Jedro

Pri presoji navedenega statusa pa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanja z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca, dejansko "nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece". V obravnavanem primeru pa po presoji sodišča ne gre za tak primer, saj niti ni izkazano na eni strani sodelovanje tožnikovega očeta s partizani oziroma sodelovanje v NOB in na drugi strani (zaradi tega sodelovanja) nasilni ukrep italijanskega okupatorja. Kot že rečeno, je šlo za vojaški ukrep italijanskega okupatorja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote a št. 592-94/01-0502 z dne 5. 2. 2004 in tožniku ni priznala statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je v postopku revizije prvostopne odločbe vpogledala v dokumentacijo v spisu. Ugotovila je, da je tožnik dne 5. 3. 2001 pri prvostopnem organu vložil zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, na zaslišanju dne 5. 3. 2001 pa navedel, da je njegova družina (oče, mati in trije otroci) živela v Otavah. Konec septembra 1943 (pravilno: 1942) so Italijani izdali ukaz, da se morajo vsi prebivalci Otav izseliti. Njihova družina se je 21. 9. 1942 izselila v Begunje, kjer so se nastanili pri R. Tu so bili do kapitulacije Italije, nakar so se vrnili domov. Oče je šel k domobrancem v Borovnico, potem pa je bil odpeljan v Avstrijo. Na dom se je vrnil leta 1945 (pravilno leta 1954). Prvostopni organ je dne 30. 1. 2002 odločil, da se tožniku ne prizna status žrtve vojnega nasilja - begunca. Tožena stranka je v prvem postopku po vloženi pritožbi dne 18. 2. 2003 pritožbo zavrnila. Zoper to odločbo je tožnik pri Upravnem sodišču Republike Slovenije vložil tožbo. Sodišče je s sodbo opr. št. U 595/2003-6 z dne 27. 10. 2003 tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke št. 02003/01208/2002 z dne 18. 2. 2003 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je nato pritožbi ugodila in odločbo prvostopnega organa z dne 30. 1. 2002 odpravila in zadevo priznanja statusa žrtve vojnega nasilja tožnika vrnila v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu upravnemu organu z napotkom, da se v postopku ugotovi, ali je tožnikova družina sodelovala s partizani, ali je oče šel med domobrance in zakaj je bila preganjana, če niso sodelovali s partizani. V ponovnem postopku je bila ponovno zaslišana priča AA, in sicer dne 16. 12. 2003, ki je k svoji izjavi z dne 8. 8. 2001 dodala, da je družina BB pomagala partizanom s hrano, ko so se nahajali na tem področju. Dne 19. 12. 2003 je bila ponovno zaslišana stranka, ki je izpovedala, da je tudi njihova družina pomagala partizanom s hrano in vsem, kar so imeli. Mati je skrila partizana, da ga ne bi dobil sovražnik. Oče je bil bolehen, imel je "krof" in je težko dihal, zato se ni vključil nikamor, v glavnem se je skrival. Pri belogardistih je bil očetov brat ... iz vasi. Večkrat so prišli Italijani in iskali očeta, ker ga ni bilo, so ustrahovali vse po vrsti. Jeseni 1942 so Italijani izdali ukaz, da se morajo vsi prebivalci izseliti, odšli so v Begunje, kjer so ostali do kapitulacije Italije. Oče se je še naprej skrival, domobranci pa so ga ujeli in odpeljali v Borovnico. Iz bolnice v Ljubljani je šel z domobranci v Avstrijo, kjer je bil v Borovljah na neki kmetiji in se je vrnil domov šele leta 1945 (pravilno leta 1954). Po vrnitvi je bil klican na zagovor in je bil spoznan za nedolžnega. Izjavo CC, da je za NOB iz Dolenjih Otav delala le družina DD, je treba razumeti kot aktivno sodelovanje v partizanih. Dne 9. 1. 2004 je bil v postopku kot priča zaslišan tudi EE, ki je v zvezi s sodelovanjem tožnikove družine s partizani povedal, da so se v Dol. in Gor. Otavah in okoliških vaseh že v letu 1942 pogostokrat zadrževali partizani, katerim so vsi vaščani nudili hrano in prenočišče, tako tudi družina BB. Priča FF, ki je bila zaslišana dne 9. 1. 2004 pa je povedala, da je družina BB pomagala partizanom s hrano in vsem, kar so imeli, tako kot vsi vaščani. Obe priči sta v ostalem delu potrdili navedbe tožnika. Tožena stranka po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da tožniku glede na določbo 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2003 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZZVN-UPB1), ki med žrtve vojnega nasilja uvršča tudi osebe, ki so bile v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in osebe, ki so bile v navedenem obdobju pregnane iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece, statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati. Nesporno je mogoče ugotoviti, da je bil tožnik s strani italijanskih okupatorjev pregnan konec septembra 1942, vendar pa ta pregon po presoji tožene stranke ni bil izvršen kot povračilni ukrep zaradi sodelovanja tožnikove družine z NOB. Tožnik in v ponovnem postopku zaslišani priči sicer navajajo, da je tožnikova družina pomagala partizanom s hrano in tistim, kar so imeli, vendar pa po presoji tožene stranke ni mogoče šteti za dokazano, da je italijanski okupator tožnika in njegovo družino pregnal iz njegovega doma zaradi sodelovanja z NOB oziroma pomoči partizanom. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja. Po mnenju tožnika je prvostopni organ svoje delo opravil korektno, popravil prvotne napake v zaslišanjih in podajanju argumentov in dokaznega gradiva. Tožena stranka pa se ponovno sklicuje na obrazložitev prve odločbe, ki ni upoštevala vseh dejstev, pri čemer opozarja, da so v postopku bili zaslišani kot priče starejši ljudje, ki utrpijo čustveno, fizično in tudi moralno škodo. Vsako ponovno zaslišanje in spominjanje vojnih grozot pa privede do močnega stresa. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je prvostopni organ nepravilno uporabil materialni predpis. Navaja še pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, npr. podatek katerega leta je bila družina izseljena, ni res, da je oče šel k domobrancem, ni res, da se je oče vrnil leta 1945, ampak 1954. Po povratku je bil oče takoj zaslišan, popolnoma oproščen sodelovanja z okupatorjem in je leto kasneje zaradi bolezni umrl. Tudi ni res, da je oče iz bolnice šel z domobranci v Avstrijo, saj je bil nasilno odgnan, za njimi zaostajal in se ločil od skupine ter ostal v vasi v okolici Borovelj. Priča CC je izjavila, da je družina BB sodelovala s partizani kot vsi v vasi in tožnik ne ve, kako naj mati s tremi majhnimi otroki še bolj aktivno sodeluje s partizani kot tako, da svojim otrokom trga od ust in z zadnjimi kosi kruha pomaga partizanom. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo. Tožba ni utemeljena. Po 4. odstavku 2. člena ZZVN-UPB1 šteje za begunca (pregnanca) tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, ubitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB ali zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar pa se ni mogla vrniti na dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Tožnik, ki pregnanstvo uveljavlja in zatrjuje, da je bil z ostalimi člani družine nasilno pregnan od doma, bi tako moral izkazati, da je pobegnil pred grozečim nasiljem iz katerega od razlogov, navedenih v citiranem 4. odstavku 2. člena ZZVN-UPB1: pred povračilnimi ukrepi okupatorja oziroma sodelavcev zoper družine partizanov, talcev ali zaradi sodelovanja v NOB oziroma zaradi nasilnega dejanja požiga, oropanja ali porušitve domače hiše (konkretno, kakšno nasilno dejanje je grozilo oziroma bilo izvršeno s čigave strani). Po podatkih iz upravnih spisov, ki izhajajo iz zaslišanj prič kot tudi izjave tožnika in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil tožnik skupaj z družino in z ostalimi vaščani s strani italijanskih okupatorjev konec septembra 1942 pregnan iz Gorenjih Otav v Begunje in Cerknico, kar je bila posledica partizanskega napada na belogradistično postojanko v tej vasi. Italijanski okupatorji so preselili vse vaščane, ne glede, ali so morebiti sodelovali s partizani ali ne, saj kot izhaja iz dopisa Arhiva RS, Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo II z dne 22. 1. 2002, je italijanski okupator konec septembra 1942 izselil prebivalstvo iz Gorenjih Otav v Begunje in Cerknico za žične bloke, ker so na ta način hoteli preprečiti pomoč partizanski vojski, ki so jim jo vaščani nudili. Tudi po presoji sodišča ta ukrep italijanskega okupatorja ni mogoče razlagati v smislu povračilnih ukrepov, kot jih določa 4. odstavek 2. člena ZZVN-UPB1. Gre za vojaški ukrep, ki pa ni zajet v določbe ZZVN-UPB1. Pri presoji navedenega statusa pa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanja z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca, dejansko "nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece". V obravnavanem primeru pa po presoji sodišča ne gre za tak primer, saj niti ni izkazano na eni strani sodelovanje tožnikovega očeta s partizani oziroma sodelovanje v NOB in na drugi strani (zaradi tega sodelovanja) nasilni ukrep italijanskega okupatorja. Kot že rečeno, je šlo za vojaški ukrep italijanskega okupatorja, ob takem dejanskem stanju pa niso podani znaki nobenega izmed nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ki je pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca in 4. odstavka 2. člena ZZVN-UPB1. Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.