Jedro

Kljub temu, da obvezno zastopanje po (prava veščem) pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko ne izhaja niti iz določb ZMZ-1 niti iz določb Procesne direktive, pa v konkretnem primeru sploh ni razvidno, da bi odsotnost takega pooblaščenca vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta oziroma sodbe sodišča prve stopnje.

Poleg tega pritožnik tudi ne utemelji, zakaj navedenih pomanjkljivosti ni mogel uveljaviti ter odpraviti v upravnem sporu ob pomoči ustrezno usposobljene pooblaščenke, svetovalke za begunce, ki je tudi odvetnica. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje poleg zastopanja s strani pooblaščenke zagotovilo pritožniku tudi ustrezno procesno vodstvo ter je zakonito, pravilno in vsebinsko korektno izvedlo glavno obravnavo. V okviru vseh navedenih dejanj pa pritožnik ni nikoli uveljavljal, da je ostal v katerem delu nerazumljen oziroma, da je prišlo do take kršitve njegovih procesnih pravic v sodnem postopku.

Postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnik (po svoji pooblaščenki) tudi sicer ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel, zato je v pritožbenem postopku v zvezi s tem prekludiran. Stranka mora v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2148/2021/27 (1222-15) z dne 24. 3. 2025. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke. Pojasnilo je, da ni sporno, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje svoj zahtevek (fizični napad v Franciji), obstajalo že v predhodnem postopku ter ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito ter da se tožnik takrat nanj ni skliceval. Upoštevajoč tožnikovo nekonsistentno in neverodostojno izpoved je zaključilo, da ne more slediti njegovim trditvam, da je bil leta 2023 v Franciji žrtev napada s strani bratov dekleta, s katerim je imel v Alžiriji še pred decembrom 2019 spolne odnose in s katerim ni bil poročen, da je v tem napadu utrpel hude poškodbe, da je zaradi tega dogodka še danes travmatiziran ter da ga je to tako prestrašilo, da tega dogodka do marca 2025 ni upal omeniti uradnim osebam. Tožnik ni predložil nobenih listinskih dokazov, njegova izpovedba v zavezi s tem pa ni verodostojna in ni prepričljiva. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Ker kljub temu, da je bil s potrebo po tem ustrezno seznanjen, takšnih dejstev ni navedel in ni predložil nobenih dokazov, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja, saj lahko preizkusi dejansko stanje le v okviru pritožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani upravni akt odpravi. V pritožbi navaja, da meni, da so tožbeni razlogi utemeljeni, saj je srž tožbe in tudi te pritožbe vezana na vprašanje izvedbe dokaznega postopka. Navaja, da se ne znajde in ne razume postopkov in izrazov ter posledic določenih izjav in ravnanj in da ni sposoben za postopek potrebne komunikacije. Sklicuje se še na to, da je izrecno izpovedal, da je zaradi napada travmatiziran in da so morebitne nedoslednosti pri izpovedbi lahko posledica njegove siceršnje zmanjšane kapacitete dojemanja, izražanja in funkcioniranja nasploh. V primeru, da bi pritožnik imel pooblaščenca že v postopku pred toženo stranko, bi morebiti lahko razumel posledice opustitve ravnanj in resnost postavljenih rokov in zahtev upravnega organa nasploh - česar kasneje v postopku ni več moč preprosto sanirati.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Čeprav je v pritožbi navedeno, da izpodbija pravilnost sklepa sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, gre po vsebini za pritožbene očitke glede kršitev pravil postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7.Pritožbeni očitki glede kršitev postopka izdaje upravnega akta oziroma zmotne presoje pravilnosti s strani sodišča prve stopnje niso utemeljeni. Pritožnik brez utemeljitve in zgolj splošno navaja, da naj bi odsotnost pooblaščenca pred toženo stranko vplivala na njegovo ravnanje v upravnem postopku (da bi razumel potrebo po predložitvi dokazov, "resnost postavljenih rokov" itd.). Kljub temu, da obvezno zastopanje po (prava veščem) pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko tudi sicer ne izhaja niti iz določb ZMZ-1 niti iz določb Procesne direktive, pa v konkretnem primeru sploh ni razvidno, da bi odsotnost takega pooblaščenca vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta oziroma sodbe sodišča prve stopnje.

