Jedro

Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost; kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES pa se uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo. Toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive, prav tako ne gre za sodbo presenečenja. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati v prvem odstavku I. točke izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov; v presežku je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da mu mora povrniti stroške postopka v višini 298,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev o nepopolnosti ter nesklepčnosti tožbe, trditvenem in dokaznem bremenu. Sodišču prve stopnje očita nepravilno razporeditev dokaznega bremena v škodo toženke in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev načela enakosti orožij; gre za sodbo presenečenja. Ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Zavrača sklicevanje sodišča prve stopnje na 64. točko sodbe Sodišča EU v zadevi C-742/2019, po kateri oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti in trajno izključiti s področja uporabe direktive, se pa lahko posamezna dejavnost Slovenske vojske (torej tudi straža, varovanje državne meje, usposabljanja) v celoti izvzame. Trdi, da je zatrjevala in dokazovala, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ni pa odločilno, kakšne so bile tožnikove konkretne naloge v zvezi s tem; drugače iz sodbe C-742/2019 ne izhaja. Meni, da bi tožnik na podlagi splošnega pravila o dokaznem bremenu moral dokazati, da je za njegov konkretni primer v okviru sicer izključene dejavnosti treba uporabiti direktivo, torej izjemo od izjeme. Nasprotuje uporabi odločitve VS VIII Ips 196/2018, saj ne gre za ustaljeno sodno prakso v smislu 22. člena ustave, niti ni uporabljiva za ta spor. Zatrjuje protispisnost zaključkov v 15. točki obrazložitve, tožnik namreč ni navedel argumentov, da se pripravljenost v zvezi s stražo ne razlikuje od pripravljenosti v zvezi z vajami, usposabljanji ali varovanjem meje. Trdi, da je zmoten zaključek, da 97.e člen ZObr in 46. člen KPJS nista v skladu z Direktivo in ima ta posledično vertikalen učinek. Meni, da za ta spor ni relevantna možnost rotacij, sistem rotacij namreč ni primeren, to izjemo iz sodbe C-742/19 tudi uveljavlja. Glede straže navaja, da to ni bila običajna/redna naloga tožnika na formacijski dolžnosti vojak specialist mehanik za bojna vozila. Sklicuje se na izpoved priče A. A., da se je 1. 12. 2022 spremenila organizacija varovanja določenih objektov, tako se jih le 10 varuje v režimu 24/7 (med njimi B. in C.). Vztraja, da gre pri tem za tako posebno dejavnost oboroženih sil, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren, niti ne gre za običajno službo v mirnem času. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo niti ni dokazno ocenilo odločilnih dejstev, da je straža bolj učinkovita in da so objekti bolje zavarovani, če pripadniki ne rotirajo vsakih 12 ur, smotrnosti in pomena takega načina za interes državne varnosti ter da straže kot vojaške naloge _sui generis_ ni mogoče šteti za običajno službo. Sklicuje se na zadevo C-344/19 in trdi, da je tožniku vse dejansko opravljeno delo plačala, pripravljenost pa mu je pravilno plačala v ustrezno nižjem znesku. Zatrjuje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede varovanja državne meje trdi, da sistem rotacij ni primeren zaradi učinkovitega izvajanja nalog, pri tem pa ni pomembno, da je tak sistem v preteklosti imela, saj se razmere spreminjajo. Sklicuje se na listine D. D. in njegovo izpoved, zlasti glede operacije E., ter na razlike v organizaciji dela in nalogah pripadnikov na meji zaradi spremenjenih razmer na terenu, na katere SV nima vpliva. Trdi, da je resna izjema povečanje števila migracij na meji in posledično zaprosilo policije za pomoč. Čeprav je dejavnost varovanja državne meje trajala dobrih sedem let, ima naravo izrednega dogodka. Navaja, da je organizacijo dela na terenu prilagodila naraščanju migracij. Vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pojem vojaške operacije v povezavi z operacijo E., pri čemer se sklicuje na mnenje D. D. Izpostavlja tudi dejstvo, da se je večdnevna rotacija spremenila v času ukrepov za obvladovanje epidemije SARS-CoV-2, na kolektivne naloge so bili lahko poslani le pripadniki, ki so izpolnjevali pogoj PCT, tako je bila v obdobju 2020-2022 podana tudi izjema po tretji alineji (rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito zdravja skupnosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka. Uveljavljana neobrazloženost sodbe kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženki opravljal naloge "vojaka specialista" v nazivu "vojak II. specialist". Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru vojaških vaj ter usposabljanj, varovanja meje in straže, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) in mu ugodilo v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje in stražo. 6. Sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje, opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

7. Za odločitev je bistveno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti tožnik upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo (neizpodbijani zavrnilni del sodbe). V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri straži in varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen, pritožbo toženke pa je bilo treba zavrniti.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Kot že navedeno in kot poudarja tudi sama toženka v pritožbi, je za presojo, ali je podana izjema, bistvena dejavnost, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost; kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES pa se uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive, prav tako ne gre za sodbo presenečenja. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti le, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodb Sodišča EU št. C‑742/19 ter C-344/191 in pri odločanju upoštevalo tudi stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe in tako temelji na enaki pravni podlagi (ter deloma enakemu dejanskemu stanju - šlo je za stražo) in je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso pritožbenega sodišča, skladno s katero se za varovanje meje in stražo uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES (sodbe Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023, Pdp 411/2023 z dne 12. 9. 2023, Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023, Pdp 484/2023 z dne 25. 1. 2024, Pdp 612/2023 z dne 28. 2. 2024 in Pdp 515/2023 z dne 6. 3. 2023).

10. V zvezi s stražo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predvsem izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in operativno urjenje (1. alineja), kar je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravilno je presodilo, da ne gre za izjemo, tj. za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straže spreminjala, kar je nenazadnje navedla tudi sama toženka. Že samo dejstvo, da je toženka določena obdobja stražo organizirala na način, da so pripadniki rotirali, potrjuje, da gre za izjemo od uporabe direktive. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tudi če bi imela organizacija straže v večdnevnih rotacijah (z odrejanjem pripravljenosti) določene prednosti, to ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev direktive, ni primerna. Ker ni bistveno, kako bi bilo mogoče določeno dejavnost organizirati bolj učinkovito oziroma smotrno, na pravilnost odločitve ne vplivajo trditve toženke, da je straža bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo (vsakodnevno).

11. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, ki so bile podane v zvezi z varovanjem meje; v zvezi s to dejavnostjo je toženka pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti ta izjema niti katera druga ni podana, svojo presojo je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje tako stališču, da množičnih migracij v spornem obdobju ni mogoče opredeliti kot izredni dogodek (to bi kvečjemu bile na začetku, v letu 2015, ko je vojska na meji delovala na podlagi sklepa Vlade RS, pri čemer dela ni organizirala z odrejanjem pripravljenosti), in da bi se varovanje meje lahko izvajalo s sistemom rotacij, kot se je pred spornim obdobjem. Z operacijo E. se je sicer spremenil formalni okvir izvajanja varovanja meje, sama dejavnost pa se s tem ni spremenila. Dejavnosti, ki traja več kot sedem let, ni mogoče šteti za izredno, zavrniti je treba drugačno vztrajanje toženke v pritožbi.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede neprimernosti sistema rotacij za učinkovitejše varovanje državne meje, spreminjanja razmer na meji ter glede presoje narave operacije E. Z utemeljitvijo, da je policija po zakonu pristojna in odgovorna za varovanje meje, pripadniki vojske pa imajo pri tem podporno vlogo, ki je vnaprej načrtovana ter usklajena z organi policije, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da operacije E. ni mogoče označiti kot vojaške operacije v pravem pomenu besede. Kljub drugačnemu formalnemu okvirju delovanja Slovenske vojske na meji, ki se je po letu 2020 vršilo po sistemu vojaških taktik, je utemeljen zaključek, da se narava te dejavnosti in podporna vloga pripadnikov vojske pri tem ni spremenila. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj na takšno presojo ne more vplivati izpoved D. D., ki je v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi z opisovanjem širšega političnega konteksta utemeljeval nujnost in izrednost varovanja meje. Pritožbeni očitki o napačni in pomanjkljivi dokazni oceni preostalih listin so nekonkretizirani. Nanje pritožbeno sodišče zato posebej ne odgovarja in se glede ugotovljenih okoliščin delovanja Slovenske vojske na meji in sprememb v njeni organizaciji dela sklicuje na pravilne in izčrpne razloge sodišča prve stopnje.

13. Pravilna je tudi presoja obstoja izjeme po drugi in četrti alineji izreka sodbe C‑742/19. Toženka v pritožbi neutemeljeno razlikuje med ugotavljanjem primernosti rotacij in možnostjo uvedbe takšnega sistema pri varovanju meje. Glede na ugotovitev, da je toženka predhodno varovanje meje izvajala z rotacijo zaposlenih, tako da ni posegala v jamstva na področju trajanja delovnega časa in počitka, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da bi bil sistem rotacije možen tudi po uvedbi operacije E. Ker gre takšno organizacijo dela šteti za uresničljivo, je logičen zaključek, da je sistem rotacije pri varovanju meje primeren, tj. v skladu s pravili in tudi z namenom te dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi bilo varovanje meje mogoče izvesti tako, da se upošteva pravila o organizaciji delovnega časa, zato odstop od Direktive 2003/88/ES ne bi bil upravičen.

14. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže, presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

15. Navedbe toženke, da predhodna večdnevna rotacija ni bila mogoča vsaj v času sprejetih ukrepov za obvladovanje epidemije, saj rotacij takrat ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednega dogodka (Covid-19) in je resnost in obseg tega izrednega dogodka terjal sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito zdravja skupnosti, predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP).

16. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela.

1 Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik v času pripravljenosti na delo na razpolago toženki in ni smel zapuščati odrejenega kraja in ne razpolagati s svojim časom ali se brez omejitev posvečati svojim interesom, zato ta čas šteje v delovni čas.