Jedro

Odgovor na vprašanje, ali je dogovor dedičev v zvezi s pričakovano dediščino veljaven ali ne, oziroma ali ga bo zapuščinsko sodišče moralo povzeti v sklep o dedovanju po 3.odst. 214.čl. ZD je pravno vprašanje in to pravno vprašanje mora rešiti zapuščinsko sodišče samo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje, da nadaljuje z zapuščinskim postopkom.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem C.P. in pokojnem F.P. in zakonite dediče J.P., A.G., M.A., J.D., V.S. in L.S. napotilo na pravdo, v kateri morajo tožiti dediča A.P., da J.P., A.G., M.A. in pokojna T.P.D. niso odstopili svojih zakonitih dednih deležev sodediču A.P. Naložilo jim je, da tožbo vložijo v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, ker bo sicer sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga končalo po podatkih, ki bodo na voljo v zapuščinskem postopku. Proti temu sklepu so vložili pritožbo dediči J.P., A.G., M.A., J.D., V.S. in L.S. po odvetniku in pritožbo je proti temu sklepu vložila tudi dedinja A.B. Pritožniki - sodediči, ki so napoteni na pravdo, v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 163 Zakona o dedovanju (ZD). Po njihovem mnenju je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa zmotno uporabilo določbo 3.tč. 2.odst. 210.čl. ZD. Vsi so zakoniti dediči, ki jim daje pravico do dednega deleža oziroma določa velikost dednega deleža zakon. Velikost dednega deleža je določena v členih od 18 do 20 ZD. Na drugi strani dedič A.P. zatrjuje, da so pritožniki podali izjavo oziroma sklenili pogodbo o odstopu dednega deleža, kar ne drži in je sporno, zato bi po njihovem mnenju moral takšno svojo trditev dokazati on. "Dogovor in naročilo" z dne 03.02.1993 ni mogoče razumeti kot dogovor o odstopu dednih deležev. Iz dokumenta izhaja, da naj bi šlo za medsebojno finančno poravnavo ne pa odstop dednih deležev. Dedna izjava oziroma odstop dediščine se lahko poda le sodišču in to do konca zapuščinskega postopka. Pritožniki pa niso podali nikakršne izjave o odstopu svojih dednih deležev sodišču. Zato vsebina zapisa z dne 03.02.1993 ni niti dedna izjava, niti dednopravna pogodba. V prvem delu gre za pooblastilo dano A.P., da sopogodbenike zastopa oziroma skrbi za njihove pravice v postopku denacionalizacije. Iz zapisa o medsebojni finančni poravnavi dovolj očitno sledi, da listina ni dedna izjava, niti dednopravna pogodba. V času zapisa te izjave še ni bil začet niti en postopek za denacionalizacijo premoženja zapustnikov. Takšna izjava, tudi če bi se jo štelo kot dedno izjavo, bi bila brez pravnega učinka glede na določbo 80.čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj so se vsi postopki denacionalizacije začeli kasneje kot je bila sestavljena listina in zato ni mogoče govoriti o kakršnikoli izjavi, dani v postopku denacionalizacije. Določba 2.odst. 80.čl. ZDen je jasna. Postopek za denacionalizacijo se začne z dnem in na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo, začete aktivnosti pred tem trenutkom pa niso pomembne. Tudi za dednopravno pogodbo v konkretnem primeru ne gre, saj zapis z dne 03.02.1993 nima potrebne obličnosti. Obličnost, predpisana v dednopravnih pogodbah je za nastanek pogodbe konstitutivnega pomena. Ker je vsebina in pomen listine z dne 03.02.1993 najmanj zelo sporna, bi bilo po mnenju pritožnikov potrebno napotiti na pravdo tistega, ki uveljavlja tako listino kot pravno veljavno in na katero veže pravne posledice, če je napotitev na pravdo sploh potrebna. Kadar gre za pravna vprašanja namreč o pravnih vprašanjih odloča zapuščinsko sodišče samo. Kvalifikacija zapisa z dne 03.02.1993 in odločitev o tem, da nima pravnih učinkov takšni kot so, pa je pravno vprašanje. Pritožniki so zakoniti dediči, velikost njihovih dednih deležev je določena v ZD in se kot taka domneva, zato menijo, da je bila njihova napotitev na pravdo povsem nepravilna, saj bi obstoj drugačnih dejstev moral dokazovati tisti, ki to dejstvo zatrjuje. Dedinja A.B. pa v pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka opozarja, da je v zapuščinskem postopku treba čimprej odločiti, pritožnica ima kot dedinja pravni interes, da se ta postopek hitro konča in ugotovi dediče ter zapuščino. Pritožuje se zoper izpodbijani sklep zato, ker meni, da je sodišče zmotno odločilo, ko je prekinilo postopek in dediče napotilo na pravdo, saj bi to lahko storilo samo, če bi bila med strankami sporna dejstva od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V danem primeru ne gre za položaj iz 3.odst. 210.