8.V pritožbi se namreč pritožnik (sicer lapidarno) sklicuje na svojo nezmožnost razumevanja postopkov in svojo neveščost komunikacije, zaradi katerih naj ne bi mogel tvorno in aktivno sodelovati v postopku (npr. da pritožnik "nima ustrezne orientacije v časovnem smislu"). Vendar izostane vsaka podrobnejša konkretizacija okoliščin in utemeljitev nedopustnih posledic, ki naj bi se izrazile v kršitvah upravnega postopka, niti za te svoje trditve ne ponudi nobenih dokazov. Zato jih Vrhovno sodišče šteje za očitno neutemeljene.

9.Poleg tega pritožnik tudi ne utemelji, zakaj navedenih pomanjkljivosti ni mogel uveljaviti ter odpraviti v upravnem sporu ob pomoči ustrezno usposobljene pooblaščenke, svetovalke za begunce, ki je tudi odvetnica. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje poleg zastopanja s strani pooblaščenke zagotovilo pritožniku tudi ustrezno procesno vodstvo ter je zakonito, pravilno in vsebinsko korektno izvedlo glavno obravnavo. V okviru vseh navedenih dejanj pa pritožnik ni nikoli uveljavljal, da je ostal v katerem delu nerazumljen oziroma, da je prišlo do take kršitve njegovih procesnih pravic v sodnem postopku.

10.Poleg tega očitno ne držijo navedbe pritožnika, da je bil s strani sodišča prikrajšan za možnost predložitve dokazov. Sodišče je pritožnika pozvalo, da predloži manjkajoče dokaze, ki jih v postopku pred toženko ni predložil, dodatno podaljšalo rok za njihovo predložitev ter za ta namen celo preložilo glavno obravnavo (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vprašanje pridobivanja nadaljnjih dokazov je obravnavalo tudi na glavni obravnavi in obrazložilo svoj dokazni sklep, s katerim je zavrnilo dokazne predloge pritožnika, s katerimi je po vsebini (med drugim) želel podaljšanje roka za predložitev do tedaj kljub pozivom nepredloženih dokazov (o domnevnem zdravljenju v Franciji).

11.Postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnik (po svoji pooblaščenki) tudi sicer ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel, zato je v pritožbenem postopku v zvezi s tem prekludiran. Stranka mora v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Če Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku na določene kršitve pravil postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena ZPP, 350. člen ZPP), se uveljavljana kršitev lahko upošteva zgolj tedaj, če je (zaradi narave kršitve, načina teka postopka itd.) sploh ni bilo mogoče ugovarjati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz zapisnika o glavni obravnavi oziroma iz prepisa zvočnega snemanja, ki se nahaja v spisu, pa ni videti, da bi pritožnik kakršnekoli kršitve postopka ugovarjal na glavni obravnavi, ko je to možnost imel. V tem pritožbenem postopku zato navedenih ugovorov v zvezi z zavrnitvijo izvedbe (nadaljnjih) dokazov tudi sicer ni mogoče upoštevati.

12.Pritožnik le splošno navaja, da je po njegovem mnenju dejansko stanje ostalo "deloma neugotovljeno" oziroma "deloma napačno ugotovljeno" in v zvezi s tem ne predlaga izvedbe nobenega dokaza. Zato Vrhovno sodišče navedene ugovore lahko šteje le za očitno neutemeljene. Ob takih navedbah ključne ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku ostajajo nesporne, med njimi to, da je dejstvo, s katerim je pritožnik utemeljeval svoj zahtevek (fizični napad v Franciji) obstajalo že v predhodnem postopku ter ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito ter da se pritožnik takrat nanj ni skliceval.

13.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1.Tožnik je prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 30. 8. 2021. Ta postopek je bil 8. 9. 2021 ustavljen, saj je tožnik predčasno samovoljno zapustil azilni dom. Drugo prošnjo je tožnik vložil 13. 5. 2024, po tem, ko je bil v t. i. dublinskem postopku iz Zvezne republike Nemčije vrnjen v Republiko Slovenijo. Tudi ta postopek je bil 29. 5. 2024 (predčasno) ustavljen, saj je tožnik ponovno predčasno samovoljno zapustil azilni dom.

2.Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 108/2025 z dne 9. 6. 2025 in I Up 193/2023 z dne 5. 7. 2023.

3.Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Ta v 22. členu določa, da se prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito ter da države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V Procesne direktive v skladu z nacionalnim pravom.

4.Glej tudi sodbo VSRS X Ips 251/2017 z dne 25. 4. 2018.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286b, 286b/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.