Jedro

Gojenje rastline konoplje, ki vsebuje kanabinoidne komponente, pomeni že samo po sebi proizvodnjo mamil, zato je podan ta zakonski znak kaznivega dejanja, in ni odločilno, da je policija po odkritju in zasegu sadik posušene dele rastline poslala centru za forenzične preiskave za podajo strokovnega mnenja, ki ga je sodišče tudi smelo uporabiti in presoditi kot vsak drug dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.4.2005 obs. H.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 196. člena KZ je odvzelo zaseženo mamilo. V skladu s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 180.000 SIT povprečnine, po 1. odstavku 97. člena istega zakona je tudi izreklo, da je dolžan povrniti potrebne izdatke in nagrado po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.1.2006 delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in obsojencu na prvi stopnji izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi odločbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču strokovno mnenje o količini posušene konoplje, ki ga je podal Center za forenzične preiskave pri Generalni policijski upravi, ni nedovoljen dokaz, saj ni bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in tudi ni dokaz, na katerega se sodba ne smela opirati. Kolikšen pomen mu je pripisalo sodišče, je stvar proste presoje in zahteva z zatrjevanjem o dejansko bistveno manjši količini posušene konopolje izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem stališču sodišče ne more uporabiti kot dokaz ugotovitve policije, ki je iz 45 sadik konoplje pridelala skoraj 11 kilogramov posušene konoplje. Policisti niso tisti, ki pridelujejo konopljo, niso za to strokovno usposobljeni, vprašljivo pa je tudi, ali so sploh smeli sami pridelovati posušeno konopljo. S tem so sami proizvedli dokaz, ki ga ni mogoče uporabiti v kazenskem postopku in se sodba na takšen dokaz ne more opirati.

V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da je obsojenec v inkriminiranem obdobju gojil 45 sadik konoplje, ki so bile visoke od enega do treh metrov. Po ločitvi stebel od ostalih delov rastlin, ki so bili posušeni, je Center za forenzične preiskave Uprave kriminalistične policije iz Ljubljane ugotovil, da gre za rastlinske dele konoplje v skupni teži 10.934 gramov. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je v seznam prepovedanih drog uvrščena tudi rastlina konoplja in da obsojenec za njeno pridelovanje ni imel dovoljenja, je utemeljeno zaključilo, da je neupravičeno proizvajal prepovedano drogo. Gojenje rastline konoplje, za katero je bilo tudi ugotovljeno, da pregledani vzorec vsebuje kanabinoidne komponente, med njimi tudi tetrahidrokanabinol (THC), pomeni že samo po sebi proizvodnjo. Zato za presojo, ali je podan ta zakonski znak, ni odločilno, da je policija po odkritju in zasegu posušene dele rastline poslala centru za forenzične preiskave, ki je po analizi izdelal strokovno mnenje. Podlaga za takšno postopanje policije je bila zasežena konoplja, ki jo je neupravičeno gojil obsojenec. V takem položaju ni mogoče sprejeti naziranja vložnika zahteve, da so policisti sami proizvedli dokaz in da ga zato ni mogoče uporabiti v kazenskem postopku. Pravnomočna sodba se opira na zasežene sadike, ki so bile podlaga za nadaljnje postopanje policije in za podajo strokovnega mnenja centra za forenzične preiskave, ki ga je sodišče tudi smelo uporabiti in presoditi kot vsak drug dokaz. Glede na obrazloženo ni mogoče pritrditi zahtevi, da je navedeni dokaz bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako ne gre za dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne bi smela opirati pravnomočna sodba. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

V ostalem zahteva izraža dvom glede količine posušene konoplje. Navaja, da iz 45 sadik ni mogoče pridelati 11 kg konoplje in da so policisti morali sušiti tudi stebla, ki niso droga. Trdi, da sadika konoplje ne more dati več kot 5 dkg posušene konoplje in nakazuje,da je pravilna ugotovitev tega dejstva bistvena za izrek kazenske sankcije ter za presojo okoliščine, da je obsojenec zasadil konopljo izključno zaradi pomoči svojemu zasvojenemu bratu. S temi navedbami vložnik zahteve izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo in tako v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva tudi navaja, da je na glavni obravnavi 1.4.2005 bilo predlagano zaslišanje policista F.C., ki je sodeloval pri ogledu kraja, kjer so bile posajene sadike konoplje in tudi pri odvažanju sadik na mesto, kjer jih je deponirala policija. Verjetno je ta policist sodeloval pri osmukanju in sušenju sadik ter tehtanju končnega pridelka.

Na glavni obravnavi (list. št. 57 in 58) je sodišče v soglasju s strankami med ostalim prebralo tudi izpovedbo priče F.C. Nato je obramba predlagala neposredno zaslišanje te priče z utemeljitvijo, da je potrebno, ker je obsojenec izpovedal, da je bilo narejenih več fotografij, iz katerih bi bilo razvidno, da se je konoplja videla s ceste. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo. V zapisniku o glavni obravnavi je odločitev utemeljilo z zaključkom, da je že na podlagi izvedenih dokazov stanje stvari dovolj razjasnjeno. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik v okviru obrazložitve pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajal, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati policista C., ki bi med ostalim pojasnil, kako je potekal postopek z osmukanjem sadik na policiji in kako je potekalo tehtanje. Ta vprašanja bi moralo razčistiti sodišče z zaslišanjem policista, ki je zasegel sadike in očitno sodeloval pri njihovem osmukanju in sušenju ter tehtanju marihuane. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe presodilo (1. odstavek 395. člena ZKP) ter z izčrpno utemeljitvijo zavrnilo očitek glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s količino marihuane, pridobljene iz 45 sadik konoplje. Postopanju nižjih sodišč v zvezi z zavrnitvijo predlaganega dokaza ni mogoče očitati kršitev obsojenčeve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Sicer pa zahteva sploh ne uveljavlja takšne kršitve. Po vsebini predstavljajo navedbe, ki so povezane z ugotavljanjem navedene okoliščine, le utemeljevanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Hinka Ledenika za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).