Jedro

V primeru, ko pouk o pravici do zagovornika v predpisanem obsegu in vsebini (2. odstavek 227. člena ZKP) ni zapisan v zapisniku o opravljenem procesnem dejanju, torej tudi v zapisniku o glavni obravnavi, se šteje, da ni bil dan.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. L.O. se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo z dne 25.9.2003 obs. L.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen enega meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.5.2004 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 60.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitve pravice do obrambe, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pregled spisa res pokaže, da v zapisniku glavne obravnave z dne 8.5.2003, ko je bil L.O. kot obdolženec prvič zaslišan, ni vpisano opozorilo iz 2. odstavka 67. člena ZKP. Obdolženec pa je pred svojim zagovorom povedal, da se bo zagovarjal sam, kar omogoča sklepanje, da je bil tudi poučen o pravici, da si vzame zagovornika. Ne glede na to dejstvo pa, tudi če bi bila ta kršitev ugotovljena, ne gre za absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka. Pregled poteka kazenske zadeve pokaže, da navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je s pravnomočno sodbo storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 67. člena ZKP in kršena obsojenčeva ustavna pravica iz 29. člena Ustave RS, da se v kazenskem postopku brani s pomočjo zagovornika. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.5.2003 izhaja le obsojenčeva izjava, da se bo zagovarjal sam, ne pa tudi, da bi bil poučen, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, kakor ves čas, ko teče kazenski postopek. S tem postopanjem je prvostopenjsko sodišče, ko med glavno obravnavo ni uporabilo določbe 2. odstavka 67. člena ZKP, kršilo določbe 2. odstavka 371. člena ZKP, saj je tako postopanje vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Pravica do zagovarjanja s pomočjo zagovornika v kazenskem postopku je določena tudi v 29. členu Ustave RS in tudi v d točki 3. odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) ter v c točki 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Po stališču vložnika zahteve je za pošteno sojenje bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kakor tudi dejanskih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljena.

Ustavnopravna jamstva lahko zagotavlja obdolžencu le zagovornik, pri čemer je pravica do zagovornika udejanjena, ko obdolženec dobi možnost, da se v kazenskem postopku izraža s pravnim jezikom in je svojemu nasprotniku strokovno enak. Slednje pa je bilo obsojencu v tem kazenskem postopku onemogočeno.

V obravnavani kazenski zadevi je državna tožilka vložila zoper obsojenca obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Pred vložitvijo niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Sodišče je opravilo glavno obravnavo 8.5.2003, ki jo je nadaljevalo dne 2.7.2003 in 25.9.2003, ko je o zadevi tudi odločilo. V zapisniku o glavni obravnavi 8.5.2003 je zapisan pouk obsojencu po 320. členu ZKP, ki vsebuje opozorilo o pazljivem spremljanju glavne obravnave in o pravici, da sme obdolženec navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, postavljati vprašanja zaslišanim in dajati pripombe glede njihovih izpovedb. Prav tako je zapisano, potem ko je državna tožilka prebrala obtožni predlog, da je razpravljajoča sodnica poučila obsojenca po 3. odstavku 5. člena ZKP, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na posamezna vprašanja, če pa se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Obsojenec je po tako zapisanem pouku izjavil, da se bo zagovarjal sam. Pouk o pravici do zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri zaslišanju obsojenca, ni zapisan v zapisniku te glavne obravnave in tudi ne v zapisnikih ostalih glavnih obravnav, ki so se nadaljevale z izvajanjem dokaznega postopka.

Po določbi 2. odstavka 67. člena ZKP je treba obdolženca pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju. Po 2. odstavku 227. člena ZKP se obdolžencu, ko se zaslišuje prvič, pove, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev. Pouči se ga med drugim tudi, da ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri, oziroma da se mu lahko ob pogojih, ki jih določa zakon, postavi zagovornik po uradni dolžnosti, ki je lahko navzoč pri zaslišanju. Po 3. odstavku 323. člena ZKP se pri zasliševanju obtoženca na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za zasliševanje obdolženca med preiskavo. Slednje velja tudi za glavno obravnavo v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem (429. člen ZKP).

Pravica do zagovornika je ena temeljnih pravic, ki jo določajo EKČP, MPDPP in tudi Ustava Republike Slovenije, prav tako pa je dosledno izpeljana v procesnem zakonu (12. člen ZKP in ostali). Ne gre le za pravico obdolženca, da se brani, temveč tudi za njegovo pravico, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika, ki lahko zagotovi uresničevanje njegovih pravic v kazenskem postopku ter v razmerju do nasprotne strani ustvari ravnovesje. Procesni zakon določa, v katerih primerih je formalna obramba obvezna, v vseh ostalih primerih je obdolžencu prepuščeno, ali si bo vzel zagovornika ali pa se bo zagovarjal brez njegove pomoči. Obdolženec se, kadar formalna obramba ni obvezna, lahko odpove pravici do zagovornika (9. odstavek 227. člena ZKP), vendar mora biti odpoved izrecna in tudi jasno zapisana ter posledica predhodno danega in v zapisniku zapisanega pouka.

Zaradi popolnega uresničevanja te pravice je tudi predpisano, da mora biti o njej obdolženec pred prvim zaslišanjem poučen in hkrati pouk vnešen v zapisnik. Gre za obličnost, ki jo je treba dosledno upoštevati. Zato je izključeno vsakršno sklepanje ali dokazovanje, da je pouk o pravici do zagovornika bil dejansko dan, če ni v predpisanem obsegu in vsebini zapisan v zapisniku o opravljenem procesnem dejanju. V primerih, v katerih pouk ni zapisan, se zato šteje, da ni bil dan. Postopanje, ki je v nasprotju s pravico obdolženca do materialne in formalne obrambe, pomeni relativno kršitev določb kazenskega postopka (2. odstavek 371. člena ZKP), v določenih primerih pa tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po določbi 10. odstavka 227. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na obdolženčevo izpovedbo med drugim tudi v primeru, če dani pouk in izjava obdolženca glede pravice do zagovornika nista zapisana v zapisnik.

Pouk o pravici, da si obsojenec sme vzeti zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, v tej zadevi ni zapisan v zapisniku o glavni obravnavi. Glede na obrazloženo naziranje zgolj na podlagi zapisa, da je obsojenec "povedal, da se bo zagovarjal sam", ni mogoče in tudi ni dovoljeno sklepati, da je pouk bil dan. V takem položaju vložnik zahteve utemeljeno opozarja, da je s postopanjem v nasprotju z določbo 2. odstavka 67. člena ZKP prekršena obsojenčeva pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zahteva zagovornika obs. L.O. za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).