Jedro

Tožnica je podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga združevanja družine. Prošnjo zaradi združevanja družine ZMZ posebej ureja v 17. členu v povezavi s 16. členom. To pomeni, da bi morala tožena stranka (prvenstveno) tožničino prošnjo presojati na podlagi citiranih zakonskih določb. Tožena stranka pa je tožničino prošnjo obravnavala (zgolj) na podlagi določb 2., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-67/2011/3 (1231-04) z dne 18. 3. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 33. člena v zvezi s 3. alineo 3. člena ter 2., 5. in 6. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/02011, v nadaljevanju ZMZ) po predhodnem sklepu o združitvi postopkov odločila, da se prošnji prosilcev za priznanje mednarodne zaščite z osebnim imenom A.A., roj. ... 2. 1977 in B.B., roj. ... 3. 2004, državljanov Ukrajine, zavrneta kot očitno neutemeljeni. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 14. 2. 2010 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zase in za svojega mladoletnega sina B.B. V prošnji je navedla, da je prišla v Slovenijo zaradi združitve družine. Ko je bila soočena z dejstvom, da iz policijske depeše Ljubljana - Center št. 38-277/2011 (3E692-124) z dne 11. 2. 2011 izhaja, da je v Slovenijo prišla dne 15. 8. 2010, za mednarodno zaščito pa zaprosila dne 11. 2. 2011, je pojasnila, da se je junija 2010 poročila s C.C. v Ukrajini. Ko si je mož uredil dokumente na Upravni enoti v Piranu, je prišel ponjo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj si ni na upravni enoti uredila začasno oziroma stalno bivanje v Sloveniji, je odgovorila, da iz razloga, ker mož nima zadostnih dohodkov, sama pa ne more delati. Na upravni enoti so ji dejali, da bi morala takrat, ko ji je potekla viza, iti v Ukrajino, da bi si pridobila novo vizo, vendar pa ona v Ukrajino ne more, ker nima denarja. Na vprašanje uradne osebe, ali so jo agentje iz Ukrajine izsiljevali, je odgovorila, da so ji grozili in sicer so ji rekli, da naj pozabi na otroka. Ko se je mož vrnil v Slovenijo in je sama znova pričela z delom, so se grožnje nadaljevale. Ko je imela nek nastop v Ukrajini, so jo porinili po stopnicah, tako da si je zlomila roko in brado. Na vprašanje, ali je bila v izvorni državi ogrožena, je odgovorila, da se je morala odseliti zaradi svoje varnosti in zaradi varnosti sina. Povedala je, da v matični državi ni bila preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno in je na vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru vrnitve v izvorno državo odgovorila, da tega ne ve, vendar da v Ukrajini nima nič.

