Jedro

Ocena „dobro“, ki jo je tožniku podal nadrejeni delavec (ki je bil pooblaščen za ocenjevanje), ni nezakonita, četudi tožnik in nadrejeni delavec nista skupaj opravljala dela, saj so bile pri podaji ocene upoštevane informacije, ki so jih o tožniku podali delavci, ki so z njim delali in ki so njegovo delo poznali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, na ugotovitev, da sta delovna ocena za leto 2009 z dne 18. 1. 2010 in sklep tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2010 nezakonita in se odpravita in se tožnika za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 oceni z oceno odlično (I./1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta delovna ocena za leto 2009 z dne 18. 1. 2010 in sklep tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2010 nezakonita in se odpravita in je tožena stranka dolžna tožnika za leto 2009 ponovno oceniti, v 8 dneh pod izvršbo (I./1. točka izreka) in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I./2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in si med seboj nasprotujejo. Tožnikova ocena delovne uspešnosti za leto 2009 je nezakonita. Ocena, ki jo je podal A.A., je nepravilna in nezakonita, ker navedeni dejansko ni ocenil dela tožnika v ocenjevalnem obdobju po posameznih kriterijih, temveč pavšalno, kot ostale policiste. Tožniku tudi ni odrejal delovnih nalog, pri izvrševanju teh nalog z njim ni sodeloval in ni bil seznanjen z njegovim delom. Prav tako ni znal obrazloženo pojasniti svoje ocene (sodba VDSS, opr. št. Pdp 1027/2008 z dne 2. 7. 2009). Pred tem ocenjevalnim obdobjem je bil tožnik ocenjen z oceno odlično. Okoliščina, da v času tožnikovega dela – varovanja objektov, ni prišlo do izrednih dogodkov, ki bi tožniku omogočili, da bi se lahko še posebej izkazal, ne more biti podlaga za nižjo oceno njegovega dela. Tožnik v zvezi s kriterijem kreativnosti navaja, da ni imel možnosti izkazati svojih kvalitet. V zvezi s kriterijem strokovnosti je A.A. navedel, da bi šlo za realno oceno, če bi bil s tožnikom ves njegov delovni čas. V zvezi s pravočasnostjo tožnik navaja, da je A.A. navedel, da s tem, kdaj je tožnik prihajal na delo, sploh ni bil seznanjen. Prav tako pred ocenjevanjem tožnika od vodij izmen ni zahteval pisnega mnenja. Izpovedal je, da je policiste, ki so k njim napoteni, zaradi narave dela težko ocenjevati. Pri ocenjevanju je potrebno upoštevati konkretne okoliščine. A.B. je šele septembra 2009 postal komandir Policijske postaje ... (v nadaljevanju PP ...), tožnikovo delo pa je ocenil za obdobje od junija 2009 do konca tega leta. Pri predhodniku se glede tožnikovega dela ni pozanimal. Njegova ocena temelji na oceni pomočnika, s katerim je bil tožnik v konfliktnem odnosu. Komandir za utemeljitev ocene ni navedel konkretnih argumentov in s tožnikovim delom dejansko ni bil seznanjen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik v tožbi, poleg prvotno vtoževanega tožbenega zahtevka postavil še en tožbeni zahtevek, ki ga je označil kot podrednega. Ta podredni tožbeni zahtevek se od prvotno postavljenega zahtevka razlikuje le v tem, da tožnik namesto zahteve, da se ga za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 oceni z oceno odlično, od tožene stranke zahteva, da ga je dolžna za leto 2009 ponovno oceniti, v 8 dneh pod izvršbo, v preostalem je ta tožbeni zahtevek povsem identičen prvotno postavljenemu zahtevku. S tem je tožnik poskušal kumulirati zahtevka na podlagi tretjega odstavka 182. člena ZPP. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je obstoj več zahtevkov ,

ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov

po 3. odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek.

Eventualna kumulacija, kakršne se je poslužil tožnik, je torej z izjemo dela, kjer tožnik vtožuje ponovno oceno namesto ocene odlično, zgolj navidezna. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje v preostalem delu oba tožbena zahtevka tožnika obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek

. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nepravilno sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov

tožnika, kar pa na siceršnjo pravilnost izpodbijane odločitve o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka (primarnega in podrednega), ne vpliva.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost tožnikove ocene delovne uspešnosti za leto 2009 z dne 18. 1. 2010 in sklepa št. ... z dne 18. 3. 2010, s katerim je komisija za preizkus ocene tožnikovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik se z oceno „dobro“ ne strinja, zato v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo.

Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Skladno s četrtim odstavkom 4. člena Uredbe mora nadrejeni izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila ocena tožnika za leto 2009 izdelana za dve obdobji. Za čas, ko je bil tožnik začasno napoten na delo v Generalno policijsko upravo, Urad za ..., Sektor za ..., Oddelek za … (od 1. 1. 2009 do 19. 6. 2009), je tožnikovo delo ocenil za to pristojni A.A.., za obdobje od vrnitve tožnika nazaj na delo na PP ..., do konca leta 2009, pa komandir A.B.. Ta je za tožnika izdelal tudi skupno oceno za leto 2009 (ocenjevalni list z dne 18. 1. 2010 – priloga A5), pri čemer je upošteval tudi predhodno oceno A.A.. Oba sta tožnika ocenila z oceno „dobro“ in takšna je bila tudi tožnikova letna ocena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v postopku tožnikovega ocenjevanja ni storila očitanih kršitev in da je ocena tožnika za leto 2009 pravilna. Z ozirom na navedeno je tožnikov tožbeni zahtevek (primarni in podredni) zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta za leto 2009 oceno tožnikovega dela, po pooblastilu odgovorne osebe (generalnega direktorja Policije), podala njegova nadrejena (A.A. in A.B.; prilogi B18 in B19), kar je skladno z šestim odstavkom 4. člena Uredbe.

