Jedro

Tako kreditna pogodba kot tudi zavarovanje sta bila le formalno sklenjena na ime zapustnice, dejansko pa ju je odplačeval toženec. Zapustnica s kreditom in z zavarovanjem ni imela ničesar, le »posodila« je svoje ime, ker je bil toženec v tistem času kreditno nesposoben.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa pomembna pravnorelevantna dejstva in na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno prišlo do prepričanja, da obravnavanega denarnega zneska za nakup stanovanja oz. samega stanovanja ni mogoče šteti kot zapustničino darilo tožencu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da denarna sredstva v višini 80.000 EUR, ki jih je zapustnica s podpisom kreditne pogodbe vzela pri banki A., d. d. za namen pomoči prvemu tožencu pri nakupu nepremičnine z oznako ID: del stavbe 0000-1127-18, v naravi stanovanje na naslovu X., predstavljajo njeno darilo, ki se v celoti všteva v dedni delež prvega toženca (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prvi toženec od zapustnice sporno nepremičnino pridobil neodplačno, zato se to darilo v celoti vračuna v njegov dedni delež (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek druge toženke na ugotovitev, da je zapustnica prvemu tožencu za nakup spornega stanovanja podarila 80.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2017 dalje, pri čemer se darilo všteje v njegov dedni delež (III. točka izreka). V točki IV pa je zapisalo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2.Tožnica in druga toženka odločitve sodišča prve stopnje ne sprejemata in zoper sodbo vlagata pravočasni pritožbi.

3.Tožnica s pritožbo uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge; pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče napačno ugotavlja, da je zapustnica življenjsko zavarovanje sklenila v korist prvega toženca, kar je tudi izven trditvene podlage pravdnih strank. Toženec ni nikoli zatrjeval, da sporno zavarovanje predstavlja darilo v njegovo korist, zato določba 31. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) ne pride v poštev. Dokazno neocenjena je ostala izjava njenega zakonitega zastopnika. Zapustnica mu je povedala za zavarovanje kredita – če se ji kaj zgodi, da ne bo nihče od otrok nič dolžan. Nejasna je obrazložitev glede plačil; sodišče je pri povzemanju plačil naredilo napačen matematični izračun. Bistveno je kršilo postopek, ker ni pridobilo toženčevih popolnih bančnih izpiskov. Iz pridobljenih izpiskov niso razvidni nameni toženčevih plačil; datumi in zneski toženčevih plačil se ne ujemajo z datumi in zneski plačil kredita/anuitet premij. Nakazila predstavljajo vračilo denarja za nakup opreme v toženčevem stanovanju v višini 20.000 EUR.

4.Druga toženka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je preseglo toženčevo trditveno podlago. Toženec ni podal konkretnih trditev o tem, da darilo ni bilo dano v celotnem znesku kredita. Neutemeljen je zaključek, da je zapustnica zavarovanje kredita sklenila v korist toženca. Zavarovanje se ne glasi na konkretno osebo, temveč se nanaša na vnaprej nedoločen krog dedičev. Toženec ni uspel izkazati, kaj naj bi nakazila na zapustničin račun in na račun njenega s. p. ter nakazila zapustnice na njegov račun sploh pomenila. Ni se opredelilo do ugovora o neujemanju zneskov in datumov toženčevih nakazil z nakazili kredita in premij. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni pridobilo izpiskov o celotnem bančnem prometu na toženčevem računu. Sodbe se v bistvenem delu - ali je toženec res plačeval zneske kredita in obroke življenjskega zavarovanja zapustnici - ne da preveriti. Enako velja glede dela, ki se sklicuje na obračune zapustnice, ki jih toženec ni znal pojasniti, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Nepojasnjene in nedokazane pa so ostale tudi njegove trditve o opravljenem delu v zapustničinem lokalu.

5.Prvi toženec v odgovorih na pritožbi pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je zapustnica kot kreditojemalka (toženec pa kot porok in zastavitelj) sklenila kreditno pogodbo za kredit v višini 80.000 EUR, s katerim je bilo kupljeno stanovanje, na katerem je toženec vknjižil svojo lastninsko pravico. Nesporno je, da je bilo do zapustničine smrti plačano 32 obrokov kredita oz. 17.866,56 EUR, neodplačani del kredita v višini 68.512,30 EUR pa je na podlagi police življenjskega zavarovanja zapustnice plačala Zavarovalnica B., d. d.

8.Upravičenka do izplačila iz naslova zavarovalne pogodbe je bila v primeru zapustničine smrti banka A., d. d. Morebitni presežek pa je bila zavarovalnica dolžna izplačati dedičem. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da se zavarovanje ne glasi na konkretno osebo in da se nanaša na vnaprej nedoločen krog dedičev. Ti so namreč upravičeni do izplačila šele podredno, to je za poplačilom obveznosti iz kreditne pogodbe. Prvo sodišče je pravilno zaključilo, da je zapustnica zavarovanje sklenila v korist toženca, saj s tem, ko je zavarovala kredit in plačala zavarovalno premijo, tožencu (solidarnemu poroku po kreditni pogodbi in zastavitelju stanovanja) v primeru njene smrti ni bilo treba ničesar plačati. S tem je odpadla njegova zaveza kot poroka in zastavitelja nepremičnine, kar je (nedvomno) v njegovo korist. Nenazadnje to v pritožbi pravilno ugotovlja tudi druga toženka. V primeru neplačevanja zapadlih obrokov kredita s strani zapustnice bi jih moral poravnati prvi toženec.

9.Pritožnici svoje očitke o tem, v korist koga je bilo sklenjeno zavarovanje, gradita na tezi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izjave tožničinega zakonitega zastopnika. Zapustnica naj bi mu povedala, da je zavarovala kredit, tako da ne bo nihče od njenih otrok nič dolžan. Zato menita, da je zapustnica zavarovanje sklenila v korist vseh dedičev.

10.Sodišče prve stopnje se v dokazni oceni do izjave res ni opredelilo. Čeprav v razlogih sodbe izrecno ne obravnava konkretne dokazne vrednosti (prav) vsakega izmed izvedenih dokazov, to še ne pomeni zmotne ugotovitve dejanskega stanja, niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je v 18. točki obrazložitve pojasnilo, da zakoniti zastopnik o kreditni pogodbi in zavarovanju ni kaj dosti vedel, saj na zaslišanju - razen zgoraj navedene izjave ter dejstva, da je zapustnica sklenila kreditno pogodbo in zavarovanje - ni znal povedati ničesar bistvenega. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča in se v tem delu v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev. Pritožnici izjavi zakonitega zastopnika dajeta prevelik pomen. Četudi je zapustnica kaj takšnega povedala tožničinemu zakonitemu zastopniku, to še ne pomeni, da je bilo zavarovanje dejansko sklenjeno v korist vseh dedičev. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika ni mogoče razbrati, v kakšnem kontekstu je zapustnica domnevno izjavo sploh izrekla. Hkrati pa tožnica v pritožbi prihaja v nasprotje sama s sabo, saj najprej omenja izjavo zakonitega zastopnika, na koncu pritožbe pa navaja, da za kreditno pogodbo vse do marca 2020 sploh ni vedel (posledično ni mogel vedeti niti za zavarovalno pogodbo). Obenem pa tudi drugi dokazi izkazujejo, da zavarovanje ni bilo sklenjeno v korist vseh dedičev. Iz zavarovalne pogodbe jasno izhaja, da je upravičenec do izplačila zavarovalnine banka A., d. d. To pa pomeni, da je toženec tisti, ki je bil zaradi sklenjenega življenjskega zavarovanja oproščen obveznosti poplačila kredita.

11.Prvostopenjsko sodišče je v določbah 29. in 31. člena ZD našlo pravilno materialnopravno izhodišče. Na podlagi navedenih členov je zaključilo, da bi morebitno darilo lahko predstavljal le skupni znesek plačanih premij in obrokov kredita. Po določbi 31. člena ZD se v primerih, ko je darilo zavarovanje v korist obdarjenca, šteje kot vrednost darila seštevek premij, ki jih je plačal zapustnik, če je ta seštevek manjši od zavarovalne vsote; če pa je seštevek premij večji od zavarovalne vsote, se šteje kot vrednost darila zavarovalna vsota. V skladu z določbo 29. člena ZD je darilo tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje, pri čemer pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega priviligiranja osameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev. Če bi sredstva za plačilo kredita in zavarovanja iz svojega premoženja dejansko zagotovila (ne pa le formalno poravnala) zapustnica, bi se kot darilo lahko štela le skupni znesek plačanih obrokov kredita v višini 17.866,56 EUR in skupni znesek plačanih zavarovalnih premij v višini 1.090,88 EUR (seštevek premij je namreč manjši od zavarovalne vsote), kar skupaj znaša 18.957,44 EUR. To je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo v 13. in 14. točki izpodbijane sodbe. Zapustničino premoženje in s tem masa zapuščine bi se v korist toženca zmanjšala le za navedni znesek.

12.Pritožnici neutemeljeno trdita, da za takšen zaključek ni nobene dokazne in trditvene podlage. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. To je glede na tožbeno naracijo pravilno pojasnilo materialnopravno vsebino obsega darila. Zmotne so pritožbene navedbe o preseženi trditveni podlagi pravdnih strank in odsotnosti toženčevih zatrjevanj, da je bilo zavarovanje dano kot darilo. Toženec ni nikoli trdil, da je bilo dano kakršno koli darilo. V postopku je zatrjeval, da sta bila tako kreditna pogodba kot tudi zavarovanje le formalno sklenjena na ime zapustnice, dejansko pa ju je odplačeval on. Iz odgovora na tožbo z dne 12. 3. 2021 izhaja, da zapustnica s kreditom in z zavarovanjem ni imela ničesar, le »posodila« je svoje ime, ker je bil toženec v tistem času kreditno nesposoben. Toženec je kreditno in zavarovalno pogodbo štel za svoji, zato je glede na vse izpostavljene okoliščine utemeljen zaključek, da je bilo zavarovanje sklenjeno v njegovo korist.

13.Obstoj dogovora med tožencem in zapustnico, da slednja formalno prevzame kredit, odplačuje pa ga toženec, so potrdile tudi priče C. C., D. D. in E. E. Vse so izpovedale, da so bile družinske razmere v obravnavanem obdobju težavne, zato je zapustnica na ta način pomagala tožencu, da se je lahko odselil na svoje. Tudi sicer je takšna oblika starševske pomoči otrokom v praksi precej pogosta. Toženec je izkazal obstoj dogovora, pa tudi način poplačila kredita in zavarovalnih premij. Navedene obveznosti je poravnaval z izplačili na transakcijski račun zapustnice (kot tudi na račun zapustničinega s. p.), kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo na podlagi izpisov bančnih računov toženca in zapustnice. Prepričljivo je pojasnjeno, da so se pri nakazilih obračunavala posojila, ki jih je toženec vzel za zapustnico, ter ure, ki jih je oddelal v okviru zapustničine gospodarske dejavnosti. Da je toženec delal pri zapustnici, so potrdile priče C. C., D. D. in E. E. Zato je neutemeljeno stališče pritožnic, da so navedbe toženca v zvezi z delom ostale nedokazane. Trdili sta, da toženec nikoli ni delal v zapustničinem lokalu. Temu prvo sodišče ni sledilo. Ocenilo je, da je bil toženčev prispevek z delom neposredno v gostinskem lokalu v obdobju, ki ga izpostavljata pritožnici, to je od septembra 2015 do marca 2016, zaradi takratnih družinskih razmer res manjši. Povsem življenjsko in logično je, da je zapustnica po tem, ko sta se odselila druga toženka in zakoniti zastopnik, potrebovala več pomoči. Takrat se je povsem zanesla na toženca. Ta je izpovedal, da pri zapustnici v lokalu ni opravljal le izmenskega dela - čeprav je tudi stregel, zjutraj odpiral lokal in kuhal kavo - temveč je opravljal tudi druga opravila, kot so čiščenje lokala, nabava blaga in urejanje papirjev. To je potrdila tudi priča C. C., ki je izpovedala, da je toženec za zapustnico opravljal vsa potrebna dela od natakarja, čistilca, prevoznika, vrtnarja in še kaj. Pritožnici sicer zatrjujeta, da so zaslišane priče neverodostojne, vendar očitkov ne konkretizirata.

14.Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da je tožencu uspelo izkazati obstoj dogovora o poplačilu kredita na način, kot ga je zatrjeval. Na podlagi bančnih izpisov in toženčevih trditev je ugotovilo, da je toženec za poplačilo kredita in zavarovalnih premij na zapustničina računa nakazal največ 15.385,98 EUR. Pri izračunu je odštelo zneska v višini 12.500 EUR in 6.300 EUR, za katera je toženec povedal, da sta predstavljala posojilo zapustnici. V obrazložitvi je navedlo, da je toženec, upoštevaje vse navedene zneske, zapustnici skupaj nakazal 34.185,98 EUR. Do tega zneska je prišlo na podlagi seštevka vseh nakazanih zneskov (tudi danih posojil), pri čemer je glede na toženčevo izpoved upoštevalo le znesek v višini 15.385,98 EUR. Pritožbene trditve, da je obrazložitev v tem delu nejasna, ne držijo. Sodba ima jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razliko do 18.957,44 EUR (znesek poplačanih obveznosti), to je 3.571,46 EUR, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo kot oddelane ure. Verjelo je tožencu, da mu je zapustnica za opravljeno delo obračunavala 6 EUR/uro, kar je naneslo približno 50 ur na mesec. Druga toženka navaja, da ni jasno, kako je lahko toženec oddelal toliko ur ob redni zaposlitvi. Vendar je treba upoštevati, da so lokali običajno odprti tudi konec tedna, zato je takšno število ur moč doseči tudi ob redni zaposlitvi.

15.Tožnica utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče pri prepisovanju nakazil storilo napako in napravilo napačen matematični izračun. Vendar je ta napaka nepomembna. Gre za manjšo razliko v zneskih, ki v ničemer ne omaje pravilne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča.

16.Nosilni pritožbeni razlog tožnice in druge toženke je, da iz izpisov bančnega prometa ni razviden namen toženčevih nakazil zapustnici. Noben nakazan znesek se po času in višini ne ujema z zneski anuitet, ki jih je zapustnica plačevala banki iz naslova poplačila kredita oz. zavarovanja. Pritožnici opozarjata, da se izpodbijane sodbe v delu, ki se sklicuje na zapustničine obračune, zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preveriti.

17.Med tožencem in zapustnico ni obstajal strogo poslovni odnos, v katerem bi bila vsaka transakcija podrobneje dokumentirana. Bila sta družinska člana – mati in sin - zato je razumljiv izostanek formalnosti, ki je v poslovnem odnosu nekaj običajnega. Toženčeva nakazila niso predstavljali le zneski za poplačilo kredita in zavarovalne premije, pač pa je v njih upoštevano posojilo, dano zapustnici za plačilo tekočih obveznosti, kot tudi toženčevo plačilo za opravljeno delo. Zato je povsem logično, da se zneski nakazil ne ujemajo z višino obrokov in dnevom plačila. Višina zneska, ki ga je toženec nakazoval zapustnici, je bila tako odvisna od več dejavnikov. Življenjsko prepričljiva je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec zapustnici zaupal in ji nakazoval zneske v skladu z njenimi navodili. Prvostopenjsko sodišče je v tretjem odstavku 16. točke izpodbijane sodbe prepričljivo in podrobno obrazložilo, na kakšen način je zapustnica obračunavala delo. Ta način je v svoji izpovedbi potrdila tudi druga toženka.

18.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je toženec s spornimi bančnimi nakazili zapustnici dejansko vračal kredit za nakup stanovanjske opreme v višini 20.000 EUR. Navedeno ni predmet tega postopka, ampak se razrešuje v drugem postopku.

19.Neutemeljeni so tudi tožničini pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica trdi, da ji ni bil vročen izpis stanja transakcijskega računa zapustnice št. SI56 ... (ki se v spisu vodi pod oznako B10). Sodišču očita, da bančnih izpisov na glavni obravnavi ni bralo, zato se do dokazov ni mogla izreči. Ti očitki so neutemeljeni. Toženčeva pripravljalna vloga je bila skupaj s prilogami (tudi B10) vročena njenemu pooblaščencu 13. 9. 2021. Tožnica se je v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2021 celo sklicevala na sporne bančne izpiske, ki jih je toženec predložil s pripravljalno vlogo z dne 7. 9. 2023 (l. št. 58).

20.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje celoviti in življenjsko prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Ta je napravljena v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa pomembna pravnorelevantna dejstva in na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno prišlo do prepričanja, da obravnavanega denarnega zneska za nakup stanovanja oz. samega stanovanja ni mogoče šteti kot zapustničino darilo tožencu.

21.Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Pritožnici s pritožbama nista uspeli, stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnih izdatkov, saj v njem podane navedbe niso prispevale k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 29, 31 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.