Jedro

Za pravilnost odločitve zadostuje, da je bilo ravnanje tožnika za toženca objektivno predvidljivo. Gotovo ne gre za nek nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, če delavec na strehi, čigar pomoč pri prekrivanju strehe trenutno ni potrebna, stopi na neprekriti del strehe, ker meni, da bi pri delu vseeno lahko pomagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede podlage delno utemeljen ter da je tožena stranka zavezana povrniti tožeči stranki škodo v obsegu 60 %, v preostalem obsegu 40 % pa tožeča stranka trpi škodo sama. Odločilo je, da bo z obravnavanjem višine tožbenega zahtevka počakalo do pravnomočnosti vmesne sodbe ter da bo pridržalo za končno odločbo tudi odločitev o pravdnih stroških.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni ali razveljavi. Poudarja, da sodišče ni pravilno ugotovilo, ali je bila streha pohodna ali ne. Izvedensko mnenje v delu, ko izvedenec mnenje izvaja iz zaključka, da gre za nepohodno kritino, ni uporabno. Sicer pa tožnik ni padel, ker bi se mu vdrlo skozi kritino, zato vprašanje pohodnosti oziroma nepohodnosti kritine ni bistveno. Tožnikovo delo v času nesreče ni predstavljalo dela s povečano nevarnostjo. Povečano nevarnost je treba po mnenju tožene stranke ugotoviti v konkretnih okoliščinah škodnega primera. Ne glede na vsebino pritožbe glede objektivne odgovornosti, pa tožena stranka meni, da je ravnanje tožnika samega tako, da bi bila tudi v primeru objektivne odgovornosti tožena stranka prosta odgovornosti v smislu 2. odst. 177. čl. ZOR. Relevantna okoliščina je, da tožnik v času škodnega dogodka ni opravljal dela, ampak je bila njegova naloga samo, da počaka, da toženec in priča O. popravita zadnjo položeno vrsto salonitnih plošč. Tožnik ni imel razloga, da bi se približeval nepokritemu delu strehe. Ne more biti dvoma, da je tožnik vedel, da mora počakati na že pokritem delu strehe, da bo lahko kasneje nadaljeval z delom. Sodišče je naredilo nepravilen zaključek, da mu toženec ni dal dovolj jasnih navodil, ker ni rekel, naj se ne giblje po strehi. Tožnik je sam izpovedal, da je vedel, da stopanje na folijo ni dopustno. Sodišče je povsem narobe presodilo izpovedbo tožnika, da se delo ni moglo opraviti brez stopanja na letve, češ da sicer ni mogoče doseči salonitne plošče. Ob pravilni presoji vpliva tožnikovega lastnega ravnanja na nastanek škode, bi sodišče moralo zavrniti tožbeni zahtevek ali pa bi moralo vsaj ugotoviti bistveno pretežno odgovornost tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje obravnavalo škodni dogodek - delovno nezgodo, v kateri se je poškodoval tožnik pri opravljanju del na strehi. Po skrbno izvedenem dokaznem postopku je materialnopravno pravilno presodilo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, s katero se je v času škodnega dogodka kot njegov delodajalec ukvarjal toženec, zaradi česar slednji objektivno odgovarja za škodo (1. odst. 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Do nezgode je po ugotovitvi sodišča prišlo med gibanjem tožnika po strehi, deloma prekriti s salonitno kritino, ko je stopil med letve in padel tri metre globoko. Presoja sodišča, da je salonitna kritina nepohodna kritina ter da delo na le delno prekriti strehi zahteva v nepokritem delu hojo po špirovcih in letvah, na delu, prekritem s salonitkami, pa hojo po nepohodni kritini, zaradi česar je v obeh primerih (tudi glede hoje po prekritem delu) povezano s povečano nevarnostjo zaradi možnosti vdora strehe in padca skozi streho, je podprta z ugotovitvami izvedenca s področja gradbeništva, obrti in varstva pri delu, ki je v tej zadevi podal izvedensko mnenje. Tožena stranka v pritožbi sprejema kot pravilen zaključek, da streha ni bila do konca prekrita, ker je manjkala še polovica zadnje vrste ter ugotavlja, da je nevarno stopiti na folijo na nepokritem delu strehe, pri čemer je takšno ravnanje zaradi možnosti poškodbe nedopustno. Zmotno pa pritožnik zaključi, da ni šlo za nevarno dejavnost zgolj zato, ker naj bi kritina iz salonitnih plošč zlahka prenašala človekovo težo. Pomembna je le presoja, ali je tožnik ob škodnem dogodku izvajal dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost (2. odst. 154. čl. ZPP). Za to presojo pa so odločilne ugotovitve sodišča, da je bilo gibanje po deloma nepokriti in deloma z nepohodno kritino prekriti strehi, čeprav je bila ta sicer položna, povezano s povečano nevarnostjo zaradi možnosti padca skozi nepokriti ali pokriti del strehe. Takšno dejavnost pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno šteti za nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugotavljalo, ali je tožnik deloma oziroma v celoti sam prispeval k nastanku škode, ko je torej ugotavljalo, ali je škoda nastala izključno oziroma deloma zaradi dejanj tožnika, ki jih toženec ni mogel pričakovati in se njihovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (2. in 3. odst. 177. čl. ZOR). Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na nedopustno ravnanje tožnika, ki naj bi bilo v tem, da ni imel razloga približati se nepokritemu delu strehe oziroma tam kakorkoli pomagati pri delu tožencu in priči J. O. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožencu, na katerem je dokazno breme za te trditve, ni uspelo dokazati dejstev, ki bi pomenile razloge za popolno oprostitev odgovornosti za škodo, pač pa je dokazal, da je tožnik deloma prispeval k nastanku škode (40 %), kar pomeni, da je toženec v tem razmerju prost odgovornosti in odgovarja za 60 % nastale škode. Takšno dokazno oceno je prvostopno sodišče prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se ji v celoti pridružuje. Res je toženec ves čas postopka kot tudi v pritožbi zatrjeval, da se je tožnik tik pred škodnim dogodkom brez razloga nahajal na nepokritem delu strehe in pri tem stopil na folijo, ki očitno ni bila nosilna ter pri tem padel v globino. Očitek tožniku je torej v tem, da bi moral "na varnem" počakati in da ni imel razloga približevati se zadnji vrsti plošč salonitne valovitne kritine. Kot pa je pravilno poudarjeno v izpodbijani sodbi, za pravilnost odločitve zadostuje, da je bilo ravnanje tožnika za toženca objektivno predvidljivo. Gotovo ne gre za nek nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, če delavec na strehi, čigar pomoč pri prekrivanju strehe trenutno ni potrebna, stopi na neprekriti del strehe, ker meni, da bi pri delu vseeno lahko pomagal. Tožniku pa je seveda v zvezi s tem mogoče očitati, kar je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, da bi glede na dosedanje izkušnje z delom na strehi moral vedeti, na kakšen način se mora po strehi varno gibati. Pri tem pa njegova soodgovornost ne more biti višja od 40 %, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča v preostalem delu objektivno odgovorna tožena stranka.

Ker niso podani razlogi, iz katerih tožena stranka izpodbija sodbo, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).