Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja dobrovernosti neposrednega nelastniškega posestnika in v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve glede zavrnitve vrnitvenega in odstranitvenega zahtevka

Izrek

I. Ugovoru se ugodi in se plačilni nalog Vrhovnega sodišča RS za plačilo sodne takse II DoR 520/2019 z dne 1. 10. 2019 razveljavi.

II. Revizija se dopusti glede vprašanja dobrovernosti neposrednega nelastniškega posestnika in v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve glede zavrnitve vrnitvenega in odstranitvenega zahtevka.

Obrazložitev

1. Tožnica je na podlagi prodajne pogodbe iz leta 2006 lastnica nepremičnine v ljubljanskem živalskem vrtu, na kateri je ograda za medvede s kletkami. Od toženca, ki njeno nepremičnino uporablja brez pravne podlage, zahteva plačilo uporabnine od leta 2006 dalje, vrnitev nepremičnine v posest ter odstranitev medvedje ograde.

2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice glede plačila 71.500,00 EUR uporabnine. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za vrnitev sporne nepremičnine v posest, odstranitev vseh objektov (vključno z ogrado in objektom za medvede) ter prenehanje vznemirjanja lastninske pravice tožnice.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo glede plačila uporabnine od aprila 2012 dalje ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo. Obrazložilo je, da je bil toženec dobroverni lastniški posestnik do vročitve tožbe za plačilo uporabnine dne 15. 3. 2012 (drugi in osmi odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ocenilo je, da do tedaj ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi njegovo prepričanje, da je lastnica stranska intervenientka, že prej ostalo brez podlage.

4. Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnica (v delu, v katerem s pritožbo ni uspela) vložila predlog za dopustitev revizije.

5. Vrhovno sodišče je v zvezi z njim tožnici dne 1. 10. 2019 izdalo nalog za plačilo sodne takse, zoper katerega je pravočasno ugovarjala. Navedla je, da jo je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom P 3111/2011 z dne 20. 2. 2012 oprostilo plačila sodnih taks v tem postopku in predložila izvod tega sklepa.

6. Ugovor je utemeljen.

7. Predhodna oprostitev plačila sodnih taks velja tudi za nadaljnji postopek (13. člen ZST-1),1 zato je Vrhovno sodišče ugovoru ugodilo in plačilni nalog za plačilo sodne takse razveljavilo (34.a člena ZST-1).

8. V predlogu tožnica predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ki ne ustreza dejanski rabi nepremičnine, z zahtevo zemljiškoknjižne lastnice, naj posestnik upošteva njeno lastninsko pravico, in pogajanja lastnice s posestnikom za prodajo (odkup) nepremičnine omogoča sklep, da je posestnik dobroveren lastniški posestnik nepremičnine? 2. Ali se lahko neposrednega nelastniškega posestnika šteje za dobrovernega lastniškega posestnika zgolj na podlagi presoje o njegovi dobrovernosti ali je treba najprej presoditi (ne)dobrovernost posrednega posestnika in s tem zavedanje neposrednega posestnika o nedobrovernosti posrednega posestnika? 3. Ali je presoja dobrovernosti neposrednega nelastniškega posestnika nekaj drugega od presoje njegovega zavedanja o tem, da je posredni lastniški posestnik nedobroveren? in 4. Ali okoliščina, da na nepremičnini (v lasti tožnice) stoji medvedja ograja (in v njej v ujetništvu živijo medvedi), z ogrado in medvedi pa upravlja toženec, pri čemer za uporabo nepremičnine nima pravne podlage, izključuje pravico tožnice zahtevati vrnitev nepremičnine v posest in odstranitev vseh stvari (ograde in medvedov)? Predlagateljica opozarja, da je vprašanje dobrovernosti pravno vprašanje (II Ips 318/2013) in da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik (II Ips 115/2012, II Ips 224/2015). Kot bistveno navaja, da toženec ni bil lastniški posestnik nepremičnine, temveč le neposredni (nelastniški) posestnik (97. člen SPZ). Za odločitev je zato bistveno, ali je bil posredni posestnik nedobroveren in ali je bila ta okoliščina tožencu znana (oziroma ali bi mu mogla biti znana). Pojasnjuje, da lastniški posestnik ni bil dobroveren, saj je iz zemljiške knjige izhajalo, da je lastnica tožnica, ki je z dopisom 28. 8. 2006 zahtevala, naj upošteva njeno lastninsko pravico, z dopisoma z dne 24. 2. 2010 in 14. 6. 2011 pa je posestnik tožnici predlagal odkup nepremičnine. Poleg tega je izgubil obe lastniški pravdi s tožnico in se zavedal, da so znotraj živalskega vrta nepremičnine v zasebni lasti. Po mnenju predlagateljice je bila presoja dobrovernosti toženca materialnopravno zmotna, saj bi moralo sodišče (v skladu z 97. členom SPZ) presoditi, ali mu je bila znana (mogla biti znana) nedobrovernost lastniškega posestnika. Poudarja, da bi toženec moral vedeti, da stranska intervenientka ni dobroverna lastniška posestnica spornih nepremičnin, zato tudi sam ni dobroveren od decembra 2006 dalje. Izpostavlja, da je zavedanje toženca neposredno povezano s slabo vero stranske intervenientke, ki ima kot njegova ustanoviteljica vpliv na njegovo poslovanje, zlasti glede nepremičnin.2 V nadaljevanju izpostavlja, da je pravica do zasebne lastnine ustavno varovana (v 33. in 67. členu Ustave), pri čemer lahko omejitve (uporabe, uživanja in razpolaganja) določi samo zakon (37. člen SPZ). Meni, da ji je ostala gola lastninska pravica. Navaja, da Zakon o ohranjanju narave in Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib res določata omejitve, vendar tožnici ne odrekata pravice do posesti nepremičnine. Čeprav na območju sporne nepremičnine veljajo javnopravne omejitve, noben zakon (ali predpis) ne določa, da mora biti na sporni nepremičnini medvedja ograja (niti da je treba nepremičnino uporabiti za živalski vrt) ali da se morajo lastniki odreči lastninskim upravičenjem. Na sporni nepremičnini bi lahko bilo tudi igrišče za otroke, prostor za piknike ipd. Pojasnjuje, da bi toženec lahko prestavil medvedjo ogrado brez posega v bivalne razmere ali življenjske okolje živali, saj so te ves čas v ujetništvu. Ne more torej priti do posega v bivalne razmere živalske vrste, saj so te umetne. Poleg tega se v živalskem vrtu živali ne nahajajo vedno na istem mestu, temveč pride do selitev živali in prestavitve ograd (zaradi obnove, širitve, ipd.).

9. Predlog je utemeljen.

10. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

11. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnikov in sodnice, ki so navedeni v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep II DoR 421/2010 z dne 23. 9. 2010. 2 15. in 16. člen Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Živalski vrt Ljubljana, Ur. l. RS 48/03.