Jedro

Za izrek varstvenega ukrepa po 64. čl. KZ ne zadošča obstoj nevarnosti, da bi obdolženec ponavljal katerakoli kazniva dejanja, temveč je potrebno ugotoviti obstoj nevarnosti za huda kazniva dejanja zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega M. I. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v postopku za izrek varnostnega ukrepa obdolženemu M. I. po čl. 64 Kazenskega zakonika izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu.

Proti temu sklepu je zagovornica obdolženca vložila pritožbo smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višji državni tožilec J. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju, podanem po II. odst. 442. čl. ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Bistvo pritožbe obdolženčeve zagovornice je, da izpodbija izpovedbo izvedenca psihiatra dr. V. R. na glavni obravnavi dne 11.11.2004, ker izvedenec pred zaslišanjem obdolženca ni ponovno pregledal. Zato je po njeni oceni vprašljiva odločitev sodišča o izbiri najustreznejšega ukrepa.

Iz podatkov spisa izhaja, da je izvedenec dr. V. R. pregledal obdolženca in medicinsko dokumentacijo o njegovem zdravljenju v psihiatrični bolnici v mesecu aprilu 2004 in v pisnem izvidu in v mnenju z dne 25.4.2004 zapisal, da obdolženec boluje za panaroidno shizofrenijo, to je kronično duševno boleznijo, zaradi katere je kaznivo dejanje storil v neprištevnem stanju. Menil je, da je pri obdolžencu potrebno trajno zdravljenje do nadaljnjega v zaprti ustanovi, ker bi se sicer nezdravljeni ali neustrezno zdravljeni obdolženec predstavljal življenjsko nevarnost za okolico in da obdolženec aktualno ni sposoben produktivnega sodelovanja na glavni obravnavi.

Kljub temu, da je sodišče po prejemu predloga za izrek varnostnega ukrepa prejelo dne 24.8.2004 tudi dopis oddelčnega zdravnika dr.

A. D. iz Psihiatrične klinike v Ljubljani, kjer je bil obdolženec na zdravljenju, da v avgustu 2004 ni več zaznati strokovnih argumentov, da bi moral biti obdolženec še pridržan brez privolitve in da je bil zaradi tega premeščen na odprti oddelek ter, da je njegovo zdravstveno stanje takšno, da je nadaljevanje zdravljenja odvisno izključno od njegove odločitve, sodišče v mesecu novembru, ko je opravilo glavno obravnavo, ni preverjalo, ali je obdolženčevo zdravstveno stanje tako, da je lahko navzoč na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, svojo odločitev, da obdolžencu izreče varnostni ukrep po 64. čl. KZ, oprlo na mnenje izvedenca, da ambulantno zdravljenje pri obdolžencu ne zadošča zaradi njegove bolezenske neuvidevnosti in da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponavljal kazniva dejanja in bi pomenil nevarnost za okolje in njega samega. Pri tem pa je sodišče spregledalo, da je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu moč izreči le, če so izpolnjeni naslednji pogoji: objektivni znaki kaznivega dejanja, neprištevnost in da mora sodišče ugotoviti, da na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje duševne motenosti, obstaja nevarnost, da bi obdolženec lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšna nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu.

Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da obstaja pri obtožencu nevarnost ponavljanja teh hudih kaznivih dejanj, ki so našteta v zakonu, temveč zgolj, da obstaja nevarnost, da bi ponavljal kazniva dejanja in pomenil nevarnost za okolje in njega samega. Ob takšni ugotovitvi pa je utemeljena pritožba zagovornice, da je dejansko stanje v tem, ali je bi obdolžencu izrečen ustrezen ukrep, nepopolno ugotovljeno in je zaradi tega izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče z izvedencem psihiatrične stroke ugotoviti, ali je obdolženec sposoben biti navzoč na glavni obravnavi in obdolženca povabiti na glavno obravnavo. V skladu z določbo II. odst. 492. čl. ZKP bo moralo o glavni obravnavi obvestiti tudi obdolženčeve starše, saj obdolženec, ki je star 32 let, živi pri njih in starše po potrebi tudi zaslišati v zvezi z možnostjo njihovega nadzora nad obdolžencem pri jemanju zdravil. Nato bo moralo s ponovnim zaslišanjem izvedenca psihiatra ugotavljati sedanje duševno stanje obdolženca in na podlagi ocene teže kaznivega dejanja, ki jih je obdolženec storil zanesljivo ugotoviti, ali obstaja nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, torej ugotoviti ali so izpoljnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa po 64. čl. KZ oziroma, ali so eventuelno izpolnjeni pogoji za izrek milejšega ukrepa, to je obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 65. čl. KZ, ali pa postopek za izrek varnostnega ukrepa ustaviti in za svojo odločitev navesti popolne in prepričljive razloge.