čl. ZD, saj gre za spor o uporabi prava. O tem bi moralo sodišče odločiti v zapuščinskem postopku. V tem primeru gre samo za pravno presojo, ali je potrebno v tej zadevi uporabiti določbo 137.čl. ZD ali morda kateri drug člen iz določb ZD o prehodu zapuščine na dediče. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in nadaljevanje z zapuščinskim postopkom. Pritožbi sta utemeljeni. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje šest zakonitih dedičev napotilo na pravdo in prekinilo zapuščinski postopek, kot je obrazložilo na podlagi določbe 3.tč. drugega odst. 210.čl. ZD. Po tej določbi se zapuščinski postopek prekine, če pride med dediči do spora o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež. V konkretni zadevi med dediči ni prišlo do takšnega spora. Iz njihovih navedb v postopku je očitno, da gre med njimi za spor o veljavnosti dogovora, ki so ga sklenili 03.02.1993. Pritožniki imajo zato prav, ko v pritožbi opozarjajo, da gre v tem primeru med njimi za spor o pravni naravi posla, ki so ga dediči sklenili, preden je prišlo do denacionalizacijskega postopka, potekale pa so že določene aktivnosti na podlagi katerih je bil zatem postopek denacionalizacije uveden in tudi zaključen. Odgovor na vprašanje, ali je dogovor dedičev v zvezi s pričakovano dediščino veljaven ali ne, oziroma ali ga bo zapuščinsko sodišče moralo povzeti v sklep o dedovanju po 3.odst. 214.čl. ZD pa je pravno vprašanje in to pravno vprašanje mora rešiti zapuščinsko sodišče samo. Po 212.čl. ZD je sicer potrebna napotitev na pravdo tudi v primeru, ko gre za spor o uporabi prava, vendar le v določenih, posebej navedenih primerih. Ta spor ni takšen, saj med dediči ni sporno, da vse denacionalizirano premoženje sodi v zapuščino. Med njimi obstaja samo spor, ali je dogovor, ki je po mnenju pritožbenega sodišča glede na vsebino lahko samo sporazum o delitvi zapuščine, veljaven ali ne. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni postavilo na stališče, da bi bil sporazum z dne 03.02.1993 dedna izjava, zato pritožbene navedbe, v katerih pojasnjujejo pritožniki, kdaj gre za dedno izjavo, niso relevantne. Dogovor, ki je bil vložen v spis, ni dedna izjava, saj ni bil naslovljen na sodišče. Ta dogovor tudi ni dednopravna pogodba po 3.odst. 80.čl. ZDen in sodišče prve stopnje tudi takšnega stališča v izpodbijanem sklepu ni zavzelo, tako da pritožba tudi brez potrebe argumentira svoje stališče, da ni bila sklenjena takšna pogodba, pa še to zmotno zgolj z razlogi obličnosti, saj je bistvo dednopravne pogodbe, da je stranka takšne pogodbe tudi zapustnik, v konkretni zadevi pa ni sporno, da sta zapustnika umrla že znatno pred podpisom spornega dogovora. Dogovor, ki je v konkretni zadevi sporen, je zato lahko samo dogovor o delitvi zapuščine. Za takšen dogovor se smiselno uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih ramerjih (ZOR) o poravnavi. Sodna praksa se je že izrekla, da za dogovore o pričakovani zapuščini veljajo pravila Zakona o dedovanju kot specialni predpis, ki ga ni mogoče obiti s splošnimi civilnopravnimi pogodbami iz ZOR. Če gre pri tem še za denacionalizirano premoženje, pa se morebitna veljavnost dednega dogovora presoja tudi na podlagi določb takega zakona. Zato gre v konkretni zadevi lahko samo za pravno vprašanje ali so dediči sklenili veljavni dedni dogovor, ki ga je potrebno povzeti v sklep o dedovanju. Če predloženi dogovor ni veljaven, ga sodišče v sklep o dedovanju ne bo povzelo. To pa je samo pravno vprašanje, o katerem mora zavzeti stališče zapuščinsko sodišče, zato je bila napotitev na pravdo z izpodbijanim sklepom odrejena v nasprotju z določbo 210. in 212.čl. ZD in je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi pritožnikov iz tega razloga ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, saj nima podlage v teh določbah ZD. Zapuščinsko sodišče bo torej moralo s tem zapuščinskim postopkom nadaljevati in izdati sklep o dedovanju.