Jedro

V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, zato tudi o hierarhičnem redu predloženih dokazov ni mogoče govoriti.

Izrek

Zahteva obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.P. je dolžan plačati stroške, nastale v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 1.000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 31.3.2008 obsojenega I.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.6.2008 pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere uveljavlja razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v nadaljevanju pa zatrjuje le nekatere relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in sicer, da oškodovanec ni prijavil premoženjsko pravnega zahtevka, da oškodovanec ni bil zaslišan pod prisego ter da je bil na glavni obravnavi dne 31.3.2008 nezakonito spremenjen obtožni predlog. Ostalih, v uvodu navedenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, pa ni konkretiziral, oziroma je smiselno uveljavljal razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj v skladu z določilom četrtega odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži, alternativno pa naj sodišče odloči v skladu z določilom 427. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi na drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodišče pri ocenjevanju dokazov ni vezano na vnaprej določena dokazna pravila, zato si obsojenec institut prisege napačno razlaga. Navedbe obsojenca, da je oškodovanec izjave, ki jih je dal na policiji, na glavni obravnavi spremenil, da v postopku ni bilo dokazano, da je oškodovanca stiskal za vrat, da je razlog za oškodovančevo izpovedbo v nameri pridobiti si materialno korist ter da bi bilo sodišče dolžno verjeti priči V.P., pomenijo uveljavljanje razloga zmotne, oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 17.9.2008, v kateri vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Obsojeni I.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je „dokaz, da sodišče v tej zadevi ni ravnalo pravilno“ dejstvo, da je verjelo oškodovancu, da ne priglaša premoženjsko pravnega zahtevka, kar je vplivalo na oceno verodostojnosti oškodovančeve izpovedi ter vplivalo na odločitev sodišča prve in druge stopnje. Oškodovanec je namreč takoj po pravnomočnosti sodbe začel postopek „z zahtevo po premoženjsko pravnem zahtevku“, kar dokazuje, da je pred sodiščem prepričljivo in suvereno lagal. 7. Takšnemu očitku zahteve ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na navedbe zahteve očitno, da se vložnik ne strinja z dokazno oceno obeh sodišč, s tem pa vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Obenem pa Vrhovno sodišče dodaja, da vložnik sam pravilno ugotavlja, da oškodovanec ni uveljavljal premoženjsko pravnega zahtevka v okviru adhezijskega postopka. Povsem njegovi odločitvi je namreč prepuščeno, ali bo po zaključku kazenskega postopka uveljavljal odškodninski zahtevek v pravdnem postopku, v katerem bo sodišče vezano na obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede vrste kaznivega dejanja in storilčeve kazenske odgovornosti, pri čemer uveljavljanje premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev odškodninske tožbe.

8. Podobno velja glede navedbe obsojenca, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev pravil kazenskega postopka, ker oškodovanca pred pričanjem ni zapriseglo, zaradi česar je bila njegova izpoved nezanesljiva. Vložnik tudi v tem primeru uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da slovenski kazenski postopek instituta prisege priče pred zaslišanjem ne pozna, v določbi drugega odstavka 240. člena pa predvideva, da je treba pričo pred zaslišanjem opozoriti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati ter da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Iz zapisnika o glavni obravnavi Okrajnega sodišča v Mariboru je razvidno, da je bilo navedeno opozorilo oškodovancu pred zaslišanjem s strani sodišča dano. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi vložnika, da je sodišče ravnalo napačno, ker „ni upoštevalo hierarhično predloženih dokazov in je upoštevalo le domnevno izpoved oškodovanca.“ V skladu z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP, sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, zato tudi o hierarhičnem redu predloženih dokazov ni mogoče govoriti.

9. Stališče zahteve, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe obtožnega predloga, s katero okrožna državna tožilka opisu kaznivega dejanja dodaja, da je vložnik oškodovanca zgrabil za vrat, saj drugače ne bi bilo dovolj elementov za to kaznivo dejanje, ni sprejemljivo. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ stori tisti, ki ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Pred spremembo je obtožni predlog obsojencu očital, da je nenadoma zapeljal pred spredaj vozeče vozilo, katerega je vozil oškodovanec H.D., da je ta moral močno zavirati in ustaviti svoje vozilo, da je preprečil trčenje med vozili, zatem pa je skočil do oškodovančevega vozila ter ga skozi odprto okno vrat zgrabil za ovratnik srajce ter mu hkrati grozil z besedami: “Ti baraba, jaz sem P., ti še mene ne poznaš. Ubil te bom!“, zaradi česar se je oškodovanec počutil osebno ogroženega in prestrašenega. Državna tožilka je obtožni predlog na glavni obravnavi dne 31.3.2008 spremenila tako, da je besedno zvezo „ubil te bom“, nadomestila z besedilom „spravil te bom bek, jaz si na tebi rok ne bom mazal“ ter poleg besedila, da je oškodovanca zgrabil za ovratnik srajce, dodala še, da ga je zgrabil za vrat. Obtožni predlog je glede vseh ostalih dejstev in okoliščin ostal nespremenjen. Obtožni predlog je pred spremembo obsojencu očital, da je oškodovancu zagrozil z umorom, po spremembi pa pomensko povsem enako grožnjo, ki pa je bila le izražena z drugimi besedami. Vlagatelj zahteve ne obrazloži, kako naj bi uveljavljana kršitev sploh vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, pri čemer ostaja na splošni ravni tudi navedba, da brez spremembe obtožnega predloga, v delu kjer besedilu dodaja, da je oškodovanca stiskal za vrat, ne bi bilo dovolj elementov za obravnavano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja pred spremembo obtožnega predloga, kakor tudi po njegovi spremembi, vseboval vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Dejstvo, da je obsojenec oškodovanca prijel tudi za vrat, kot del izvršitvenega ravnanja za obstoj kaznivega dejanja samo po sebi ni pomembno, saj se v besedilu kazenskopravne norme dejanski poseg v telesno integriteto ne pojavlja kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Ta okoliščina je v tem primeru pri odločanju sodišča predstavlja le predvsem podlago (dejanske) ugotovitve, da je hotel obsojenec grožnjo z umorom na ta način le še podkrepiti, tako da jo je oškodovanec štel za resno. Isto okoliščino bi smelo sodišče ugotoviti in upoštevati tudi, če ne bi bila del opisa ravnanja obsojenca v obtožnem predlogu.

10. Navedbe zahteve, da je sodišče sodbo oprlo zgolj na lažno izpoved oškodovanca, da sodišče ni verjelo izpovedbi priče V.P., da ni bilo nobenih materialnih dokazov za obsodbo, ne uveljavljajo nobene kršitve, zaradi katere se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, temveč izražajo nestrinjanje z dokazno oceno in dejanskimi zaključki, ki sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem pa vložnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi se lahko s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbijala pravnomočna sodba (drugi odstavek 420. člena ZKP). Prav tako se vložnik ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP, ki jo uporabi vrhovno sodišče le, če samo ugotovi precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev.

C.

11. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, je pa ugotovilo, da je zahteva v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določilom 425. člena ZKP.

12. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.