Jedro

Pravica do odložitve prisilne izvršbe iz 2. odstavka 20. člena ZDavP je časovno omejena, saj je prisilno izterjavo mogoče odložiti le do odločitve o pritožbi zoper glavno stvar; če je o pritožbi zoper glavno stvar že odločeno, potem vtoževane pravice (odložitve izvršitve odločbe) ni več mogoče izvršiti.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.12.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper Odločbo Posebnega davčnega urada z dne 6.9.1999. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova zahteva za odlog prisilne izvršitve do odločitve o pritožbi zoper odločbo Posebnega davčnega urada z dne 28.7.1999, s katero je davčni organ v 1. točki izreka tožeči stranki naložil, da mu za zaposlene predloži obračune osebnih prejemkov, izplačanih dne 28.5.1999 ter dne 3.6.1999, in da za osebe, ki zanjo opravljajo storitve in posle na drugi podlagi, obračuna in plača prometni davek od prometa storitev; v 2. točki izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke, ki je po preučitvi pritožbenih navedb glede odločbe o glavni stvari ocenila, da pritožbi zoper glavno stvar ne bo mogoče ugoditi, zato je na podlagi 2. odstavka 20. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98-odl. US, 82/98 in 91/98; ZDavP) zavrnila zahtevo za odložitev prisilne izvršitve. Po presoji sodišča prve stopnje je imela tožena stranka v obravnavanem primeru pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, svojo odločbo pa je tudi zadostno obrazložila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je podana bistvena kršitev postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče bi moralo presojati verjetnost ugoditve pritožbi zoper odločbo, saj iz obrazložitve prvostopnega organa ni razvidno, da je bila ocenjena verjetnost ugoditve pritožbi, tožena stranka pa se le sklicuje na utemeljitev prvostopnega organa.

Obrazložitev odločbe zato ni takšna, da bi zagotovila učinkovito pravno varstvo. Podana je tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj pri odločitvi o verjetnosti ugoditve pritožbi upravni organ ne bi smel ravnati po prostem preudarku, temveč bi moral utemeljenost pritožbe presojati na podlagi veljavnih predpisov s tega področja.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov.

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je dopusten, če je podan pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazana tudi možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ugoditev njegovi zahtevi mora pomeniti zanj določeno neposredno, na zakon oprto korist (pravna korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora tožeča stranka v upravnem sporu izkazovati ves čas postopka, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Za razliko od splošnega upravnega postopka, kjer ima pritožba kot redno pravno sredstvo praviloma suspenzivni učinek, v davčnem postopku pritožba praviloma ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka (1. odstavek 20. člena ZDavP), davčni organ pa lahko na podlagi 2. odstavka 20. člena ZDavP do odločitve o pritožbi odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Odlog prisilne izterjave ne prekine obračunavanja zamudnih obresti od davčnega dolga.

Pravica do odložitve prisilne izvršitve iz 2. odstavka 20. člena ZDavP je časovno omejena, saj je prisilno izterjavo mogoče odložiti le do odločitve o pritožbi zoper glavno stvar. V obravnavanem primeru je bilo o pritožbi zoper odločbo o glavni stvari z dne 28.7.1999, že odločeno z odločbo Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 1.8.2003. Določbe 2. odstavka 20. člena ZDavP, na podlagi katere tožeča stranka zahteva odložitev prisilne izvršitve odločbe, v konkretnem primeru zato ni več mogoče uporabiti, vtoževane pravice pa ne več izvršiti.

Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka od 1.8.2003 dalje nima več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04) tožnikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno. ZPP pa se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena.