Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023. Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 8.910,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 3. 2024 dalje do plačila.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede zneska 331,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 3. 2024 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.060,44 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ter 306,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača znesek v višini 9.242,31EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 15. 3. 2024 dalje do plačila ter ji v celoti povrne stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo o prikrajšanju pri plači za obdobje od 1.4.2023 do 31.12.2023 v bistvenem nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je mogoče odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-772/21 z dne 1.6.2023 in dopolnilno odločbo št. U-I-8/24 z dne 30.5.2024 uporabiti tudi za obdobje pred 3.1.2024. Nasprotuje tudi izhodiščem, na katerih temelji izračun prikrajšanja za leto 2023. Če bi bilo dopolnilno odločbo sploh mogoče uporabiti za to obdobje, bi bilo treba po njenem mnenju izhajati iz 54. in ne 55. plačnega razreda. Nasprotuje nadalje upoštevanju 22,2-odstotne rasti cen življenjskih potrebščin do 31. 3. 2023. Če bi se dopolnilna odločba uporabila za leto 2023, bi bilo treba po njenem stališču upoštevati kvečjemu rast cen od junija 2012 do konca leta 2022, ki je znašala 21,1%. Za obdobje od 3. 1. 2024 dalje prvenstveno ugovarja stvarni pristojnosti delovnega sodišča ter v nadaljevanju obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti države. Posebej nasprotuje stališču, da je mogoče višino škode določiti na podlagi polne vrednosti plačnega razreda po ZSTSPJS, saj ta zakon v spornem obdobju ni veljal, poleg tega pa je določil postopno pridobivanje pravice do višje plače. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev prvostopenjske sodbe. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče postopek delno prekine glede zahtevka po 3. 1. 2024 in vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZSTSPJS glede njegovih prehodnih določb, v katerih bi moralo biti določeno, da plačna lestvica velja že od 3. 1. 2024 dalje. Alternativno predlaga, da pritožbeno sodišče postopek prekine in sproži postopek pred SEU s predhodnim vprašanjem ali je slovenska ureditev pravnih sredstev in sodnega varstva zoper poseg v materialno neodvisnost sodstva v skladu s temeljnimi pravicami in svoboščinami, ki jih priznava pravo EU oz. da zastavi drugo primerno vprašanje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnica opravlja sodniško službo na položaju okrožne sodnice svetnice. V tem sporu zahteva plačilo 9.242,31 EUR, in sicer primarno kot prikrajšanje pri plači, podredno pa tudi na odškodninski podlagi zaradi nepravočasne in neustrezne odprave ugotovljene protiustavnosti ureditve sodniških plač. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in toženki naložilo plačilo 9.242,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da tožnici za obdobje od 1.4.2023 do 31. 12. 2023 pripada 5.982,83 EUR razlike v plači ob upoštevanju ustavnoskladno usklajene vrednosti plačnega razreda, za drugo obdobje (od 3.1.2024 do 29. 2. 2024) pa ji pripada 331,68 EUR razlike v plači, ker pa je tožnica zahtevek za to obdobje temeljila tudi na odškodninski podlagi, ji je prisodilo celoten vtoževani znesek (3.259,48 EUR) na tej podlagi.

6.Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, delno zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o prikrajšanju pri plači za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma kršilo pravico toženke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da je treba odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-772/21 in U-I-8/24 upoštevati tudi pri presoji tožničinega prikrajšanja pri plači za obdobje pred 3. 1. 2024, obrazložilo. Izhajalo je iz ugotovitve, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-772/21 ugotovilo protiustavnost zakonske ureditve sodniških plač, ter zavzelo stališče, da je treba učinke ugotovitvene odločbe upoštevati tudi v pravnih razmerjih, nastalih pred njenim učinkovanjem, če o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na tej podlagi je presodilo, da je treba tudi za sporno obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 za izračun plače tožnice uporabiti merila, ki jih je Ustavno sodišče pozneje določilo z odločbo U-I-8/24. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge, na katerih temelji navedena presoja, in omogoča njen pritožbeni preizkus. Prav tako iz vsebine pritožbe izhaja, da je toženka stališče sodišča prve stopnje lahko prepoznala in mu obrazloženo nasprotovala. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu pravnemu naziranju o časovnih učinkih odločb Ustavnega sodišča, ne pomeni, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic. Pritožbene navedbe, da za uporabo načina izvršitve, določenega z odločbo U-I-8/24, za čas pred 3. 1. 2024 ni pravne podlage ter da je sodišče prve stopnje z njegovo uporabo za predhodno obdobje nedopustno razširilo časovne učinke te odločbe, po svoji vsebini ne pomenijo očitka procesne kršitve, temveč uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Ali je pravno stališče sodišča prve stopnje o časovnem učinkovanju navedenih odločb Ustavnega sodišča pravilno, je zato predmet materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe. Ta pritožbeni očitek pa je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, utemeljen.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora neizpolnitve predhodnega postopka po Zakonu o državnem odvetništvu (ZDOdv) v zvezi z odškodninsko odgovornostjo države zaradi zakonodajne protipravnosti. Ker pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, odločitve o znesku, ki presega 331,68 EUR ne potrjuje na nobeni, niti odškodninski podlagi, znesek 331,68 EUR, pa potrjuje kot razliko v plači, torej kot terjatev iz naslova pravic iz delovnega razmerja, navedeno vprašanje ni odločilno za del izpodbijane sodbe, ki je prestal pritožbeni preizkus. Skladno z določbo šestega odstavka 27. člena ZDOdv namreč določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Pomanjkanje razlogov o dejstvu ali pravnem vprašanju, ki glede na materialnopravno presojo pritožbenega sodišča ni odločilno za končno odločitev, ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki se po četrtem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s 4.a členom Zakona o sodniški službi (ZSS) uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem, zato tožnici ni potrebno izpodbijati odločbe predsednice Okrajnega sodišča A. z dne 24. 3. 2023, št. ..., s katero je bila s 1. 4. 2023 uvrščena v 55. plačni razred.

10.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o obravnavanem zahtevku. Po drugem odstavku 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana. Za presojo stvarne pristojnosti je zato odločilna narava pravnega razmerja, iz katerega tožnik zahteva sodno varstvo. Pri tem pravna podlaga, ki jo navede stranka, ni odločilna, saj sodišče nanjo po tretjem odstavku 180. člena ZPP ni vezano. Tožnica ni postavila dveh samostojnih zahtevkov, od katerih bi bil en zahtevek za plačilo razlike v plači, drugi pa odškodninski zahtevek zaradi zakonodajne protipravnosti. Uveljavlja en sam denarni zahtevek, ki ga primarno utemeljuje s tem, da ji toženka za opravljanje sodniške službe ni zagotovila plačila v višini, ki bi ustrezala ustavnim zahtevam, podredno pa isti zahtevani pravni posledici pripisuje odškodninsko pravno naravo. Vrhovno sodišče je v sklepu U 5/2024 že zavzelo stališče, da se zahtevek sodnika za izplačilo plače nanaša na pravico iz službenega razmerja in da so za odločanje o zahtevkih sodnikov iz naslova izplačila plač skladno z b. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi s 4.a členom ZSS pristojna delovna sodišča. Prav takšna je primarna vsebina obravnavanega spora.

11.Primarna trditvena podlaga tožnice temelji na obveznosti toženke zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje sodniške službe. Ves čas postopka zatrjuje, da ji toženka za opravljanje sodniške funkcije ni zagotovila plačila v višini, ki bi ustrezalo Ustavi RS, ter da bi morala za opravljeno sodniško službo prejeti višjo plačo. Zatrjevano protiustavnost zakonske ureditve sodniških plač tako primarno uveljavlja kot razlog, zaradi katerega ji plača ni bila določena in izplačana v pripadajoči višini. Obravnavani spor je zato spor iz službenega razmerja. Obravnavani primer se v tem pogledu razlikuje od zadeve Vrhovnega sodišča RS I R 186/2024, v kateri tožnica ni zahtevala izpolnitve obveznosti iz službenega razmerja, temveč povračilo škode, ki naj bi jo država povzročila izključno kot zakonodajalec. Okoliščina, da je sodišče pri presoji istega tožbenega zahtevka dolžno po načelu iura novit curia preizkusiti, ali zatrjevana dejstva omogočajo njegovo utemeljenost tudi na drugi pravni podlagi, sama po sebi ne spremeni narave spora, kot izhaja iz tožničinega zahtevka in njegove primarne trditvene podlage.

Obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023

Sodišče prve stopnje je za to obdobje presodilo, da je treba odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 in način njene izvršitve, določen z odločbo št. U-I-8/24 z dne 30. 5. 2024, upoštevati tudi za čas pred 3. 1. 2024, ker gre za pravno razmerje, nastalo pred njenim učinkovanjem, o njem pa še ni bilo pravnomočno odločeno. Na tej podlagi je izhajalo iz vrednosti 55. plačnega razreda na dan 1. 6. 2012, ki jo je valoriziralo z rastjo cen življenjskih potrebščin, in tožnici prisodilo 5.982,83 EUR. Takšna materialnopravna presoja je zmotna.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-772/21 ugotovilo neskladnost določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki so urejale usklajevanje sodniških plač in uvrstitev sodniških funkcij v plačne razrede, z Ustavo ter zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v šestih mesecih po objavi odločbe.

Ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča resda učinkuje tudi v pravnih razmerjih, nastalih pred začetkom njenega učinkovanja, če o njih do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče mora protiustavno določbo uporabiti tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi ugotovljene protiustavnosti.

To pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje smelo samo določiti denarno posledico ugotovljene protiustavnosti, ki je Ustavno sodišče ni določilo. Za presojo je bistven 138. odstavek obrazložitve odločbe št. U-I-772/21. Ustavno sodišče je v njem izrecno pojasnilo, da se bo morala do izdaje novih plačnih predpisov še naprej uporabljati izpodbijana plačna ureditev. Za določitev načina izvršitve se tedaj ni odločilo, ker odprava ugotovljenih protiustavnosti zahteva kompleksen razmislek o ureditvi sodniških plač, plač drugih funkcionarjev in drugih zaposlenih, ki prejemajo plače iz javnih sredstev, ki ga morajo načeloma opraviti za to pristojni organi. V ta okvir je izrecno uvrstilo tudi določitev ureditve usklajevanja sodniških plač.

Odločba št. U-I-772/21 je torej ugotovila protiustavnost dotedanje ureditve, ni pa za čas do njene odprave določila konkretne višine sodniške plače niti merila, na podlagi katerega bi redno sodišče lahko samo izračunalo razliko med dejansko izplačano in ustavnoskladno plačo. Nasprotno, Ustavno sodišče je za vmesno obdobje izrecno ohranilo uporabo obstoječe plačne ureditve.

Drugačnega zaključka ne omogoča odločba št. U-I-8/24. Ustavno sodišče je z njo zaradi neizvršitve odločbe št. U-I-772/21 naknadno določilo način izvršitve, po katerem se pri izračunu sodniških plač upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so veljali 1. 6. 2012, usklajeni z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023. Vendar je časovno veljavnost tako določenega načina izvršitve izrecno določilo od 3. 1. 2024 dalje.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je navedeno formulo za izračun plače tožnice, uporabilo že za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023, načinu izvršitve ustavne odločbe pripisalo širše časovne učinke od tistih, ki jih je določilo samo Ustavno sodišče. Dejstvo, da pravno razmerje tožnice ob izdaji odločb Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno zaključeno, tega ne omogoča. Upoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča v odprtem pravnem razmerju ne pomeni, da je mogoče na obdobje pred 3. 1. 2024 razširiti način izvršitve, katerega časovno učinkovanje je Ustavno sodišče izrecno zamejilo. Zato za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni pravne podlage za izračun plače po formuli, ki jo je sodišče prve stopnje prevzelo iz odločbe št. U-I-8/24.

Takšno presojo dodatno podpira tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu U 2/2024-28 z dne 14. 4. 2025. Vrhovno sodišče je v tej odločbi poudarilo, da redno sodišče brez ustrezne zakonske podlage ne more samo določiti drugačne višine sodniške plače od zakonsko določene. Začasno ureditev z močjo zakona, kot jo je Ustavno sodišče RS določilo z odločbo št. U-I-8/24, lahko na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) izjemoma in z ustrezno mero samoomejevanja določi le Ustavno sodišče, medtem ko mora redno sodišče vse dokler zakonodajalec ustavnega neskladja ne odpravi, zakon uporabljati, pa čeprav Ustavno sodišče z ugotovitveno odločbo ugotovi njegovo neskladje z Ustavo.

Ker zahtevek za navedeno obdobje že iz tega razloga na obravnavani pravni podlagi ni utemeljen, se pritožbenemu sodišču do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to obdobje, ni treba opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na dejstvo, da spreminja prvostopenjsko odločitev v tem delu, pa se opredeljuje še do trditev, s katerimi je tožnica ta del zahtevka utemeljevala na odškodninski podlagi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da zahtevek tožnice za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 na odškodninski podlagi ni utemeljen, ker za to obdobje ni podana kvalificirana protipravnost ravnanja države kot ena od predpostavk njene odškodninske odgovornosti. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-772/21 ugotovilo protiustavnost zakonske ureditve sodniških plač in zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ta rok se je iztekel 3. 1. 2024. Za čas do sprejetja nove ureditve Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve, temveč je v 138. točki obrazložitve izrecno pojasnilo, da se bo morala do izdaje novih plačnih predpisov še naprej uporabljati izpodbijana plačna ureditev. Določitev nove ureditve sodniških plač je prepustilo zakonodajalcu, saj gre za kompleksno ureditev, ki zahteva upoštevanje plačnih razmerij med sodniki, drugimi funkcionarji in zaposlenimi, katerih plače se financirajo iz javnih sredstev. Ugotovitev protiustavnosti zakonske ureditve zato sama po sebi še ne pomeni kvalificirane protipravnosti ravnanja države kot predpostavke njene odškodninske odgovornosti.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem obdobju zakonodajalcu še ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu z odločbo Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče mu je samo določilo šestmesečni rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Dokler ta rok ni potekel, opustitev sprejetja nove zakonske ureditve že iz tega razloga ne more pomeniti nespoštovanja obveznosti, ki je bila zakonodajalcu naložena z navedeno odločbo. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi bila država zaradi neizvršitve odločbe odškodninsko odgovorna že v času, ki ji ga je Ustavno sodišče samo določilo za pripravo in sprejetje ustrezne zakonske ureditve.

Na drugačno presojo ne vpliva navedba, da je bila zakonska ureditev sodniških plač objektivno protiustavna že pred izdajo odločbe št. U-I-772/21. Ugotovljena protiustavnost predpisa namreč sama po sebi ne pomeni kvalificirane protipravnosti ravnanja zakonodajalca. Pri presoji te predpostavke odškodninske odgovornosti je treba upoštevati tudi naravo ugotovljene protiustavnosti, polje zakonodajalčeve presoje pri izbiri načina njene odprave ter rok, ki mu ga je Ustavno sodišče določilo za izvršitev svoje odločbe. Ker se ta v obravnavanem obdobju še ni iztekel, kvalificirana protipravnost ravnanja države ni podana.

Šele z iztekom roka za odpravo ugotovljene protiustavnosti je nastal drugačen pravni položaj. Ker zakonodajalec odločbe št. U-I-772/21 do 3. 1. 2024 ni izvršil, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-8/24 naknadno določilo način njene izvršitve in izrecno določilo, da se pri izračunu sodniških plač tako določena merila uporabljajo od 3. 1. 2024 do začetka uporabe nove zakonske ureditve. Tudi ta časovna razmejitev potrjuje, da obdobja pred in po izteku roka za izvršitev odločbe št. U-I-772/21 z vidika protipravnosti ravnanja države ni mogoče obravnavati enako.

Ker za obdobje od 1. 4. 2023 do 31. 12. 2023 ni podana že kvalificirana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti države, se pritožbenemu sodišču do obstoja drugih predpostavk te odgovornosti ni treba opredeljevati. Tožbeni zahtevek je zato tudi na odškodninski podlagi v tem delu neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in zahtevek za plačilo 5.982,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Obdobje od 3. 1. 2024 do 29. 2. 2024

Glede priznanega zneska nad 331,68 EUR na odškodninski podlagi

Za to obdobje je sodišče prve stopnje sprejelo drugačno pravno konstrukcijo. Presodilo je, da sta Vlada in Državni zbor s tem, ko do 3. 1. 2024 nista izvršila odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-772/21, ravnala kvalificirano protipravno, zato je tožnici vtoževani znesek prisodilo kot odškodnino za nastalo premoženjsko škodo na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi izgubljenega dobička v višini 3.259,48 EUR. Pri tem je izhajalo iz stališča, da z odločbo št. U-I-8/24 niso bili odpravljeni vsi vidiki ugotovljene protiustavnosti. Višino škode je določilo kot razliko med plačo, ki jo je tožnica dejansko prejela, in plačo, ki bi ji pripadala ob upoštevanju polne (končne) vrednosti 56. plačnega razreda po pozneje sprejetem Zakonu o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS), tj. ob vrednosti plačnega razreda 6.372,51 EUR. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna.

Za obstoj odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS ne zadošča ugotovitev protipravnega ravnanja. Podane morajo biti tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Pri izgubljenem dobičku je treba ugotoviti premoženjski položaj, ki bi ga bilo glede na normalen tek stvari oziroma posebne okoliščine utemeljeno pričakovati, če škodnega ravnanja ne bi bilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je za to obdobje podana kvalificirana protipravnost ravnanja države kot ena od predpostavk njene odškodninske odgovornosti, in se v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-772/21 ugotovilo protiustavnost ureditve sodniških plač in zakonodajalcu določilo šestmesečni rok za njeno odpravo. Kljub jasni in časovno določeni ustavni obveznosti, na katero je bila toženka izrecno opozorjena, protiustavnost do izteka roka 3. 1. 2024 ni bila odpravljena. Takšne presoje ne omajejo pritožbene navedbe o aktivnostih za pripravo nove plačne ureditve, pogajanjih in posledicah poplav v avgustu 2023. Te okoliščine ne spremenijo dejstva, da zavezujoča odločba Ustavnega sodišča v določenem roku ni bila izvršena. Ob izdaji odločbe št. U-I-8/24 so bile posledice poplav že znane, Ustavno sodišče pa je ugotovilo nadaljevanje protiustavnega stanja zaradi neizvršitve svoje odločbe in zato samo določilo način njene izvršitve. Položaja sodnikov zaradi njihovega ustavno varovanega položaja in zahteve po materialni neodvisnosti tudi ni mogoče enačiti s položajem javnih uslužbencev, zato odprave ugotovljene protiustavnosti ni bilo mogoče pogojevati z izidom pogajanj o plačah v javnem sektorju.

Vendar pa slednje za ugoditev odškodninskemu zahtevku ne zadošča. Tožnica ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage, na kateri bi bilo mogoče ob uporabi relevantnih ustavnih in evropskopravnih meril ugotoviti, kakšno plačilo bi ob odsotnosti protipravnega ravnanja države morala prejemati in s tem višino škode, ki naj bi ji zaradi tega nastala. Izhodišče tožnice, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da bi moral ZSTSPJS ob pravočasnem ravnanju Vlade in Državnega zbora veljati že od 3. 1. 2024 ter da bi zato tožnici od tega dne pripadala plača v polni vrednosti 56. plačnega razreda v višini 6.372,51 EUR, nima podlage niti v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-772/21 niti v pozneje sprejeti zakonski ureditvi.

Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-772/21 zakonodajalcu ni določilo konkretne višine sodniških plač. Prav nasprotno. Iz razlogov te odločbe izhaja, da je odprava protiustavnosti zahtevala kompleksno normativno ureditev, izbira konkretne rešitve pa je bila prepuščena za to pristojnim organom. Iz obveznosti zakonodajalca, da do 3. 1. 2024 odpravi protiustavnost, zato ni mogoče izpeljati zaključka, da bi moral sprejeti prav takšno plačno lestvico, kot jo je pozneje določil ZSTSPJS.

Še manj je mogoče zaključiti, da bi tožnici že 3. 1. 2024 pripadala polna (končna) vrednost plačnega razreda po ZSTSPJS. ZSTSPJS je namreč sam določil postopno pridobivanje pravice do višje plače. Zato poznejša zakonodajna rešitev ne dokazuje hipotetičnega položaja, na katerem temelji izračun sodišča prve stopnje. Iz nje ni mogoče sklepati, da bi bila ob pravočasni izvršitvi ustavne odločbe ista ureditev sprejeta že z dnem 3. 1. 2024. Sodišče prve stopnje je tako iz poznejše zakonodajalčeve odločitve napravilo sklep o vsebini hipotetične zakonodajne ureditve, ki bi morala veljati skoraj leto prej. Takšna presoja nima zadostne materialnopravne podlage.

Če plačna lestvica po ZSTSPJS predstavlja eno izmed možnih zakonodajnih rešitev, sprejetih v okviru polja proste presoje zakonodajalca, njene polne vrednosti ni mogoče uporabiti kot merilo škode za obdobje, ko zakon še ni veljal. Prav slednje po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz odločbe št. U-I-772/21. Ustavno sodišče namreč ni določilo ene same ustavno zapovedane višine sodniških plač, ampak je zakonodajalcu prepustilo izbiro konkretnega načina odprave ugotovljene protiustavnosti.

V takem položaju tudi ni podlage za določitev višine škode po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP. Ta določba sodišču omogoča, da odloči o višini odškodnine po prostem preudarku, kadar je ugotovljeno, da stranki odškodnina pripada, njene višine pa ni mogoče ugotoviti ali bi jo bilo mogoče ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Ne omogoča pa, da bi sodišče namesto stranke samo oblikovalo dejansko in pravno podlago za izračun škode. Tožnica je bila dolžna zatrjevati in dokazati dejstva, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti njeno dejansko premoženjsko prikrajšanje. Ker je višino škode oprla na pravno neutemeljeno predpostavko, da bi ji morala že od 3. 1. 2024 pripadati plača v polni vrednosti 56. plačnega razreda po ZSTSPJS, ni ponudila ustreznih opornih točk, na podlagi katerih bi bilo mogoče višino škode določiti po prostem preudarku. Zahtevek na odškodninski podlagi zato ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

Na drugačno odločitev ne vplivajo niti zahteve prava Evropske unije glede materialne neodvisnosti sodnikov. SEU je v sodbi z dne 25. 2. 2025 v združenih zadevah C-146/23 in C-374/23 poudarilo, da je plačilo, sorazmerno s pomenom sodniške funkcije, bistveno jamstvo sodniške neodvisnosti iz drugega pododstavka prvega odstavka 19. člena PEU. Pravila za določanje sodniških plač morajo temeljiti na zakonu ter biti objektivna, predvidljiva, stabilna in transparentna, sodnikom pa mora biti zagotovljena višina plačila, ki ob upoštevanju gospodarskih, socialnih in finančnih razmer v zadevni državi članici ter povprečne plače v tej državi ustreza pomembnosti funkcije, ki jo opravljajo, in zagotavlja njihovo ekonomsko neodvisnost. Ureditev mora biti tudi predmet učinkovitega sodnega nadzora.

Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnice za predložitev vprašanja za predhodno odločanje SEU. Navedena sodba daje nacionalnemu sodišču dovolj jasna merila za presojo, ali ureditev sodniških plač ustreza zahtevam prava Unije, zato glede vsebine teh zahtev dodatna razlaga SEU ni potrebna. Ta merila, vključno z upoštevanjem gospodarskih, socialnih in finančnih razmer ter povprečne plače v državi, omogočajo presojo ustreznosti ravni sodniških plač, ne določajo pa konkretnega zneska plače, ki bi moral posameznemu sodniku pripadati. Tudi morebitna ugotovitev, da tožničina plača tem zahtevam ni ustrezala, zato sama po sebi ne pomeni, da je bila tožnica v obdobju od 3. 1. 2024 do 29. 2. 2024 upravičena prav do plače v višini 6.372,51 EUR oziroma do polne vrednosti 56. plačnega razreda po pozneje sprejetem ZSTSPJS.

Ker je sodišče prve stopnje presežek nad pripadajočo razliko v plači utemeljilo z odškodninsko odgovornostjo države, bi moralo biti za njegovo priznanje ugotovljeno ne le, da je bilo tožničino plačilo z vidika ustavnih oziroma evropskopravnih zahtev nezadostno, temveč tudi, kakšno konkretno premoženjsko prikrajšanje ji je zaradi tega nastalo. Merila za presojo ustreznosti sodniških plač izhajajo iz navedene sodbe SEU,4 vsebinsko pa tudi iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-772/21 in U-I-8/24, med drugim glede razmerja med plačnim položajem sodnikov in nosilcev drugih dveh vej oblasti. Tožnica ni navedla konkretnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob uporabi navedenih meril ugotoviti njen hipotetični premoženjski položaj brez protipravnega ravnanja države in s tem višino nastale škode. Te ni mogoče ugotoviti zgolj na podlagi pozneje sprejetega ZSTSPJS. Ustrezne podlage za takšno ugotovitev ne predstavljajo niti njene pavšalne navedbe, da bi bilo treba pri izračunu škode podredno izhajati iz valorizirane vrednosti plačnih razredov po plačni lestvici z dne 1. 7. 2010 in pri tem upoštevati še mesečni pavšal poslancev v višini od 500,00 do 800,00 EUR.

Tožnici učinkovito sodno varstvo ni bilo onemogočeno, saj prav v tem postopku uveljavlja plačilo zatrjevanega prikrajšanja, sodišče pa njene navedbe presoja tudi z vidika prava Evropske unije. Ker je SEU merila, ki izhajajo iz drugega pododstavka prvega odstavka 19. člena PEU, v združenih zadevah C-146/23 in C‑374/23 že opredelilo, odgovor na vprašanje, katerega predložitev predlaga tožnica, pa ne bi mogel odpraviti navedene pomanjkljivosti glede podlage za zahtevano konkretno višino prikrajšanja, predhodna odločba SEU ni potrebna za odločitev v tem sporu. Pritožbeno sodišče zato predlogu tožnice za predložitev vprašanja po 267. členu PDEU ni sledilo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo podredno predlaga, naj pritožbeno sodišče postopek prekine in na podlagi 156. člena Ustave RS začne postopek za oceno ustavnosti prehodnih določb ZSTSPJS o postopnem pridobivanju pravice do višje plače. Meni, da bi Ustavno sodišče lahko protiustavnost odpravilo tako, da bi določilo retroaktivno uporabo uvrstitev sodniških funkcij in vrednosti plačnih razredov po ZSTSPJS že od 3. 1. 2024. Pritožbeno sodišče temu predlogu ni sledilo.

Po 156. členu Ustave RS mora sodišče začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je protiustaven zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju. Ta predpostavka v obravnavanem primeru ni izpolnjena. ZSTSPJS se je začel uporabljati 1. 1. 2025, zato njegove prehodne določbe niso materialnopravna podlaga za določitev tožničine plače v obdobju od 3. 1. 2024 do 29. 2. 2024. Za to obdobje je način izračuna sodniških plač določilo Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-8/24, in sicer za čas od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21.

Zatrjevana protiustavnost prehodne ureditve ZSTSPJS zato za odločitev v tem sporu ni pravno relevantna. Tudi morebitna ugotovitev njene protiustavnosti sama po sebi ne bi pomenila, da je tožnici že v začetku leta 2024 pripadala polna vrednost plačnega razreda po ZSTSPJS. Iz pozneje sprejete zakonske ureditve namreč, kot pojasnjeno, ni mogoče sklepati, da bi zakonodajalec ob pravočasni izvršitvi odločbe št. U-I-772/21 že 3. 1. 2024 sprejel enako ureditev in določil takojšnje učinkovanje polnih vrednosti plačnih razredov po ZSTSPJS.

Na drugačno presojo ne vpliva možnost, da bi Ustavno sodišče ob morebitni ugotovitvi protiustavnosti določilo način izvršitve z učinkom tudi za predhodno obdobje. Začetka postopka po 156. členu Ustave ni mogoče utemeljiti s predvidevanjem, kakšen način izvršitve bi Ustavno sodišče utegnilo določiti. Namen te določbe je preprečiti, da bi sodišče svojo odločitev oprlo na zakon, za katerega meni, da je protiustaven, ne pa z morebitnim načinom izvršitve prihodnje odločbe Ustavnega sodišča šele ustvariti materialnopravno podlago za uveljavljani zahtevek. Tudi iz odločbe št. U-I-8/24 izhaja, da privilegirani predlagatelj z zahtevo za oceno ustavnosti ne more zasledovati določitve določenega načina izvršitve, saj odločitev o morebitni določitvi načina izvršitve Ustavno sodišče sprejme po uradni dolžnosti.

Glede utemeljenosti zahtevka v višini 331,68 EUR za obdobje od 3. 1. 2024 do 29. 2 . 2024

Kot pojasnjeno zgoraj, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-8/24 določilo način izvršitve odločbe št. U-I-772/21, ki predstavlja neposredno pravno podlago za določitev višine plače sodnikov. Določilo je, da se pri izračunu plač sodnikov za plačilo sodniške službe od 3. 1. 2024 do začetka uporabe zakonske ureditve, sprejete zaradi izvršitve odločbe št. U-I-772/21, upoštevajo plačni razredi sodniških funkcij, kot so bili v veljavi na dan 1. 6. 2012, usklajeni s stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023.

Za razliko od obdobja pred 3. 1. 2024 zato za obravnavano obdobje ne gre več za vprašanje, ali lahko redno sodišče samo določi višino ustavnoskladne sodniške plače. Ustavno sodišče je z načinom izvršitve samo določilo pravno merilo, po katerem je treba sodniške plače obračunavati od 3. 1. 2024 dalje. Način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, je do sprejetja ustrezne zakonske ureditve obvezujoča pravna podlaga za obračun sodniških plač, zato ga mora sodišče pri odločanju o individualnem denarnem (plačnem) zahtevku sodnika upoštevati.

Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica z odločbo predsednice sodišča z dne 24. 3. 2023 s 1. 4. 2023 uvrščena v 55. plačni razred in da je bila vanj uvrščena tudi v spornem obdobju. Za uporabo načina izvršitve iz odločbe U‑I‑8/24 zato ni odločilna vrednost 54. plačnega razreda, temveč vrednost plačnega razreda, v katerega je bila tožnica v spornem obdobju dejansko uvrščena, ob upoštevanju vrednosti tega plačnega razreda po plačni lestvici, veljavni 1. 6. 2012, in njene uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin do 31. 12. 2023.

Besedilo odločbe Ustavnega sodišča o upoštevanju "plačnih razredov" se nanaša na njihove vrednosti, saj je mogoče uskladitev s stopnjo rasti cen opraviti le na vrednosti plačnega razreda. Na podlagi uradnega podatka Statističnega urada RS je bila za obdobje od 1. 6. 2012 do 31. 12. 2023 upoštevana 26,2-odstotna rast cen življenjskih potrebščin. Tako izračunana vrednost 55. plačnega razreda, katerega vrednost je na dan 1. 6. 2012 znašala 3.661,25 EUR, znaša 4.620,50 EUR.

Pri realizaciji odločbe Ustavnega sodišča je potrebno izhajati iz plačnih razredov, v katere so bili sodniki uvrščeni po spremembah, veljavnih od 1. 4. 2023 (ZSPJS‑AA). Način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča namreč ne zahteva ponovne uvrstitve posameznega sodnika v plačni razred, ki ga je njegova funkcija imela 1. 6. 2012, temveč uskladitev vrednosti plačnega razreda, v katerega je bil sodnik v relevantnem obdobju dejansko uvrščen. Pritožbeno sodišče zato ne sledi pritožbenemu stališču toženke, da bi bilo treba pri tožnici izhajati iz vrednosti 54. plačnega razreda. Odločba U-I-8/24 z uporabo vrednosti plačnih razredov iz leta 2012 ni posegla v poznejše individualne uvrstitve sodnikov v plačne razrede. Tožnica je bila s 1. 4. 2023 uvrščena v 55. plačni razred, način izvršitve ustavne odločbe pa je od 3. 1. 2024 dalje učinkoval na vrednost tega plačnega razreda.

Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba pri izračunu plače tožnice za obdobje od 3. 1. 2024 do 29. 2. 2024 izhajati iz vrednosti 55. plačnega razreda v višini 4.620,50 EUR in upoštevati tudi pripadajoči dodatek za delovno dobo. Spremenjena vrednost plačnega razreda je tako podlaga za ponovni izračun vseh dodatkov, bonusov, davkov in prispevkov ter drugih elementov, ki so odvisni od vrednosti osnovne plače, in sicer od 3. 1. 2024 dalje.

Glede višine pripadajoče razlike je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodna izvedenka pripravila alternativni izračun ob upoštevanju vrednosti plačnega razreda 4.620,50 EUR in dodatka za delovno dobo v višini 7,92 %. Po prejemu izvedenskega mnenja je toženka sama predložila informativni izračun ob upoštevanju istih izhodišč, po katerem znaša razlika v plači za navedeno obdobje 331,68 EUR in ne 1.658,15 EUR, kot jo je izračunala izvedenka. Tožnica se je z izračunom toženke strinjala, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožnici za obdobje od 3. 1. 2024 do 29. 2. 2024 pripada 331,68 EUR iz naslova razlike v plači neposredno na podlagi načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-772/21, določenega z odločbo št. U-I-8/24. Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje o prisojenem znesku 331,68 EUR pravilna, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. V preostalem pa je iz razlogov, kot so navedeni zgoraj, pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v preostalem tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških celotnega postopka. Tožnica je od zahtevanih 9.242,31 EUR uspela le z zneskom 331,68 EUR oziroma s 3,59 % zahtevka. Ker gre za sorazmerno majhen del zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti vse njene potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je toženki skladno z Odvetniško tarifo (OT) kot potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje priznalo 400 točk za odgovor na tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 400 točk za pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, 300 točk za vlogo z dne 1. 9. 2025, 300 točk za vlogo s pripombami na izvedensko mnenje ter 40 točk za odsotnost iz pisarne, skupaj 1.740 točk. Priznalo ji je tudi materialne stroške v višini 27,4 točke, tako da skupno število priznanih točk znaša 1.767,4 točke. Ob vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 1.060,44 EUR, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki. Stroškov vloge z dne 3. 2. 2026 pritožbeno sodišče ni priznalo, saj toženka v njej v bistvenem ponavlja svoja že predhodno podana stališča, zato je ni mogoče šteti za strošek, potreben za postopek, prav tako ni priznalo višje zahtevanih stroškov, ker za njih ni podlage v OT.

Toženka je s pritožbo uspela v pretežnem delu, saj je bila na njeno pritožbo sodba spremenjena glede 8.910,63 EUR od prisojenih 9.242,31 EUR, njen neuspeh pa se nanaša le na 331,68 EUR. Ker zaradi tega dela niso nastali posebni pritožbeni stroški, je toženka upravičena do povračila vseh potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki skladno z OT priznalo 500 točk za pritožbo in 2% za materialne stroške (10 točk), skupaj 510 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR to znaša 306,00 EUR, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki. Višje priglašenih stroškov ni priznalo, ker za njih ni podlage v OT.

-------------------------------

1Prim. VSRS Sklep U 5/2024.

2Prim. Odločba Ustavnega sodišče RS št. Up-624/11.

3To izhaja tudi iz 37. točke obrazložitve odločbe št. U-I-8/24.

4Tožnica je bila že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje seznanjena tudi s sodbo SEU C-146/23 in C‑374/23, saj se je nanjo že v svoji prvi pripravljalni vlogi izrecno sklicevala.