20. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 42/2003 z dne 17. 4. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 468/2001 z dne 21. 5. 2002 in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. P 272/95 z dne 13. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti in nepristnosti pisne oporoke pred pričami. Ugotovilo je, da je oporočitelj lastnoročno, v obliki parafe, podpisal sporno oporoko in da v času njene sestave ni bil oporočno nesposoben. Pritožba in revizija sta bili zavrnjeni.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 22. člena, prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave. Sodišču očita, da v zvezi z dokazovanjem (ne)pristnosti oporočiteljevega podpisa ni upoštevalo dodatnega, izven pravde izdelanega izvedenskega mnenja. Navaja, da je oporočitelj oporoko le parafiral, ne pa tudi podpisal, zato naj bi bila oporoka neveljavna. Prav tako meni, da ni izpolnjen pogoj pisnosti oporoke, ker ji niso priloženi listki, s pomočjo katerih naj bi se oporočitelj (ki je zaradi bolezni težko govoril) sporazumeval. Izvedenka psihiatrične stroke naj bi izvedensko mnenje o oporočiteljevi oporočni sposobnosti kljub pritožničinemu nasprotovanju oprla na nepopolno medicinsko dokumentacijo. Ne soglaša s stališčem sodišča, da manjkajoče medicinske dokumentacije ni moglo dobiti in da je na podlagi pravila o dokaznem bremenu pritožničina dolžnost, da predlagano dokazno gradivo pribavi.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica z navedbami, da sodišče v dokaznem postopku ni upoštevalo tudi izven pravde izdelanega mnenja izvedenke grafološke stroke, ki ga je predložila, izpodbija pravilnost dokazne ocene v zvezi z vprašanjem (ne)pristnosti oporočiteljevega podpisa. Ta sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Poleg tega sta pritožbeno in Vrhovno sodišče razumno obrazložili, zakaj tega mnenja v dokaznem postopku ni bilo mogoče upoštevati, zato tudi o kršitvi pravice do enakega varstva pravic ni mogoče govoriti. Zgolj dejstvo, da se pritožnica ne strinja z odločitvijo sodišča, pa za utemeljevanje ustavne pritožbe ne zadostuje.

5.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi neveljavnost oporoke, ker oporočitelj oporoke ni podpisal in ker oporoki niso priloženi listki, s pomočjo katerih naj bi se oporočitelj (ki je zaradi bolezni težko govoril) sporazumeval. Sodišča so ugotovila, da je oporočitelj oporoko potem, ko je pred pričami izjavil, da je to njegova oporoka, parafiral in da parafa ustreza zahtevi po lastnoročnem podpisu pisne oporoke pred pričami v smislu 64. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. in Uradni list RS št. 67/01 – ZD). Pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo (kot je bilo pojasnjeno že zgoraj) ne presoja. Z vidika ustavnosodne presoje je tako glede na navedbe pritožnika pomembno le, ali so izpodbijane sodbe in v njih zavzeta pravna stališča v očitnem nasprotju z zakonskimi določbami, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar očitne napačnosti izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

6.Tudi z očitkom, da sodišče ni pridobilo manjkajoče zdravstvene dokumentacije in da je zapisalo, da bi jo morala na podlagi pravila o dokaznem bremenu pridobiti pritožnica sama, pritožnica kršitve pravice do enakega varstva pravic ni izkazala. Že Višje in Vrhovno sodišče sta ji namreč pojasnili, da ni niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku prepričljivo pojasnila, kaj je v zdravstveni dokumentaciji, ki je izvedenka ni imela na razpolago, takega, da bi njeno mnenje lahko izpodbilo. Tej trditvi pa pritožnica v ustavni pritožbi ni nasprotovala.

7.Z izpodbijano odločitvijo pritožnici ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo.

8.Pritožnica izpodbijanim sodnim odločbam očita tudi kršitev pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave, vendar te kršitve z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazala. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače in da je nezadovoljna z odločitvijo sodišča, pa ne zadostuje za sklep o kršitvi zatrjevane človekove pravice.

9.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger