Jedro

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, to je prekršek, ki ga stori, kdor koga udari. Pri tem gre brez dvoma za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, na kar kaže tudi uvrstitev tega prekrška v 6. člen ZJRM-1 z naslovom "nasilno in drzno vedenje". Prvostopenjski organ je zato pravilno zaključil, da so podani zadržki javnega reda in da ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, kar utemeljuje odvzem orožnega lista in orožja po 58. členu tega zakona. Navedeni prekršek in nadaljnja dva kasnejša prekrška, za katera je bil tožnik obsojen s pravnomočnima odločbama, pa glede na okoliščine in izrečene grožnje pomenijo tudi zadostno podlago za presojo, da ni izpolnjen pogoj zanesljivosti tožnika, saj očitno ni mogoče napraviti zanesljivega sklepa, da tožnik orožja v nobenem primeru ne bo zlorabil. Torej tudi pogoj iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo z dne 11. 12. 2014 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Upravna enota Nova Gorica kot prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločila, da se tožniku odvzame orožni list št. ... in naslednje orožje: PAP z risano cevjo znamke MARLIN, kal. 5.6 MM, tov. št. ...; puška z gladko cevjo znamke PETELINKA, kal. 12/12, tov. št. ...; kombinirana puška znamke ZBROJEVKA BRNO, kal. 16/7x57R, tov. št....; RP z risano cevjo znamke CZ, kal. 8x57IS, tov. št. ...; menjalna cev, tov. št. .... Iz izreka izhaja še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (2. točka) in da posebnih stroškov postopka ni bilo oziroma niso bili priglašeni (3. točka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasni, da je po uradni dolžnosti uvedel postopek odvzema orožja in orožnega lista tožniku. Slednjemu je bila namreč z odločbo prvostopenjskega organa, št. 216-439/2013/20 z dne 24. 4. 2014, zavrnjena vloga za podaljšanje orožne listine zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena oziroma 15. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju: ZOro-1), ker je bil s pravnomočnima odločbama kaznovan za prekrške z elementi nasilja; pritožbo zoper to odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo. Prvostopenjski organ citira določbe prvega odstavka 58. člena, 2. točke drugega odstavka 14. člena ter 15. člena ZOro-1. Navaja, da je bil tožnik po podatkih policije, kot izhaja že iz odločbe z dne 24. 4. 2014, dne 13. 11. 2011 obravnavan zaradi kršitve javnega reda in miru, izdan mu je bil plačilni nalog št. 10040294-1, s katerim je prekrškovni organ tožnika spoznal za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju: ZJRM-1), ki ga stori, kdor nekoga udari, ter mu izrekel globo 333,83 EUR. Tožnikova zahteva za sodno varstvo je bila zavrnjena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. ZSV 264/2011 z dne 2. 3. 2012; omenjeni plačilni nalog je tako postal pravnomočen 13. 3. 2012. V opisu dejanja je navedeno, da je 13. 11. 2011 v Baru A. potekala briškuljada, pri mizi je sedel B.B., ki je kartal z C.C., preden so bile karte premešane, jih je pogledal tožnik, ki mu je B.B. dejal, naj kart ne gleda, ker jih tudi ne meša. Zaradi tega sta se B.B. in tožnik sporekla, tožnik je vstal in B.B. z odprto dlanjo udaril v predel čela. Dne 29. 5. 2012 je bil tožnik obravnavan zaradi kršitve javnega reda in miru iz prvega odstavka 7. člena ZJRM-1 (nedostojno vedenje na javnem kraju), izdan mu je bil plačilni nalog št. 10265272-4, pravnomočen 7. 6. 2012, s katerim je bil kaznovan za prekršek po navedeni določbi ZJRM-1 z globo 104,32 EUR. V opisu dejanja je navedeno, da je tožnik 29. 5. 2012 pristopil do D.D. in mu rekel, da bo ubil njega in njegovo družino, če bo šel v stečaj; pri tem se je D.D. počutil ogroženega. Tožnik je bil 22. 3. 2013 obravnavan zaradi kršitve cestno prometnih predpisov iz 2. točke petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, zaradi prekrška mu je bil izdan plačilni nalog št. 10529947-2, pravnomočen 3. 4. 2013; dne 26. 10. 2011 pa je bil obravnavan zaradi kršitve cestno prometnih predpisov iz 1. točke sedmega odstavka 46. člena navedenega zakona, za kar mu je bil izdan plačilni nalog št. 10168623-4, pravnomočen 4. 11. 2011. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ opravil še dodatno poizvedbo pri Policijski postaji Nova Gorica, ki je sporočila, da je bil tožnik obravnavan tudi 2. 11. 2013 zaradi kršitve javnega reda in miru po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 (nedostojno vodenje na javnem kraju), za kar mu je bil izdan plačilni nalog št. 10701279-0, pravnomočen 12. 11. 2013, izrečena globa je bila poravnana. V opisu dejanja je navedeno, da je tožnik 2. 11. 2013 ob 10.00 uri pred lokalom F. na D.D. kričal, če še ni zbežal iz te države, da bo šel sedet, da bo dosegel, da ga ne bo tu, ter da ni prostora zanj v državi. S tem je pri D.D. povzročil vznemirjenje, razburjenje in ogrožanje; omenjeni je tako dogodek prijavil policiji.

3. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, saj je bil s pravnomočnimi odločbami prekrškovnega organa kaznovan za tri prekrške z elementi nasilja. S pravnomočnim plačilnim nalogom št. 10040294-1 je bil kaznovan za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ker je nekoga udaril; iz plačilnega naloga št. 10265272-4 sledi, da je bil kaznovan za prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, ker se je nedostojno vedel na javnem kraju, ko je verbalno grozil D.D. in mu rekel, da bo ubil njega in njegovo družino, če bo šel v stečaj; iz plačilnega naloga št. 10701279-0 z dne 2. 11. 2013 pa izhaja, da je bil kaznovan za prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, ker se je nedostojno vedel na javnem kraju, ko je verbalno grozil D.D.. Pravnomočen plačilni nalog, ki velja kot odločba o prekršku, je javna listina; v njem ugotovljena dejstva in okoliščine šteje prvostopenjski organ za dokazane. Tožnika je seznanil z ugotovitvami postopka, pomembnimi za odločitev, in mu dal možnost, da se o njih pred izdajo odločbe izreče, vendar se tožnik na vabilo, prejeto 27. 11. 2014, ni odzval. Kot sklene prvostopenjski organ, ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, utemeljuje odvzem orožja in orožnega lista na podlagi 58. člena tega zakona, zato je sprejel odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. 2. točko izreka je utemeljil z določbo tretjega odstavka 58. člena ZOro-1, pri 3. točki pa se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

4. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ zavrnil in v svoji odločbi ugotovil še, da z njeno izdajo niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi pritrjuje prvostopenjski odločbi in njenim razlogom, na katere se tudi sklicuje. Na podlagi upravnih spisov ugotavlja, da je bil tožnik seznanjen z rezultati ugotovitvenega postopka in mu je bila dana možnost dokazovanja nasprotnega, prvostopenjski organ je odločitev obrazložil v skladu z 214. členom ZUP. Določba 2. alineje prvega odstavka 15. člena ZOro-1 zahteva obstoj odločbe o prekršku zoper javni red in mir z elementi nasilja. V primeru obstoja takšne odločbe prvostopenjski organ po zakonu orožne listine ne sme izdati oziroma mora to listino in orožje na podlagi 58. člena ZOro-1 odvzeti. Podlago za to je v tožnikovem primeru imel v plačilnem nalogu Policijske postaje Nova Gorica št. 10040294-1, ki je bil potrjen s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, št. ZSV 264/2011 z dne 2. 3. 2012 in je postal pravnomočen 13. 3. 2012. Ti dokumenti imajo značaj javne listine, pomen le-te pa je po določbah ZUP v njeni dokazni moči, in sicer se šteje za resnično tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Breme dokazovanja, da so v javni listini neresnično potrjena dejstva ali da je listina nepravilno sestavljena, je na tistem, ki to zatrjuje. Ni pa mogoče dokazovati (nasprotnega od) tistega, kar se v javni listini določa. Glede na navedeno ni mogoče slediti tožnikovemu izvajanju, da obremenilnih dogodkov ni storil tako, kot je opisano v plačilnih nalogih. To bi moral ugovarjati v prekrškovnih postopkih z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi (kot izhaja iz spisov zadeve, je v enem primeru to tudi storil, vendar pred sodiščem ni uspel).

5. Na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz plačilnih nalogov (klofuta, grožnje...), je po presoji drugostopenjskega organa tožniku mogoče pripisati nedopustno toleranco do nasilja. Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki na nasprotni strani povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe; psihično nasilje pa so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja na nasprotni strani povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Že iz narave stvari ter iz 1. člena ZOro-1 izhaja, da lahko orožje pomeni neposredno nevarnost za življenje, zdravje in varnost ljudi ter za javni red. Zato se glede na 15. in 16. člen ter druge določbe ZOro-1 sme posest orožja zaupati le posamezniku, pri katerem je glede na dosedanje ravnanje, obnašanje, navade, skratka življenjski slog, mogoče pričakovati, da bo trajno sposoben kontrolirati in imeti v oblasti svoje ravnanje ter da bo orožje imel in uporabljal v skladu z veljavnim pravnim redom. Zakon ne dopušča nikakršne tolerance do nasilja. Vsaka posest orožja, ki je v nasprotju s tem, pomeni resno grožnjo za varnost ljudi in javni red, vsled česar se pravica do posesti orožja posamezniku ne sme dopustiti. Glede na klofute in grožnje, ki za tožnika niso nič sporne, ni mogoče napraviti zaključka, da je tožnik zanesljiv v smislu določb 3. točke drugega odstavka 14. člena in prvega odstavka 16. člena ZOro-1, kar še dodatno utemeljuje izpodbijano odločitev. Navedeno obenem ovrže njegova izvajanja, da odločitev ni obrazložena, da bi moral prvostopenjski organ najprej razčistiti, ali je za tožnika obremenilne dogodke sploh šteti za nasilje in nato za kakšno stopnjo nasilja gre. Drugostopenjski organ tako pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo, iz vseh razlogov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito v celoti odpravi in odloči, da se tožniku ne odvzame orožnega lista in orožja, kot je specificirano v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Zahteva, da mu toženka povrne vse stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi tožnik navaja, da plačilni nalog št. 10701279-0, pravnomočen 12. 11. 2013, ni bil predmet presoje v postopku podaljšanja orožne listine, zato se nanj prvo- in drugostopenjski organ sedaj ne bi smela sklicevati oziroma na to opreti odločitve. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita. Drugostopenjski organ pa se do teh navedb ni opredelil. Tožnik nadalje ugovarja, da sta oba upravna organa ob preverjanju pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 nepopolno oziroma napačno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila zakon, saj nista konkretno navedla, kje v plačilnih nalogih št. 10040294-1, 10265272-4 in 10701279-0 so elementi nasilja, niti nista ugotavljala, kaj šele ugotovila, da iz storjenih prekrškov nedvomno izhaja neprimernost tožnika, da bi nosil orožje ali da ga bo zlorabil ipd. Noben od navedenih treh prekrškov ni bil storjen v zvezi z orožjem, le-tega tožnik pri storitvi teh prekrškov ni imel pri sebi in torej orožje ni bilo predmet prekrškov. Tudi sicer je bila orožna listina izdana za potrebe lova, tožnik je član LD G. in rokuje z lovskim orožjem zgolj, ko se udeležuje lova, v vsakdanjem življenju pa z orožjem nima stika. V izpodbijani odločbi navedeni plačilni nalog št. 10168623-4, ki je postal pravnomočen 4. 11. 2011, pa sploh ne bi smel biti predmet obravnave, saj so od njegove pravnomočnosti do dne odločanja pretekla že tri leta in je bil navedeni plačilni nalog iz evidenc že izbrisan, zato je sklicevanje nanj nezakonito. Tožnik je vse dogodke v zvezi s plačilnima nalogoma št. 10040294-1 in 10265272-4 pojasnil že v postopku izdaje odločbe z dne 24. 4. 2014, kot izhaja iz njegove izjave z dne 4. 12. 2013, na katero se v celoti sklicuje. Upravni organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil, v čem vidi elemente nasilja v zadevnih plačilnih nalogih. V teh je tudi sicer navedeno, da se je tožnik nedostojno vedel na javnem kraju, ne da se je nasilno vedel na javnem kraju. Prav tako upravni organ ni utemeljil, da bi šlo za takšno stopnjo nasilja, ki upravičuje uporabo 15. člena ZOro-1. Upošteval ni niti časovne oddaljenosti obravnavanih dogodkov, ki so se zgodili pred tremi oziroma dvema letoma. Zgolj pavšalno je povzel opise dogodkov iz plačilnih nalogov ter pavšalno zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Izpodbijana odločba zato ni obrazložena (čeprav le ustrezna obrazložitev omogoča uresničenje ustavne pravice do pravnega sredstva) in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik vztraja, da dogodki iz navedenih treh plačilnih nalogov ne ustrezajo opredelitvi iz 2. alineje prvega odstavka 15. člena ZOro-1, to je, da niso podani elementi nasilja, zato je zaključek o neizpolnjenem pogoju iz 2. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona napačen, najmanj pa neobrazložen. Tožnik dodaja, da na dan vložitve tožbe ni vpisan v evidenco pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, da zoper njega ni vložena nobena obtožnica zaradi kaznivega dejanja niti izdana obsodilna sodba zaradi kaznivega dejanja, da zoper njega ne teče noben postopek o prekršku zaradi kršitve ZJRM-1 niti ni izdan kakršenkoli plačilni nalog, kar lahko sodišče preveri po uradni dolžnosti.

8. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi kot pravilni in zakoniti, tožnikove navedbe zavrača iz razlogov, navedenih v drugostopenjski odločbi, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Uvodoma je treba pojasniti, da je tožba samostojno pravno sredstvo, s katerim se sproži upravni spor. Vsebino tožbe določa prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), po katerem je treba v tožbi med drugim razložiti, zakaj se toži. Predpisane vsebine tožbe ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na vloge iz upravnega postopka, ampak mora tožnik tožbene razloge konkretizirati v tožbi (tako tudi ustaljena sodna praksa, npr. sodba tega sodišča, I U 688/2012 z dne 20. 9. 2012). Glede na povedano tožnik obrazložitve tožbenih razlogov ne more nadomestiti s sklicevanjem na izjavo v zapisniku z dne 4. 12. 2013, sestavljenemu v predhodnem upravnem postopku odločanja o njegovi vlogi za podaljšanje orožne listine. Sodišče je tako v obravnavanem upravnem sporu preizkusilo tiste ugovore, ki so dovolj konkretno podani v tožbi.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tudi v postopku, v katerem je bila izdana, nepravilnosti, ki bi utemeljevale njeno odpravo, sodišče ne ugotavlja. Z razlogi, ki jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je ob odločanju o pritožbi dopolnil še drugostopenjski organ, je odločitev ustrezno obrazložena tako, da je tožnik lahko spoznal ključne razloge zanjo in jih je imel možnost učinkovito izpodbijati. Sodišče navedenim razlogom v vsem bistvenem lahko sledi in se zato nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

12. V skladu s prvim odstavkom 58. člena ZOro-1 pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. V drugem odstavku 14. člena tega zakona so predpisani pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, in sicer je v 2. točki kot pogoj določeno, da ni zadržkov javnega reda, v 3. točki pa je predpisan pogoj, da je posameznik zanesljiv. Kateri so zadržki javnega reda, opredeljuje 15. člen ZOro-1, ki v prvem odstavku določa, da so zadržki javnega reda podani, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alineja) ali če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (2. alineja). Če zoper posameznika teče kazenski postopek ali postopek za prekršek z elementi nasilja, se odločitev, ali oseba izpolnjuje pogoje, v skladu s drugim odstavkom 15. člena ZOro-1 odloži do pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe v tem postopku. Glede pogoja zanesljivosti ZOro-1 v prvem odstavku 16. člena določa, da je posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval, ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. V drugem odstavku istega člena so nato naštete okoliščine, ob katerih posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv. Pri pogoju zanesljivosti je iz razlogov, ki jih je navedel že drugostopenjski organ, potrebna stroga presoja, kar izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodba tega sodišča, št. II U 110/2012 z dne 12. 12. 2012).

13. Glede na opisano zakonsko ureditev pogoj iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 (v zvezi z določbo 2. alineje prvega odstavka 15. člena) ni izpolnjen že, če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za en prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja. V konkretnem primeru iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja in ni sporno, da je bil s plačilnim nalogom št. 10040294-1, ki je bil potrjen s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. ZSV 264/2011 in je postal pravnomočen 13. 3. 2012, tožnik obsojen za prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, to je prekršek, ki ga stori, kdor koga udari. Pri tem gre brez dvoma za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (glej npr. sodbo tega sodišča, št. III U 387/2013 z dne 13. 6. 2014). Na takšno opredelitev prekrška kaže njegova uvrstitev v 6. člen ZJRM-1 z naslovom "nasilno in drzno vedenje". Ob upoštevanju razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, pa to potrjujejo tudi dejanske okoliščine prekrška, razvidne iz opisa dejanja v plačilnem nalogu, kot so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih tožnik v tožbi konkretizirano ne prereka. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo plačilnega naloga kot pravnomočne odločbe o prekršku, se v postopku po 58. členu ZOro-1 ne ugotavlja ponovno (tako tudi sodba tega sodišča, št. III U 74/2016 z dne 20. 2. 2017). Zaključka, da opisano ravnanje pomeni prekršek po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1 (pri katerem gre, kot rečeno, za prekršek z elementi nasilja), torej tožnik v obravnavanem postopku ne more več izpodbijati, saj je to (bilo) stvar prekrškovnega postopka in v njem predvidenih pravnih sredstev (tožnik tudi je vložil zahtevo za sodno varstvo, vendar z njo pred pristojnim sodiščem ni uspel).

14. Glede na tožbene ugovore sodišče dodaja, da je za odločitev relevantno dejansko in pravno stanje v času izdaje izpodbijane odločbe, to je 11. 12. 2014 (glej 6. člen in tretji odstavek 238. člena ZUP); po tem stanju se torej presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in s tem tudi utemeljenost tožbe. Vse naknadno nastale okoliščine in s tem tudi stanje, kot je obstajalo (šele) v času vložitve tožbe (2. 9. 2016), za odločitev niso pomembni. Da v času izdaje izpodbijane odločbe plačilni nalog št. 10040294-1 kot pravnomočna odločba o prekršku ne bi več ustvarjal pravnih posledic oziroma da bi bil izbrisan iz ustrezne evidence, pa tožnik konkretizirano ne obrazloži niti tega z ničemer ne izkaže (glej še nadaljevanje obrazložitve). Že glede na povedano je torej prvostopenjski organ lahko zaključil, da so podani zadržki javnega reda in da ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, kar utemeljuje odvzem orožnega lista in orožja po 58. členu tega zakona.

15. Navedeni prekršek in nadaljnja dva kasnejša prekrška, za katera je bil tožnik obsojen s pravnomočnima odločbama (s plačilnim nalogom št. 10265272-4, pravnomočnim 7. 6. 2012, za prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1, ki ga je storil, ko je 29. 5. 2012 pristopil do D.D. in mu rekel, da bo ubil njega in njegovo družino, če bo šel v stečaj; s plačilnim nalogom št. 10701279-0, pravnomočnim 12. 11. 2013, pa za prekršek po isti zakonski določbi, ki ga je storil, ko je 2. 11. 2013 pred lokalom F. na D.D. kričal, če še ni zbežal iz te države, da bo šel sedet, da bo tožnik dosegel, da ne bo tu in da ni prostora zanj v državi), pa glede na opisane okoliščine in izrečene grožnje pomenijo tudi zadostno podlago za presojo, da ni izpolnjen pogoj zanesljivosti tožnika, saj očitno ni mogoče napraviti zanesljivega sklepa, da tožnik orožja v nobenem primeru ne bo zlorabil. Torej tudi pogoj iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 ni izpolnjen, kar je obrazložil že drugostopenjski organ. Da bi pravnomočne odločbe o teh prekrških ob izdaji izpodbijane odločbe že izbrisane, tožnik, kot že rečeno, niti ne obrazloži niti ne izkaže. Pri čemer ni odveč pojasniti, da se v evidenci pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških (EPS), ki jo upravlja Ministrstvo za pravosodje, vodijo podatki za vse pravne in fizične osebe, ki jim je pravnomočno sankcijo za prekršek izreklo sodišče (in ne, kot v tožnikovem primeru, prekrškovni organ). Splošno sklicevanje tožnika, da bi bilo treba upoštevati časovno oddaljenost prekrškov, po vsem navedenem za drugačno odločitev ne more zadoščati, kot tudi ne njegovo pavšalno zatrjevanje, da z orožjem rokuje le pri lovu.

16. Do ugoditve tožbi ne more voditi niti tožnikov ugovor, da prekršek po plačilnem nalogu št. 10701279-0 v predhodnem postopku odločanja o vlogi za podaljšanje orožne listine, o čemer je bilo odločeno z odločbo z dne 24. 4. 2014, ni bil presojan. To namreč ne pomeni, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba nepravilna oziroma nezakonita. Kot obrazloženo, že pravnomočni plačilni nalog št. 10040294-1 zadošča za sklep, da ni izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1, kar po 58. členu tega zakona utemeljuje odvzem orožja in orožnega lista. Tudi sicer pa postopek za odvzem orožja in orožne listine po 58. člena ZOro-1 pomeni nov upravni postopek, v katerem se upoštevajo vse za odločitev relevantne okoliščine, torej tudi tiste, ki v predhodnem postopku za podaljšanje orožnega lista morebiti niso bile presojene.

17. Glede tožbenega ugovora v zvezi s plačilnim nalogom št. 10168623-4 pa sodišče pripominja, da je ta plačilni nalog oziroma prekršek, ki je njegov predmet, prvostopenjski organ sicer navedel v obrazložitvi, vendar pa iz nadaljnjih razlogov odločitve jasno izhaja, da niti prvo- niti drugostopenjski organ tega prekrška oziroma plačilnega naloga nista štela kot bistvene okoliščine za izdajo izpodbijane odločbe. Tožnikovo sklicevanje, da je bil navedeni plačilni nalog iz evidenc že izbrisan, zato tudi na odločitev o tožbi ne more vplivati. Drugih ugovorov tožnik nima.

18. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Tožnik ugotovitev prvostopenjskega organa, ki so bistvene za izpodbijano odločbo, konkretizirano ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tako tudi ni oporekal vsebini (kot dokaz predlaganih) plačilnih nalogov št. 10040294-1, 10265272-4 in 10701279-0, kot je navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zakaj se tožnik ne more na način, kot je to storil v tožbi, sklicevati na izjavo v zapisniku z dne 4. 12. 2013, je sodišče že obrazložilo.

K II. točki izreka:

20. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.