v razlogih sodbe napisalo, da sprejema izvedensko mnenje doc. dr. S.Z., da je samopodoba, kot jo kaže obsojenec, podoba običajnega človeka, ki ne kaže nobenih duševnih ali vedenjskih motenj. Izvedencu je sledilo tudi, ko je pojasnil, da pri storilcih kaznivih dejanj spolne zlorabe otrok ni nekih posebnih izstopajočih značilnosti in da so ti včasih odvisni od alkohola ter da je še najbližji skupni imenovalec teh oseb neka oblika osebnostne motnje. Sodišče prve stopnje je mnenje navedenega izvedenca v bistvenih poudarkih pravilno povzelo in v razlogih sodbe povedalo, zakaj ugotavlja, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano. S tem pa je tudi zavzelo stališče, da ta dokaz nima take teže, da bi lahko vzbudil dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

V izvedenskem mnenju ni ugotovitve, da obsojenec, ki ne kaže posebnosti v osebnostnih lastnostih in spolnem življenju in tudi nobenih drugih duševnih in vedenjskih motenj, ki torej nima nobene osebnostne motnje, že zaradi tega sploh ne bi mogel biti storilec takega kaznivega dejanja. V tem delu gre tedaj zgolj za dokazno presojo, kot jo vidi vložnik zahteve. Je pa docent dr. S.Z. pojasnil (l. št. 260), da so raziskave v zadnjem desetletju v zvezi s temi pojavi pokazale, da pravzaprav ni pravil, kakšen bi bil storilec teh kaznivih dejanj oziroma kakšen je njegov profil. Po 1. odstavku 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navedene kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih zadostno oporo za sprejete dejstvene sklepe in izrek obsodilne sodbe. Glede na tako stališče, ki ga je tudi obširno obrazložilo, je povsem jasno, četudi tega pritožbeno sodišče ni izrečno povedalo, da je ugotovilo, da ne držijo trditve obsojenčevega zagovornika, da je že na podlagi osebnostnih lastnosti ugotovljenih pri obsojenem J.K. izključeno, da je ta storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato temu vložniku ni mogoče pritrditi, ko izpostavlja, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki v svojih zahtevah, zato je zahtevi zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.