Narava dela tožnika kot policista je bila v spornem obdobju takšna, da nadrejeni delavec (v času napotitve je bil to A.A. po vrnitvi na PP ... pa A.B.), ki je imel pooblastilo ocenjevati tožnikovo delo, z njim pri izvrševanju nalog vsakodnevno ni sodeloval. Kljub navedenemu pa zgolj iz tega razloga izpodbijana ocena ni nezakonita. Dejstvo je namreč, da sta bila navedena pristojna podati oceno tožnikovega dela, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da sta pri tem upoštevala informacije, ki sta jih pridobila od tistih, ki so bili s tožnikovim delom bolje seznanjeni tudi iz prakse. A.A. je upošteval informacije, ki so mu bile posredovane s strani tožniku neposredno nadrejenih uslužbencev (vodij izmen), A.B. pa je pri ocenjevanju sodeloval s pomočnikoma A.C. in B.A.. Glede na navedeno so pritožbene navedbe, da je izpodbijana ocena delovne uspešnosti tožnika nezakonita iz razloga, ker A.A. dejansko tožniku ni odrejal delovnih nalog in pri njihovem izvrševanju s tožnikom ni sodeloval ter da ni bil seznanjen z njegovim delom in pritožbeni očitek, da je izpodbijana ocena tožnikove delovne uspešnosti nezakonita, ker jo je podal A.B., ki je tožnikovo delo ocenjeval za obdobje od 19. 6. 2009 do konca tega leta, čeprav je komandir PP ... postal šele septembra 2009, neutemeljene. Pritožbeno sodišče pa z ozirom na navedene razloge tudi ocenjuje, da za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane ocene, ne zadostuje okoliščina, da A.A. od vodij izmen ni zahteval pisnega mnenja. Enako velja tudi za okoliščino, da se A.B. pri svojem predhodniku ni pozanimal glede tožnikovega dela za obdobje od tožnikove vrnitve na PP ... do nastopa svoje funkcije komandirja, saj je pri ocenjevanju sodeloval s pomočnikoma. Tožnik se v pritožbi prav tako neuspešno sklicuje, da izpodbijana ocena temelji na mnenju pomočnika, s katerem je bil v konfliktnem odnosu, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za takšen zaključek.

Iz razlogov sodbe, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (Pdp 1027/2008 z dne 2. 7. 2009), izhaja dejansko stanje, ki ni primerljivo s tistim, na katerega tožnik opira svoj zahtevek v obravnavani zadevi. V citirani zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da je oceno tožničinega dela sprejela oseba, ki tožnici dejansko ni bila nadrejena, prav tako pa tudi ni bilo ugotovljeno, da bi se ocenjevalec pri dejansko nadrejenemu pozanimal glede tožničinega dela. V tem sporu pa je bilo ugotovljeno, da sta bila ocenjevalca seznanjena s tožnikovim delom.

Sodišče je pri presoji pravilnosti ocene javnega uslužbenca omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani, in nikakor ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uslužbenca k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa.

Glede same vsebine ocene je iz dokaznega postopka in obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, nadalje kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in navedene Uredbe. A.A. in A.B. sta tožnikovo delo ocenila po posameznih kriterijih, oceno pa sta na zaslišanju tudi dodatno obrazložila. A.A. je izpovedal, da je tožnik svoje delo opravljal v skladu z navodili, pravočasno, vendar pri svojem delu ni izstopal ne v pozitivnem ne v negativnem smislu. Tudi priči A.B. in B.A. sta na zaslišanju izpovedali, da tožnik pri svojem delu ni izstopal ne v pozitivnem ne v negativnem smislu. Iz izpodbijanega ocenjevalnega lista izhaja, da je bil tožnik po posameznih kriterijih večkrat ocenjen z oceno „dobro“ kot „prav dobro“. A.B. in B.A. sta na zaslišanju potrdila, da je bila v končni oceni upoštevana tudi ocena A.A, ki je tožnika ocenil z oceno „dobro“ po vseh kriterijih in takšna je bila tudi njegova končna ocena za to obdobje. Glede na izpovedbe prič je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, da je tožnik svoje delo opravljal dobro, vestno, strokovno, zanesljivo, v skladu s pričakovanji delovnega mesta in pri delu ni izstopal ne v pozitivnem ne v negativnem smislu, zato je pravilen tudi njegov zaključek, da je bil tožnik za leto 2009 pravilno ocenjen z oceno „dobro“. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka (primarnega in podrednega) materialnopravno pravilna. Tožnikove pritožbene navedbe, da v času tožnikovega varovanja ni prišlo do izrednih dogodkov, ki bi mu omogočili, da bi se lahko posebej izkazal, kot tudi njegove pritožbene navedbe glede kriterija samoiniciativnosti, strokovnosti in pravočasnosti, z ozirom na navedene razloge, niso utemeljene. Na zakonitost izpodbijane ocene pa tudi ne more vplivati okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi ponovno izpostavlja, da je bil pred tem dvakrat zapored ocenjen z oceno „odlično“, saj se delovna uspešnost javnih uslužbencev ugotavlja vsako leto posebej.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).