Jedro

S trditvijo, da je zmoten zaključek sodišča, da napada ni več bilo, češ da ni bila ugotovljena, še manj pa ne dokazana niti najmanjša okoliščina, ki bi kazala, da je oškodovanec z napadom prenehal, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.I. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. A.I. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 5.5.2000 je bila obs. A.I. spoznana za krivo kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po 1. odstavku 127. člena KZ ter z uporabo določil 2. točke (pravilno bi bilo 1. točke) 42. člena in 1. točke 43. člena KZ ji je bila izrečena kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10.5.2001 pritožbo zagovornika obs. A.I. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče sta obsojenko oprostili povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka.

Zagovornik obs. A.I., ki je do pravnomočnosti sodbe zagovarjal obsojenko po uradni dolžnosti, je dne 21.6.2001 na podlagi obsojenkinega pooblastila vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe ali pa razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da ni utemeljena. Navaja, da zagovornik obsojenke uveljavlja kršitev kazenskega zakona s tem, ko trdi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v silobranu, pri tem pa se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem ter z razlogi sodišča o tem, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno v silobranu. Tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, razen tega pa tudi zatrjevanje, da je šlo za silobran, nima nobene opore v zbranem dokaznem gradivu.

Zahteva zagovornika obs. A.I. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno pripomniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti dobesedni prepis pritožbe, ki jo je zagovornik obsojenke vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, dodano je le, da se pritožbeno sodišče sploh ni ukvarjalo z argumenti, ki jih je navajala obramba v pritožbi, temveč jih je pavšalno zavrnilo kot neutemeljene, ter da pritožbeno sodišče tudi ne bi smelo mimo določila 3. odstavka 11. člena KZ, ki določa, da se sme storilcu kazen odpustiti, če je prekoračil meje silobrana zaradi prestrašenosti, povzročene z napadom.

V dejanju obsojenke, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, so podani vsi znaki kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, ki ga je obsojenka storila v okoliščinah iz 2. odstavka 16. člena KZ, torej v stanju bistveno zmanšane prištevnosti. Ni tedaj podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ, saj je taka kršitev podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.

Zagovornik obsojenke take kršitve kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne obrazloži, pač pa je iz obrazložitve navedenega izrednega pravnega sredstva razvidno, da se ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, kateri je pritrdilo drugostopenjsko sodišče, da obsojenka ni ravnala v silobranu. S trditvijo, da je zmoten zaključek sodišča, da napada ni več bilo, češ da ni bila ugotovljena, še manj pa dokazana niti najmanjša okoliščina, ki bi kazala, da je oškodovanec z napadom prenehal, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. V razlogih prvostopenjske sodbe na straneh 6 in 7 je podrobno in prepričljivo pojasnjeno, da tedaj, ko je obsojenka oškodovancu ovila okoli vratu kos vrvi, katero je zategnjeno okoli vratu držala vsaj 5 minut, ni bilo več istočasnega napada oškodovanca. Zatrjevanje zagovornika obs. A.I., da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z argumenti, navedenimi v pritožbi, tudi ni utemeljeno, saj je pritožbeno sodišče zavzelo stališče do pritožbenih navedb in ga tudi obrazložilo. Zaradi ugotovitve, da obsojenka ni ravnala v silobranu, se seveda pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z določilom 3. odstavka 11. člena KZ, saj bi taka presoja obsojenkinega ravnanja v okviru navedenega določila prišla v poštev le v primeru prekoračitve silobrana.

Zagovornik obs. A.I. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zaradi uvodoma uveljavljane kršitve kazenskega zakona. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenko oprostilo plačila povprečnine, ker je ocenilo, da bi bilo zaradi plačila povprečnine ogroženo njeno vzdrževanje.