Tožena stranka na podlagi navedenih dejstev v pospešenem postopku ugotavlja, da tožnica navaja takšne dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, niti ne resne škode, v smislu določb ZMZ. Ugotavlja, da so izjave, ki jih je tožnica navedla kot razloge za zapustitev izvorne države, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ, saj jih v ničemer ni mogoče povezati z njeno raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupnosti, niti ne z razlogi resne škode. Nadalje ugotavlja, da tožnica kot prosilka za mednarodno zaščito ni zaprosila za zaščito vse do 11. 2. 2011, ko je uvidela, da si v Sloveniji ne more legalizirati svojega bivanja, iz česar izhaja, da namena za vložitev prošnje ni izrazila v najkrajšem možnem času, čeprav je za to možnost imela. Poleg tega tožena stranka ugotavlja tudi, da v kolikor tožnica v Sloveniji ne bi izrazila namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek njene prisilne odstranitve iz države. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2., 5. in 6. alineo 1. odstavka 55. člena ZMZ. Ker je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, je hkrati ugotovila tudi, da teh pogojev ne izpolnjuje niti njen mladoletni sin B.B., saj je tožnica njegovo prošnjo v celoti oprla na razloge, kot jih je navedla sama zase.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev določb postopka in zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je odločitev tožene stranke nepravilna, saj ni kršila ne 2., ne 5. in ne 6. alinee 1. odstavka 55. člena ZMZ. Odločba je nezakonita, ker bi tožena stranka njeno prošnjo morala obravnavati v rednem postopku. Glede na 2. odstavek 55. člena ZMZ ni mogoče izvesti pospešenega postopka le iz razloga 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, zato si je tožena stranka za obrazložitev protipravno pomagala še z 2. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku zato ni izpolnjen. Tožnica je v postopku zatrjevala obstoj okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Iz njenih navedb izhaja, da je bila že v preteklosti vpletena v situacijo, kjer je bilo njeno življenje ogroženo. Spada namreč v skupino žensk, ki so jih prisilno postavili v položaj, kjer so morale za denar opravljati najrazličnejše usluge. Povedala je tudi, da so jo tekom delovanja za tako agencijo pretepli in vrgli po stopnicah, pri čemer si je zlomila roko, brado in dva zoba. Poleg tega so jo tudi izsiljevali in ji grozili, naj pozabi na svojega otroka. Iz njenih navedb tako očitno izhaja, da bi ji z vrnitvijo v državo izvora nastala resna škoda, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ in tako njene navedbe niso nepomembne ali zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s tem pa tudi ni izpolnjena 2. alinea 1. odstavka 55. člena ZMZ. Tožnica tudi ne zlorablja postopka mednarodne zaščite, saj je njeno trenutno bivanje v Sloveniji veljavno na podlagi vizuma, poleg tega ni v Sloveniji niti iz ekonomskih razlogov, ker jo finančno podpira njena mama v Ukrajini. Da bi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, bi morala podrobno analizirati zadevo. Vendar pa se tožena stranka z oceno vseh okoliščin ni ukvarjala. Tožena stranka njene prošnje ne bi smela razumeti kot oviranje postopka njene vrnitve v državo izvora, ampak bi morala izpeljati reden postopek in preveriti vsa dejstva in okoliščine. Tožena stranka je brez, da bi ugotovila, ali za takšno ravnanje obstajajo opravičljivi razlogi naredila zaključek, da so razlogi, na katere se tožnica sklicuje, neutemeljeni. Tudi očitek tožene stranke, da tožnica za mednarodno zaščito ni zaprosila takoj, ko je legalno stopila v Slovenijo, je neutemeljen, saj iz odločbe Ustavnega sodišča Up 1970/2008 z dne 9. 7. 2008 pod točko 11 izhaja, da niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. Tožnica je v Slovenijo vstopila legalno in ni zaprosila za mednarodno zaščito, ker ni vedela, da je to potrebno. Poleg tega je menila, da bo v Sloveniji varna in da ji ne bo treba nazaj v Ukrajino, kjer so jo preganjali in je bilo njeno življenje ogroženo. Njeno ravnanje je lahko nesmotrno, vendar to še ne pomeni, da njeno življenje v izvorni državi ni ogroženo in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnica v tožbi.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je tožnica podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga združevanja družine. Prošnjo zaradi združevanja družine ZMZ posebej ureja v svojem 17. členu v povezavi s 16. členom. To pomeni, da bi morala tožena stranka (prvenstveno) tožničino prošnjo presojati na podlagi citiranih zakonskih določb. Iz podatkov v spisih izhaja, da je tožena stranka tožničino prošnjo obravnavala (zgolj) na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi določb 2., 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. Dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev v zvezi z razlogom, kot ga je uveljavljala tožnica, to je iz razloga združevanja družine, na podlagi 17. člena v povezavi s 16. členom ZMZ, tožena stranka ni ugotavljala in se do tega ni opredelila.

Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in posledično tudi materialno pravo (ZMZ) ni bilo pravilno uporabljeno, je tožbi že zaradi tega ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) in se zaradi tega ni spuščalo v obravnavo ostalih tožbenih ugovorov. Tožena stranka bo torej v ponovljenem postopku morala nakazane pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti ustrezno odpraviti.

Sodišče tožnici še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/2010) v postopku za odločanje o priznanju mednarodne zaščite taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnica v obravnavani sporni zadevi oproščena plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.