Jedro

Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 je bila v Uradnem listu RS objavljenja 17.3.2006, zato sodišče prve stopnje ob sojenju 16.3.2006 ni imelo podlage za uporabo čl. 376 Obligacijskega zakonika (OZ) glede na 1060. čl. OZ. Ustavna odločba U -I-300/04 pa velja tudi za predmetno zadevo. Glede na 44. čl. ZUstS se 1060. čl. OZ, ki ga je Ustavno sodišče RS z navedeno odločbo razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, ne uporablja za to razmerje, saj je nastalo pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati in o njem še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v izpodbijanem obrestnem delu v tč. 1 izreka sodbe, tako da izrek sodbe v tč. 1 spremenjen glasi: „1. Drugotožena stranka Z. T. d.d., S. ..., N. m., je dolžna plačati tožeči stranki P. A., T. ..., S. B., znesek 1,150.000,00 SIT (sedaj: 4.798,87 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1995 do vključno 31.12.2001. V presežku za znesek 15.945,00 SIT (sedaj: 66,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.1997 in za zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 1.150.000,00 SIT (sedaj: 4.798,87 EUR) od 1.1.2002 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.“ Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni drugotoženi stranki povrniti 352,26 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora drugotožena stranka tožeči stranki plačati 1.150.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1995 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. 1. izreka), prav tako pa tudi tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (tč. 2 izreka sodne odločbe). Drugotoženo stranko je zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 667.116,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, tožeči pa je naložilo, da mora prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.750,00 SIT.

Drugotožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper obrestni del sodbe, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje do plačila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe v tč. 1 izreka, tako da se drugotoženi stranki naloži v plačilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za čas od 16.12.1995 do 31.12.2001 ter zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 dalje do plačila. Drugotožena stranka meni, da sodišče ni upoštevalo določila 376. čl. OZ, ko je odločalo o teku zamudnih obresti. Zamudne obresti ob prisojene glavnice 1.150.000,00 SIT so že pred 1.1.2002 presegle glavnico, saj obračunane na dan 1.1.2002 znašajo 3.442.360,41 SIT. Ker je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je glede teka zamudnih obresti določilo 1060. čl. OZ v zvezi s tekom zamudnih obresti v neskladju z 2. odst. 14. čl. Ustave, bi sodišče prve stopnje v sporni zadevi moralo uporabiti določilo 376. čl. OZ, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Ker je navedeno določilo stopilo v veljavo 1.1.2002, je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti le za čas od 16.12.1995 do 1.1.2002. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 je bila v Uradnem listu RS objavljenja 17.3.2006, zato sodišče prve stopnje ob sojenju 16.3.2006 ni imelo podlage za uporabo čl. 376 Obligacijskega zakonika (OZ) glede na 1060. čl. OZ. Ustavna odločba U -I-300/04 pa velja tudi za predmetno zadevo. Glede na 44. čl. ZUstS se 1060. čl. OZ, ki ga je Ustavno sodišče RS z navedeno odločbo razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, ne uporablja za to razmerje, saj je nastalo pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati in o njem še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato je moralo sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti izpodbijano sodbo v tč. 1 izreka, tako da je drugotoženi stranki naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od zneska prisojene odškodnine za čas od 16.12.1995 do vključno 31.12.2001, v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 1.1.2002 dalje do plačila pa tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti (4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Drugotožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbami I. odst. 154. čl., I. odst. 155. čl. in II. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti priznane pritožbene stroške in sicer priglašene stroške za sestavo pritožbe v višini 375 tč. (tar. št. 21 OT), 20 % DDV na odvetniške storitve in sodno takso za pritožbo. Sodišče druge stopnje je priznane stroške odmerilo na 352,26 EUR ter odločilo, da jih mora v skladu z določbo 313. čl. ZPP tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti v roku 15 dni.