Jedro

Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da je dolžna tožnici plačati 443.728,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 1998 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 22.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1999 do plačila, vse v 15 dneh. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka, ki pritožbenih razlogov izrecno ne navaja. V pritožbi poudarja, da pri Zavarovalnici ni ničesar podpisala in od nje ničesar dobila. Posojilne pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, saj podpis na pogodbi ni njen; podpisniku, ki je podpisal pogodbo v njenem imenu, pa pooblastila ni dala. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je obstajalo ustno pooblastilo toženke njenemu možu. Toženka se tudi ni nikoli strinjala s tem, da je delničarka. Vse zadeve v zvezi s sporno pogodbo je urejal toženkin mož. Da ne bi imel pri tem težav, mu je podpisovala pooblastila za skupščine. Toženkin mož je obroke posojila redno odplačeval, dokler ni postal konec leta 1993 brezposeln; takrat se mu je poslabšalo tudi zdravstveno stanje. Toženka še navaja, da je po sporni pogodbi delničarka petih delnic tožeče stranke, katerih nominalna vrednost je 50.000,00 SIT. Ob sklenitvi pogodbe je bila njihova vrednost 8.215,00 DEM, vrednost na voljo danega kredita pa je 11.760.,00 DEM. Mož je odplačal 36 obrokov, torej 7.056,00 DEM. S sklenitvijo kreditne pogodbe tožnica ni imela odliva denarja. Toženka zato zaključuje, da se ob upoštevanju načel pravičnosti in poštenosti postavi vprašanje, kdo je bil oškodovan. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP/77 je bila pritožba vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo 1. odstavka 84. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se lahko pogodba sklene po zastopniku. Upravičenost za zastopanje lahko med drugim temelji tudi na izjavi volje zastopanega (pooblastilu). V skladu z določbo 90. člena ZOR je za pooblastilo predpisana posebna oblika le takrat, kadar je posebna oblika z zakonom predpisana za glavno pogodbo. Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obravnavano posojilno pogodbo (priloga A1 v spisu) v toženkinem imenu sklenil njen mož Ivan Murgelj. Na dejstvo, da je obstajalo ustno pooblastilo toženke, kaže tako okoliščina, da je toženka (in ne npr. njen mož) postala lastnica delnic, ki so bile kupljene s spornim posojilom; prav tako pa tudi splošno znano dejstvo, da se zakonci običajno o upravljanju s skupnim premoženjem odločajo skupno in sporazumno. Pritožbeno sodišče torej, kljub pritožbenim navedbam, ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženkin mož posojilno pogodbo sklenil v imenu toženke ter na podlagi njenega ustnega (ali vsaj konkludentnega) pooblastila. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da v skladu z določbo 1. odstavka 88. člena ZOR pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje nepravilno zastopanega, če jo ta pozneje odobri. Četudi toženka svojemu možu ne bi dala pooblastila za sklenitev posojilne pogodbe, je iz njenega ravnanja po sklenitvi pogodbe mogoče zaključiti, da jo je odobrila. Tudi v pritožbi namreč priznava, da je svojemu možu kasneje dala pismeno pooblastilo za zastopanje na skupščini delničarjev. Toženka se je torej očitno štela za lastnico s posojilom kupljenih delnic, kar potrjuje zaključek, da je odobrila posojilno pogodbo, ki jo je v njenem imenu sklenil njen mož. Glede na zgoraj obrazloženo je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna odplačati posojilo. Njena obveznost jasno in nedvomno izhaja iz posojilne pogodbe. Toženka sama (tudi v pritožbi) priznava, da vsi obroki kredita niso bili plačani, tožnica pa je izkazala stanje dolga z dokumentacijo (priloga A2 v spisu). Na dolžnost plačati zaostale obroke posojila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne more vplivati niti premoženjsko stanje toženke oz. njenega moža niti dejstvo, da tožnica ni sprejela toženkinega predloga za poplačilo dolga s prodajo delnic. Prav tako na toženkino obveznost ne more vplivati nominalna vrednost delnic, ki jih je s posojilom kupila. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZOR). V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo v postopku v zvezi s pritožbo zoper sodbo potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).