Jedro

Zaveza štipendista, prejemnika državne (socialne) štipendije, da bo vrnil prejeto štipendijo za šolanje, je veljavna, čeprav ne temelji na določbah Pravilnika o štipendiranju; njena podlaga je namreč obligacijskopravne narave (210. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba pa se tako spremeni, da se ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke razsodi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.416.657 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2001 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 223.709 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 74.909 SIT od 5.3.2002 dalje do plačila, od zneska 70.600 SIT od 16.4.2003 dalje do plačila in od zneska 78.200 SIT od 10.6.2004 dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala od toženca vračilo štipendije, ki naj bi jo neupravičeno prejemal, pri čemer je svoj zahtevek utemeljevala tudi s poravnavo, ki sta jo stranki sklenili dne 24.6.1998. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.416.657 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2001 dalje do plačila, zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Res je, da je prišlo do razveljavitve 35. člena Pravilnika o štipendiranju (Uradni list RS, št. 29/93) s strani Ustavnega sodišča RS (opr.št. U-I 10/99-5 z dne 28.6.2001), vendar pa ima navedena razveljavitev za posledico le neuporabo pravne podlage za vračilo izplačane štipendije, ki jo je opredeljevala razveljavljena določba pravilnika. Vračilo štipendije, kadar štipendist ne dokonča šolanja, je namreč mogoče zahtevati na podlagi obligacijskopravnih predpisov (210. člen ZOR - neupravičena obogatitev). Ustavno sodišče ni prepovedalo bivšim štipendistom vračila neupravičeno prejete štipendije, pač pa je le razveljavilo eno izmed pravnih podlag za vračilo. Sicer pa toženec zahtevku tožeče stranke ne ugovarja, prosi le za odpis dela dolga oziroma za obročno odplačevanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Pravilnik o štipendiranju je v svojem 35. členu določal obveznost vrnitve štipendije, kadar se štipendist ni redno šolal, ali šolanja ni dokončal. Ustavno sodišče RS je s prej omenjeno odločbo določbo navedenega 35. člena Pravilnika o štipendiranju razveljavilo z obrazložitvijo, da pristojni minister niti v določbi tretjega odstavka 59. člena, niti v 54. členu Zakona o zavarovanju za primer brezposelnosti nima podlage, po kateri bi lahko samostojno uredil obveznost vračanja štipendije. Vendar pa to še ne pomeni, da vrnitve štipendije ni mogoče zahtevati na drugi podlagi obligacijskopravne narave. Dogovor z dne 24.6.1998, imenovan "izvensodna poravnava", s katerim se je toženec kot štipendist zavezal tožeči stranki kot štipenditorju vrniti plačane zneske štipendij, ker ni dokončal šolanja, sicer temelji na razveljavljeni določbi Pravilnika o štipendiranju, vendar pa to po povedanem še ne pomeni, da bi ob razveljavitvi neustavne določbe pravilnika odpadla pravna podlaga za sprejeto obveznost. Revizija ima prav, ko trdi, da ustavno sodišče s svojo odločbo "ni prepovedalo bivšim štipendistom, da bi ti vrnili neupravičeno prejeto štipendijo, pač pa je le razveljavilo eno izmed pravnih podlag za vračilo". Ker je v omenjenem dogovoru o obveznosti vračila štipendije navedena pravna podlaga, ki je bila kasneje razveljavljena, sklenjena pogodba ni postala neveljavna, in tudi ne nična. Toženec je bil prejemnik republiške štipendije, katere podlaga je pretežno socialne narave, saj se dodeljuje posameznikom za šolanje šele ob izpolnitvi ustreznih pogojev (nizki dohodki na družinskega člana in podobno). Pretežno socialna narava dodeljene štipendije pa štipendista še ne opravičuje do zadržanja štipendijskih zneskov, če šolanja ne dokonča. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravno napačno navedeno socialno podlago štipendiranja šteje kot element, ki onemogoča uporabo določbe četrtega odstavka 210. člena ZOR o obveznosti vrnitve tistega, kar je bilo neupravičeno izplačano.

Pravdni stranki sta torej svoje razmerje, nastalo zaradi nedokončanega toženčevega šolanja, pogodbeno uredili tako, da se je toženec zavezal, da bo to, kar je od tožeče stranke neupravičeno prejel, vrnil. V tej smeri toženec v odgovoru na tožbo tudi ne postavlja trditev, da bi ob sklepanju pogodbe bile podane napake volje na njegovi strani ali da ne bi bil seznanjen z razlogi za vračilo štipendije, kakor je to sicer razvidno iz odločbe z dne 21.11.1991. Pravna razlaga, ki jo sprejema izpodbijana sodba je torej zmotna, zaradi česar je revizijsko sodišče uporabilo določbo prvega odstavka 380. člena ZPP in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pravdi uspela, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku in na revizijski stopnji (154. člen ZPP). Višina teh stroškov je bila odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo, pri čemer pa zakonske zamudne obresti od stroškovnih zneskov, nastalih na posameznih stopnjah, tečejo od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, dneva sojenja pri sodišču druge stopnje in dneva sojenja na revizijski stopnji.