Up-415/05

31. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. A., Ž., ki ga zastopa pooblaščenka B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 31. maja 2005

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 362/2004 z dne 14. 12. 2004 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvršitev sklepa Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 362/2004 z dne 14. 12. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani št. In 11/02 z dne 9. 4. 2002.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je sklepom št. In 11/02 z dne 9. 4. 2002 pritožniku naložilo, da upnici v osmih dneh omogoči nakup drugega primernega stanovanja, glede na njeno sedanje 3-sobno stanovanje v izmeri 74m2 v pritličju hiše v V. št. 12 po pogojih iz VIII. poglavja stanovanjskega zakona. Hkrati ga je po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 5.000.000 SIT, če obveznosti v roku ne bo izpolnil. Denarna kazen se bo ponavljala dokler seštevek vseh denarnih kazni ne doseže desetkratnega zneska (torej 50.000.000 SIT). Okrajno sodišče je s sklepom št. In 11/02 z dne 31. 5. 2004 ugodilo ugovoru pritožnika in sklep o izvršbi z dne 9. 4. 2002 razveljavilo. Višje sodišče pa je s sklepom št. II Cp 362/2004 z dne 14. 12. 2004, ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen.

2.V ustavni pritožbi pritožnik trdi, da je odločitev pritožbenega sodišča očitno napačna in arbitrarna (samovoljna), ker je sodišče v izvršilnem postopku ugotavljalo, kakšna obveznost naj bi izhajala iz izvršilnega naslova. Ustavnemu pritožniku naj bi bila s sklepom o izvršbi naložena bistveno večja obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Navaja, da se je šele v fazi pritožbe ugotavljala njegova obveznost, v tej fazi pa kot dolžnik nima možnosti sodelovati, zato meni, da mu je kršena pravica do obravnavanja in pravica do pritožbe. Zatrjuje, da obveznosti sploh ne more izpolniti, ker drugega primernega stanovanja nima, zato se izredno visoki zagroženi denarni kazni ne more izogniti. Meni, da želi upnica z visokimi denarnimi kazni doseči, da bo izpolnil več in drugače, kot je dolžan na podlagi izvršilnega naslova in določb Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ). Ker obveznosti ne more izpolniti, mu grozi, da bo moral plačati kar 50.000.000 SIT denarne kazni. Pritožnik predlaga začasno zadržanje izpodbijanega sklepa. Ta predlog utemeljuje z navedbo, da mu bodo s plačilom denarnih kazni nastale težko popravljive škodljive posledice, saj bodo sredstva, ki so sicer prvenstveno namenjena za vzrejo konj, vzdrževanje objektov in plače zaposlenih, porabljena za plačilo denarnih kazni zaradi neizpolnjenih obveznosti, ki jih ne more izpolniti. Pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave.

B.

3.Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

4.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V predlogu za začasno zadržanje izpodbijanega sklepa pritožnik navaja, da mu je z izpodbijanimi sodnimi odločbami izrečena izredno visoka denarna kazen v višini 5.000.000 SIT, ki se ponavlja, dokler seštevek vseh denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska, torej 50.000.000 SIT. Zatrjuje, da bo postal finančni položaj ustavnega pritožnika še težji, saj bodo vsa finančna sredstva, ki so sicer prvenstveno namenjena za vzrejo konj, vzdrževanje objektov in plače zaposlenih, porabljena za plačilo denarnih kazni. Glede na premoženjsko stanje, kot ga zatrjuje pritožnik, in glede na podatke, ki izhajajo iz priloženih listin, Ustavno sodišče ocenjuje, da bi z izvrševanjem izpodbijanega sklepa pritožniku lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Po drugi strani pa za nasprotno stranko – upnico v izvršilnem postopku – začasno zadržanje izpodbijanega sklepa ne more povzročiti hujših posledic, saj ji ne grozi izselitev pred izpolnitvijo dolžnikove obveznosti. Zato je Ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in 58. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

20. 4. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. A., Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji dne 20. aprila 2006

odločilo:

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cpg 362/2004 z dne 14. 12. 2004 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je sklepom št. In 11/02 z dne 9. 4. 2002 pritožniku (v izvršilnem postopku dolžniku) naložilo, da upnici v osmih dneh omogoči nakup drugega primernega stanovanja, glede na njeno sedanje 3-sobno stanovanje v izmeri 74 m2 v pritličju hiše v V. št. 12 po pogojih iz VIII. poglavja Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – SZ). Hkrati ga je po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 5.000.000 SIT, če obveznosti ne bo izpolnil v roku; s tem, da se v primeru neizpolnitve denarna kazen ponavlja, dokler seštevek vseh denarnih kazni ne doseže desetkratnega zneska. Okrajno sodišče je s sklepom št. In 11/02 z dne 31. 5. 2004 ugodilo ugovoru pritožnika in sklep o izvršbi razveljavilo. Višje sodišče pa je z izpodbijanim sklepom pritožbi upnice ugodilo in ugovor dolžnika zavrnilo kot neutemeljen.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da je odločitev pritožbenega sodišča očitno napačna in arbitrarna (samovoljna), ker je sodišče v izvršilnem postopku ugotavljalo, kakšna obveznost naj bi izhajala iz izvršilnega naslova. Pritožniku naj bi bila s sklepom o izvršbi naložena bistveno večja obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Navaja, da se je šele v fazi pritožbe ugotavljala njegova obveznost, v tej fazi pa kot dolžnik nima možnosti sodelovati, zato meni, da mu je kršena pravica do obravnavanja in pravica do pritožbe. Zatrjuje, da obveznosti sploh ne more izpolniti, ker drugega primernega stanovanja nima, zato se izredno visoki zagroženi denarni kazni ne more izogniti. Zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 31. 5. 2005 sprejel v obravnavo in zadržal izvršitev izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo. Ustavna pritožba je bila skladno z 22. členom Ustave vročena tudi nasprotni udeleženki v izvršilnem postopku (upnici), ki je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja zgolj to, da ustavna pritožba ni dopustna. Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožniku, ki je odgovoril, da glede na odgovor nasprotne udeleženke težko poda svoje stališče, ker ni navedeno nič drugega kot to, da ustavna pritožba ni dopustna.

B.

4.Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče ugodilo pritožbi upnice in ugovor dolžnika zavrnilo. Pritožba upnice ustavnemu pritožniku ni bila vročena v odgovor, tako da pritožnik kot dolžnik ni imel možnosti odgovoriti na pritožbene navedbe. Navedeni sklep temelji na določbi 366. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) (ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku), ki v postopku s pritožbo zoper sklep izključuje uporabo določb o odgovoru na pritožbo. Ustavno skladnost navedene določbe je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. U-I-55/04 in Up-90/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 43/06). Ugotovilo je, da je 366. člen ZPP v delu, ki izključuje uporabo določb o odgovoru na pritožbo zoper sklep v neskladju z 22. členom Ustave, ker za tak poseg v pravico do izjave ne obstajajo ustavno dopustni razlogi. Zato jo je Ustavno sodišče v tem delu razveljavilo.

5.Ker pritožniku ni bila vročena pritožba, mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. Ker je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti že zaradi navedene kršitve, Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati očitkov v ustavni pritožbi o kršitvah drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Pri novem odločanju bo sodišče moralo upoštevati, da je določba, po kateri se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe glede odgovora na pritožbo, razveljavljena. To pomeni, da bo moralo sodišče pritožbo zoper prvostopenjski sklep najprej vročiti pritožniku in mu tako omogočiti, da se izjavi o pritožbenih navedbah. Šele nato bo lahko ponovno odločilo o pritožbi.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj